Pričakovanja pred konferenco v Durbanu niso bila velika, posebno če konferenco postavimo v kontekst trenutne globalne finančne krize. Če na konferenco pogledamo z vidika tega, kar potrebujemo, lahko rečemo, da so se pogajanja končala enako, kot so se začela. Neuspešno. Delegati in ministri so se odločili raje poslušati onesnaževalce, kot ljudi.

Res je, da so podrobnosti sporazuma kompleksne, a resnica je preprosta. Danes nismo nič bližje temu, kjer moramo biti, če želimo zaustaviti nadaljnje zviševanje povprečnih globalnih temperatur.

Olajšanje je vsekakor prinesla odločitev o »rešitvi« Kjotskega sporazuma, kljub njegovi oslabljeni obliki, ter napoved Kanade, da iz njega izstopi dan po koncu konference. Možnost opustitve tega edinega pravno zavezujočega sporazuma za zmanjševanje emisij na globalni ravni je verjetno imela najprepričljivejši vpliv na ostale države, da so se strinjale z rešitvijo Kjotskega protokola in njegovim nadaljevanjem.

Kjotski sporazum bo tako živel tudi po letu 2012, a bo žal vseboval zavezujoče cilje samo za razvite države (brez Rusije, Kanade in Japonske ter ZDA, ki niso podpisnice sporazuma). Cilji bodo določeni v naslednjem letu. Kdo, za koliko in kako bomo zmanjševali emisije po letu 2020 se morajo podpisnice konvencije dogovoriti do leta 2015. Te bi naj privolile, da bo naslednji sporazum tudi pravno zavezujoč.

Kdo zavira napredek?

Med glavne zaviralce uspeha gotovo sodijo ZDA, ki očitno delujejo v interesu »ogljičnih« kartelov. Z nekonstruktivnim delovanjem so poskrbele za izbris kakršnekoli ambicije iz teksta, zaradi česar ne sodijo več za pogajalsko mizo. Druge močnejše države in skupine, kot je EU, Kitajska in Indija, bi jih morale že zdavnaj izločiti ter stopiti skupaj z najranljivejšimi, da bi dosegle resničen napredek.

Vsekakor je rezultat konference bolj zanimiv z vidika geopolitike kot pa podnebne politike. EU se je na tej konferenci uspela vrniti v igro, saj so njena stališča vplivala na pogajanja, kljub temu pa ostaja nekaj grenkega priokusa, da bi lahko storila več. Prav tako so se nekoliko prerazporedile moči med državami. Konec konference je nakazal, da bi lahko Indija ponovno pripeljala v pogovore vprašanje pravičnosti, pa tudi kritične opazke Kitajske, usmerjene h Kanadi in ZDA, niso ostale nezabeležene. Vse to nakazuje, da ZDA počasi vendar vztrajno padajo v ozadju.

Kanada je s svojim izstopom iz Kjotskega protokola država najbolj negativno presenetila, čeprav njeno ravnanje ni bilo popolnoma nepričakovano. Kljub ratifikaciji sporazuma in zavezi, da bo do leta 2012 za 6% zmanjšala emisije v primerjavi z letom 1990, Kanada vsa leta ni naredila ničesar, da bi dosegla ta cilj. Nasprotno, svoje emisije je v tem obdobju celo povečala za 20%. Z izstopom iz protokola se je Kanada izognila kazni za nedoseganje cilja v znesku okrog 14 milijard kanadskih dolarjev.

Kje se torej nahajamo?

Nastala situacij nakazuje na globlji problem. Znanost nam govori, da durbanski sporazum pomeni svet, ki bo za 3,5 stopinje toplejši v primerjavi s predindustrijsko dobo, torej ne le za 2 stopinji, ki naj bi še predstavljali relativno stabilno podnebje. Mednarodna agencija za energijo je še pred konferenco v Durbanu objavila poročilo, ki pravi, da morajo do leta 2015 izpusti emisij doseči vrh.

Medtem je bilo leto 2010 ponovno rekordno glede količine emisij toplogrednih plinov v atmosferi. Kaj je narobe, da politiki ne dojamejo, da časa za odlašanje ni več? Od kod legitimnost za neukrepanje, ko pa anketa za anketo potrjuje, da ljudje povsod po svetu pričakujejo in zahtevajo ukrepanje? A lahko tudi v tem primeru rečemo, da so podnebne spremembe postale enako nerešljiv problem, kot je recimo svetovna revščina ali dostop žensk v državah tretjega sveta do izobrazbe?

Z gotovostjo lahko trdimo, da dokler bo 1% vplivnih korporacij odločalo o usodi 99% ljudi, rešitve ne bomo videli. Zavedati se moramo, da je prilagajanje na 2 stopinjski dvig temperature popolnoma drugačno kot prilagajanje na 5 stopinjski dvig in da moramo nujno delati tudi na področju zmanjševanja emisij. Za primerjavo, zadnja ledena doba je pomenila »le« 5 stopinj nižje temperature v globalnem ozračju.

A vse le ni tako črno. Pomanjkanje političnega vodenja se tako na srečno ne prenaša na nižje ravni, kjer mesta, podjetja in gospodinjstva spoznavajo, da vlaganje v nizkoogljične tehnologije ni samo stvar zmanjševanja emisij in skrbi za okolje, temveč pomeni konkretne koristi, kot so zmanjševanje stroškov energije, boljša kakovost bivanja, na družbeni ravni pa večjo konkurenčnost gospodarstva in odpiranje novih, zelenih delovnih mest, ki imajo v povprečju večjo dodano vrednost. Sektor zelenih tehnologij je naglo razvijajoč in če smo še leta 2004 na svetovni ravni zabeležili le za 50 milijard USD investicij, so te leta 2010 dosegle že zavidljivih 211 milijard USD. Največji delež odnesejo investicije v obnovljive vire energije, kjer svetovni primat prevzema Kitajska. Odločitev EU za podporo ambiciozne podnebne politike tako med drugim izhaja iz zavedanja, da zamuda pri sprejemanju konkretnih podnebnih ciljev pomeni nadaljnjo stagnacijo evropskega gospodarstva in na daljši rok izgubo konkurenčnosti ter delovnih mest.

In kje je Slovenija? Podnebna strategija in zakon čakata na novo vlado, le-ta pa jima mora nameniti vso potrebno pozornost in podporo. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost predvideva, da bomo ob realizaciji vseh zapisanih ukrepov v letu 2016 prihranili za približno 570 milijonov EUR pri stroških za energijo. Vsekakor nezanemarljiv podatek. Podnebno politiko v veliki meri določa energetska politika in Slovenija se danes nahaja na razpotju. Namesto, da vlagamo v velike elektrarne na premog ali netrajnostno jedrsko energijo, moramo vse svoje sile usmeriti k izkoriščanju potenciala energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Slovensko gospodarstvo bo tako dobilo priložnost, da se pravočasno priključi vodilnim, s čimer se bo povečala konkurenčnost in nenazadnje tudi število delovnih mest.

Da bi realizirali te potenciale, potrebujemo med drugim tudi močno politično vodstvo, ki bo znalo pogled usmeriti dlje od trenutne gospodarske krize in ki ne bo na račun kratkoročnih rešitev žrtvovalo naše prihodnosti. Ne smemo namreč pozabiti, da podnebje še vedno čaka. Svet, toplejši za tri in pol stopinje, ni svet, v katerem bi si želeli živeti. Prihodnost je resnično v naših rokah. S tem pa tudi odločitev, kaj lahko pričakujemo od nje.

Mag. Nina Štros, vodja Greenpeace v Sloveniji

-------------

Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu v soboto, 17. decembra 2011.