Ste se že kdaj ujeli v neprijetnem razmišljanju o tem, zakaj ne morete biti ravno vi tisti, ki bi mu uspelo uresničiti svoje največje sanje? Pa ste kdaj vprašali, kdo vam takšen način razmišljanja vsiljuje? Jaz sem se prejšnji vikend.

Greenpeacovi prostovoljci smo se namreč v soboto, 16. januarja, zbrali v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer je za nas Ubrana skupnost priredila delavnico kritične pismenosti. Prvi dan smo tako spoznali, da nobeno sporočilo ne more biti ustvarjeno na popolnoma nevtralen način, saj je namen vsakega teksta, naj bo to novinarski prispevek ali oglas, uresničevanje specifičnih interesov z vplivanjem na naslovnika.

Usvojena znanja smo v nedeljo prenesli v prakso z oblikovanjem sporočil (radijskega jingla in videa), usmerjenih k uresničevanju okoljevarstvenih ciljev, med katerimi sta bila tokrat izbrana poziv k varstvu čebel in ozaveščanje o škodljivih kemikalijah v oblačilih v navezavi z aktualno Greenpeacovo kampanjo Detox.

Delavnica je torej slonela na konceptu kritične pismenosti, ki izhaja iz kritične pedagogike Paula Freire in njegovega podpiranja revnih brazilskih kmetov pri boju proti kapitalistom. Delovanje brazilskega pedagoga je bilo usmerjeno k reševanju družbenih krivic ob zavedanju, da sta jezik in dostop do informacij ključna pri vzpostavljanju razmerij moči v družbi, saj ima le peščica izbranih možnost manipuliranja z njima.

Tega smo se na delavnici lahko zavedli prek igre vlog, v kateri smo bili razdeljeni na lastnike rudnika diamantov in lokalno prebivalstvo. Ugotovili smo, da se je še preveč lahko postaviti v vlogo zatiralcev, saj imajo ti neizogibno v rokah večino znanja in s tem tudi premoč, kar jim omogoča manipuliranje z ostalimi akterji, ki so ujeti pod plazom ideoloških sporočil (ta so npr. vezana na domnevno koristnost rudnika, ki naj bi bil zgrajen v skladu z vsemi zakonskimi predpisi in je povrhu vsega naravi prijazen). Iz tega pa sledi ključna vloga kritične pismenosti, saj je njen namen zavedanje samoumevnosti, s katero prejemamo večino sporočil, in razkrivanje manipulativnih in ideoloških vidikov njihovega izvora.

Če se torej vrnemo k začetnemu vprašanju o uresničitvi sanj, lahko ugotovimo, da nam ravno kritična pismenost pomaga pri razkrivanju ozadja takšnega načina mišljenja. Glavni krivci zanj so predvsem oglasi s prikazi naših idealnih podob, kot je npr. David Beckham v Adidasovem oglasu s sloganom “Impossible is nothing”, ki smo ga tudi analizirali na delavnici. Takšni oglasi ne oglašujejo le določenega izdelka, ampak tudi nanj prilepljene sanje o slavi, ki zagotavljajo neprekinjeno potrošnjo, saj se kmalu zavemo, da en nakup še ni dovolj za preobrazbo v Beckhama, ampak mora temu slediti sosledje drugih.

Na ta način konstantno živimo v utvari, da nas veliki preobrat čaka za naslednjim vogalom oziroma v naslednji Adidasovi trgovini. Na enak način delujejo tudi oglasi vseh ostalih blagovnih znamk in če ti morebiti ne vsebujejo še posebej navdihujočih sloganov, je po principu, da slika pove več kot tisoč besed, že Katy Perry, ki nosi H&M-ov pulover, dovolj za sprožanje vala nakupov s strani deklet, ki jih spremlja podzavestna želja po pridobitvi pevkine popularnosti.

Vsem slavnim osebnostim so tako skupna bogastvo in slava, ki pa ju uspe doseči le omejenemu številu ljudi, kar pomeni, da so ostali, “poraženci”, nagrajeni le z lažjo denarnico in frustracijami.

Glavni problem pa ni v samem potrošništvu, h kateremu nas ti oglasi napeljujejo, ampak v njihovi usmerjenosti k individualizmu. Vedno nas nagovarjajo kot posameznike ter nas s tem odvračajo od razmišljanja o dogajanju okrog nas. Rezultat tega je, da smo zaslepljeni z ideali potrošništva, ki nas prepričujejo, da obstaja izhod iz zatirajočega vsakdanjika, vendar ravno z iskanjem te luči na koncu tunela opravljamo Sizifovo delo, saj nam tudi nešteto število produktov ne bo prineslo pravega zadovoljstva.

Seveda oglasi služijo le kot primer ene izmed najbolj očitnih oblik ideoloških sporočil, ki nam preprečujejo dostop do spoznanja, da lahko tudi mi nekaj naredimo za spremembo krivičnih družbenih razmer.

Za spremembo pa ni potrebno veliko. Dovolj se je aktivirati in se ne ustaviti na mrtvi točki, na kateri nas bi želeli ohraniti zagovorniki trenutnega sistema. To aktiviranje pa ne nujno vključuje radikalnih dejanj. Kot nam narekuje koncept kritične pismenosti, je že samo prevpraševanje samoumevnosti, s katerimi smo obkroženi, velik korak naprej.

Zato pa se prenehajmo spraševati, zakaj se ne more sreča ravno nam nasmehniti in nam končno uresničiti sanje o slavi, ki vztrajno bledijo. Raje si postavimo vprašanje: Kdo, če ne jaz? Ne bodimo usmerjeni le v nas same, temveč se usmerimo navzven, v sistem, ki naše razočaranje povzroča. Kot je rekel neki modrec: “Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu.” Ne čakajmo, da se svet spremeni brez našega dovoljenja, ampak bodimo mi tisti, ki spremembe povzročajo.

Iris Silič, prostovoljka