Na polnem vlaku nekje na jugu Nemčije, med drugim sendvičem in drugo kavo dneva, skušam strniti nekaj misli o “popotovanju”, iz katerega se vračam. Teden sem preživela v Bruslju, kjer smo nekaterim slovenskim evropskim poslancem predstavili naša stališča o pomembnem paketu energetske zakonodaje, o katerem se bodo morali kmalu odločati. Na prvi pogled nič kaj vznemirljivega, a v precej suhoparni jezikovni kombinaciji energetike in evropske tehnokracije se s to zakonodajo določa, kako uspešno bomo zamejili grožnjo podnebnega zloma in okoljskih katastrof, ki smo jim bili v zadnjih mesecih priča po celem svetu. Hkrati pa se pišejo pravila, kdo si bo lastil in žel koristi novih obnovljivih tehnologij - ali bodo lahko prebivalci, lokalne skupnosti, občine v središču energetske tranzicije, ali pa bosta sončno in vetrna energija postali domeni le velikih energetskih družb.
Trenutno se v EU odloča o predlogu Komisije “Čista energija za vse Evropejce”, ki postavlja nove cilje na področju obnovljivih virov energije (OVE) in pravila trga električne energije za naslednje desetletje (2020-2030). Gre za odločilno desetletje podnebnega boja. Če nam je podnebnega boja sploh mar in vzamemo zavezo v pariškem podnebnem sporazumu resno, je to desetletje, v katerem bi morali zapreti zadnjo premogovno termoelektrarno v Evropi. Z vsemi današnjimi političnimi odločitvami bi torej morali nujno pospešiti prehod Evrope na 100 % obnovljive vire energije in našo celino še v času današnje generacije v celoti osvoboditi odvisnosti od fosilne in jedrske energije.
Žal pa smo trenutno zelo zaskrbljeni nad predlogom. Trenutno nam grozi, da bo večina moči skoncentrirana v rokah nekaj velikih energetskih podjetij, pomembni ukrepi za podporo obnovljivim virom energije bodo razveljavljeni, države članice pa bodo lahko podelile še več subvencij industriji fosilnih goriv (več v prilogah). Predlog preprosto ne ustreza razmeram našega časa, kar morda najbolj jasno dokazuje cilj, da bi delež OVE dvignili le za 7 % v desetih letih (iz 20 % na 27 %), brez zavezujočih ciljev za posamične države. Takšno obotavljanje bo dejansko prililo olje na ogenj, ki je letos pustošil po južni Evropi, še bolj izsušilo tla v Sloveniji, ojačalo uničujoče vetrove nad karibskimi državami, in okrepilo silovite poplave v Indiju, Bangladešu... Za voljo tega, da bi energetska podjetja iztisnila, kar se še iztisniti da iz fosilnih virov, hkrati pa si zagotovila čim bolj dominanten položaj v novem energetskem sistemu, bi žrtvovali preprosto preveč.
V času, ko se zdijo evropske institucije dežela zelo daleč stran od življenj vseh nas in ko te dejanja EU ničkolikokrat osebno razočarajo, kaj razočarajo, razbesnijo, je precej nenavaden občutek hoditi po labirintu evropskega parlamenta in profesionalno izražati vero v to, da se prav na teh hodnikih lahko naredijo odločilni pozitivni koraki. A se lahko in se morajo. Ne samo, da podnebni boj zahteva skupno ukrepanje držav EU, na področju okoljevarstva se lahko zahvalimo prav politikam EU, da dihamo čistejši zrak, da imamo na voljo subvencije za menjavo oken, toplotno obnovo zgradb itd. Hkrati pa evropske politike na področju okolja pogosto predstavljajo rešilno bilko, ko se slovenska vlada in ministrstva otepajo spreči iz “business as usual” tira. Tako tudi sedaj, ko naše Ministrstvo za infrastrukturo ne želi začeti pogovora o zapiranju premogovne proizvodnje v Sloveniji, ko vztrajno ignorira sončno in vetrno energijo, hkrati pa pomaga širiti idejo širitve jedrskih zmogljivosti, si bomo na vse kriplje prizadevali, da bo od EU in naših poslancev v evropskem parlamentu prišel jasen signal, da se morajo za dobro vseh nas stvari v energetiki spremeniti, in to hitro.
Katja Huš, Greenpeace v Sloveniji
Priloga 1 - povezava.
Priloga 2 - povezava.