Pozdravljeni, tokrat vam pišem kot že dobro utečen član posadke Beluge II.

Kot lahko iz naslova tega bloga sklepate, smo vsi na krovu padli v rutino plovbe in vseh vsakodnevnih opravil ter skupnega življenja na ladji nasploh.

 

Pomanjšan eko kit

Beluga II ima naziv Greenpeacove ladje in kaj to pravzaprav pomeni? Nekaj "eko" lastnosti, ki jih ima: ves ladijski les ima certifikate FSC, izvaja se strogo ločevanje odpadkov na ladji, luči so učinkovita LED svetila, zaradi učinkovitega motorja je poraba dizelskega goriva, posledično količina izpustov dušikovih spojin manjša, izpušni plini so filtrirani, v hidravličnem sistemu je uporabljen biopetrol, podvodna barva je brez biocidov in ostalih škodljivih sredstev, neuporabljena energija generatorja se porabi za napajanje baterije, na morju ladja pluje z močjo vetra. Ladja sicer nima nameščenih sončnih celic, to pa predvsem zaradi dejstva, ker je edini primeren prostor zanje paluba, tam pa je zaradi delovnega okolja zanje prenevarno.

Beluga II je sodelovala v že veliko akcijah. V območju Nature 2000 so npr. v vodo metali kamenje, da bi preprečili ribolov ladij z ogromnimi mrežami, izvajali so markacije območij, kjer so bili načrtovani kopi premoga, raziskovala je območja Gazpromovega odlaganja odpadkov, raziskovala vsebnost toksinov in težkih kovin v vodi v bližini Moskve, izvajala je različne proteste in blokade.

Policijski čoln ob privezu. Foto: Greenpeace/Ines Gorkič

Ime Beluga je izposojeno iz poimenovanja male vrste belega kita s tipično sploščenih prednjim delom glave, ki živi v Arktičnem morju. Prijelo pa se ga je tudi ime morski kanarček, saj se oglaša z zelo visokimi frekvencami “čivkanja“.

Kit Beluga. Vir: Google slike.

Kit beluga

Predhodnica Beluge II je bila seveda Beluga, ki je bila prvotno gasilska ladja z Bremna. Bila je brez jader, imela je laboratorij za analizo vode, uporabljena pa je bila predvsem za kampanje proti jedrski energiji. Bila je prva ladja nemškega Greenpeaca in je bila aktivna do leta 2004. Ob njeni upokojitvi so jo razrezali na 8 delov in prepeljali v gozd v mestu Gorleben, kjer se nahaja edino skladišče jedrskih odpadkov v Nemčiji. Vsako leto, ko je tja vlak pripeljal jedrske odpadke, so ljudje so proti temu glasno protestirali, blokirali so tudi ceste z drevesi in peskom. Beluga je sedaj muzej in hkrati spomenik proti jedrski energiji, ki opominja, da to zbirališče ni varno za odlaganje. Denar za gradnjo Beluge II je bil v celoti podarjen s strani gospe Ilse Vormann.

Muzej Beluga. Vir: Google slike.

Pravljica o debeli repi

Pretekli teden smo opravili drugi open boat v mestu Mannheim.

Količki za privez so bili v temu pristanišču zelo oddaljeni. Privezovanje je bilo zaradi močnega toka in kota med vrvjo in ladjo velik izziv. Vrv je bila dolga preko 15 m (morali smo jo še podaljšati), tako da jo je bilo res težko napeti. Ker je bila tako dolga, smo jo morali vsi vleči, da smo se trdno privezali. Za mimoidoče smo izgledali kot liki iz pravljice o debeli repi :)

Ko sem enkrat med open boatom zakorakala v svojo kabino, me je tam čakala gmota belih dlak in mojo posteljo je kot trofeja krasila »nagačena« glava. Bila je polarna medvedka Olga #8.

Olga 8. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Na krovu sta se nam za celoten teden pridružila še dva prostovoljca (Charlie in Florian) in član posadke (Alex). Ozračje na ladji je bilo zaradi večjega števila ljudi takoj bolj prijetno.

S Charlie sva hitro ugotovili, da sva se nedolgo nazaj videli – skupaj sva bili namreč na Greenpeacovem izobraževanju v Švici, pred le kakšnem mesecem. Ker pa se je tega izobraževanja udeležilo preko 100 ljudi, se tam nisva spoznali. Kakšno naključje je, da se kmalu zatem srečava sredi Nemčije, na ladji?

Moram reči, da sem zelo presenečena, ker zelo dobro razumem nemško, tudi ko ljudje govorijo hitro. Vedno ujamem temo pogovora in razumem tudi daljše stavke. Nemščino sem se namreč učila v gimnaziji, a je nikoli nisem aktivno uporabljala.

Skozi večino tedna smo bili zasidrani v predmestju Mainza, kjer smo čakali na vikend in naslednji open boat. Med vmesnim časom smo prebarvali nekatere dele ladje kot so ograja in jambora. Jaz sem dobila bolj »pedantno« nalogo: na vseh šestih reševalnih obročih sem prebarvala napise. Ravno zaradi natančnosti gre za zelo zamudno delo. Kljub temu sem v tem opravilu zelo uživala in zadostila svojim potrebam ustvarjalne žilice.

Reševalni obroči po obdelavi. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Vsak dan se lahko zgodi, da bo potrebno improvizirati

Na ladji moramo paziti pri uporabi sveže vode, še večja težava pa je ustvarjanje odpadne vode. Rezervoar za shranjevanje je namreč zelo majhen. Odvozno službo imajo le v nekaterih pristaniščih, postopek je potrebno naročiti vnaprej in je precej drag. Med posadko se slišijo prigode iz preteklosti, ki so vključevale tuširanje na palubi, vedra na stranišču ipd. Včasih je pri vsakodnevnih zadevah pač potrebno improvizirati. :)

Z Attijem in Charlie sem na prosti dan odšla v bližnje  mesto Darmstadt, kjer se je odvijal solidarnostni protest za begunce, ki so med potovanjem iz Afrike v Evropo umrli v Sredozemskem morju. V njihov spomin smo naredili okoli 900 papirnatih ladjic; toliko, kolikor ljudi je utonilo.

Solidarnostni protest. Foto: Greenpeace / Charlene Fuchs

Labirint naše plovbe

Trenutno se nahajamo v območju, kjer prenavljajo nekaj zapornic za uravnavanje gladine vode. Reka zaradi tega na teh točkah ni plovna. To pomeni, da smo v določenem območju dobesedno ujeti, možna je le plovba nazaj oz. nadaljevanje plovbe po kakšni drugi reki. Zastavljen urnik open boatov pa vseeno ni ogrožen, saj smo se na spletu pozanimali o ponovnem odprtju rečnih kanalov, tako da zamude ali odpovedi ne pridejo v poštev.

 

Spokojni kot labod

Nekega popoldneva me je prišel pozdraviti labod, ki se je zelo pogumno zaletaval v ladjo. Ko sem se mu približala, ga prav nič ni bilo strah. Zelo mirno je, ne ozirajoč se na okolico, odjadral stran v objem reke.

Spokojni labod. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Do naslednjega prispevka na blogu tudi vi spokojno jadrajte v tokovih vašega življenja,

prostovoljka Ines Gorkič.