Pozdravljeni,

trenutno smo na poti proti Avstriji, natančneje proti Linzu, kjer bom zapustila ladjo. Na poti se ne bomo več ustavljali za open boat-e, tako da se bomo sedaj naslednja dva tedna samo pluli in opravljali dela na ladji. Ladjo so zapustili vsi prostovoljci, saj nimamo potrebe po tako veliki posadki. Načrt poti in open boat-ov se je spremenil, kajti Beluga II bo po postanku v Linzu zavila nazaj proti severni Nemčiji in končala v Hamburgu.

Trenutno plujemo skozi območje, kjer bomo na reki prečkali več kot 60 zapornic, to občasno čakanje pa nas zelo upočasnjuje.

Pretekli teden smo na ladji opravljali predvsem vzdrževalna dela. Tako smo prebarvali stranišča in popravili različne stvari - npr. črpalko za črpanje odpadne vode iz rezervoarja. Popravljanje je bilo mučno, saj se črpalka nahaja v majhnem kotu za stenami kuhinje.

Aktivistični duh se nadaljuje

Prejšnji teden sem se z dvema prostovoljcema odpravila v Frankfurt na protest z isto tematiko, kot tisti v Darmstadtu. O slednjem sem pisala že v prejšnjem zapisu. Zbrali smo se pred ustanovo, kjer so imeli poslanci zasedanje, nato pa smo v uporniškem duhu z bannerji odmarširali na pohod po ulicah mesta. Seveda smo strumno ob korakanju tudi vpili različna gesla v podporo beguncem. Protest se je zgodil, ker je EU spremenila določena pravila in tako omejila prehod beguncev v Schengen.

Protest v Frankfurtu. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič

Aktivizem smo nadaljevali še naslednja dva zaporedna večera, ko smo pred Mc'Donaldsom v Mainzu s transparenti in letaki delili informacije obiskovalcem o gensko spremenjenih organizmih (GSO) v hrani in predstavljali Greenpeaceovo stališče o le-teh. Greenpeace nasprotuje izpustitvi GSO v okolje - trenutno nimamo zadostnega znanstvenega razumevanja vpliva teh organizmov na zdravje ljudi in okolje. Poleg tega Greenpeace nasprotuje vsem patentom na rastline, živali in ljudi, kot tudi gene.

Regija dobre žlahtne kapljice in piva

Mesto Mainz je zelo lepo in privlači bolj ugledne turiste. Ima veliko zgodovine, saj je bilo nekoč okupirano s strani Rimljanov. Del mesta ima stari rimski zid in ostanke rimske cittadelle. Hiše v starem mestnem jedru so iz 17. stoletja s starinskimi fasadami, značilnimi za celotno regijo. Ob sobotah imajo tržnico, kjer se vsi prebivalci srečujejo, pijejo vino, družijo, nakupujejo svežo lokalno zelenjavo in sadje (sedaj je sezona špargljev). :)

Mesto Mainz. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič

Ob sprehajanju po mestu sem videla stojnico, ki je delila informacije o jedrski katastrofi, ki se je zgodila v Černobilu. 25. april je mednarodni dan te nesreče, letos pa smo obeležili že 29. obletnico. Na sliki lahko vidite močno sporočilo v obliki mrtve svinje, ki je "onesnažena" zaradi radioaktivnega sevanja.

 Stojnica ob mednarodnem dnevu nesreče v Černobilu. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Pot nas trenutno pelje skozi slikovito pokrajino južne Nemčije, kjer se nam pogled odpira na hribe z gradovi in planjave, posejane z vinogradi. Prečkali smo veliko majhnih mestec, ki imajo zgodovinska ozadja in se bohotijo z bogato arhitekturo in značilnimi pročelji hiš. Katoliška vera je tu zelo razširjena, kar je vidno tudi po kipih in arhitekturi. Večina mestec je bila v preteklosti pod nadzorom škofov. Peljali smo se skozi Frankfurt (mesto znano po nebotičnikih in poslovnežih)Aschaffenburg, WürzburgRegija je znana po žlahtni kapljici in pivu. Samo v južni Nemčiji imajo več kot 1.000 pivovarn.

Kontrast med poslovnim Frankfurtom in malimi zgodovinskimi mesteci. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Vrvni sistem v ruskem zaporu

Na open boatu v Mainzu je na Belugo II prišel eden od Arktičnih 30. To je bil Rus Roman Dolgov, ki je sprva povedal malo o svoji izkušnji, nato smo si skupaj pogledali film Black Ice. Film govori prav o tej tematiki. Arktičnih 30 je bila pred letom in pol zelo odmevna novica. Skupina aktivistov je poskušala splezati na Gazpromovo ploščad. Tam jih je ustavila ruska policija, sproženih je bilo celo nekaj opozorilnih strelov. Kasneje so se nasilno vkrcali na Greenpeacovo ladjo Arctic Sunrise, uporabili so tudi vodni top. Vseh 30 protestnikov so prepeljali v ruski zapor in sojenje se je začelo. Obsodili so jih pirastva, za kar lahko v Rusiji odsediš dolgo zaporno kazen. Kasneje so zaradi pomanjkanja dokazov obtožbe piratstva spremenili v huliganizem. S pomočjo ozaveščanja ljudi po celem svetu s strani Greenpeaca in političnim pritiskom na Rusijo (zaradi olimpijskih iger), so jih po dveh mesecih končno izpustili.

Po filmu je Roman (ki je tudi prikazan v filmu) odgovarjal na vprašanja. Zaupal nam je, da je bila izkušnja nepričakovana in zanj kar malo preveč ekstremna. Razložil je, da je rusko sodišče odreagiralo nezakonito, ker primera niso poslali na evropsko sodišče - ob aretaciji so se namreč nahajali v mednarodnih vodah. Povedal nam je veliko tudi o Arktični kampanji in razlogih, zakaj so se odpravili na ploščad. Poudaril je veliko pomembnost zaščite Arktike, saj ima črpanje nafte na temu območju vpliv na celoten svet. Trenutno je to pereča težava s potencialnimi hitrimi posledicamiOd razstrelitve Rainbow Warriorja I leta 1985 nihče ni tako agresivno odreagiral na miroljubno akcijo Greenpeacea.

Preden Greenpeace izpelje akcijo, poskuša najprej na vse ostale bolj mirne načine predati sporočilo – peticije, sestanki ipd. Šele, če se s strani odgovornih nič ne spremeni, Greenpeace poseže po akcijah - gre za najbolj "drastičen" odziv.

Roman je z nami delil tudi izkušnje z zapora. Zanimivo mu je bilo, da so vsi ostali zaporniki zelo pozitivino odreagirali na njih kot Greenpeacove aktiviste. V zaporu so bili izolirani, komunicirali so samo z odvetnikom in sodiščem. 

Zaradi pripora se zadnje leto izogiba vstopu v Rusijo in trenutno dela kot sodelavec v kampanji za zaščito Arktike v Hamburškem Greenpeacu.

Izmed Arktičnih 30 so imeli vsi različne funkcije na ladji (eni so bili aktivisti - prostovoljci, ki niso plačani, drugi zaposleni, kampanjerji, mornarji itd.). Še danes vsi nadaljujejo s svojim aktivizmom v arktični kampanji.

Roman Dolgov in Beluga II pripravljena za ogled. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Greenpeace v Nemčiji je zelo priljubljena in znana organizacija (ni tako kot v Sloveniji, kjer večina ljudi sploh ne ve, da imamo lokalno pisarno). Tudi skupina prostovoljcev je največja na svetu, saj imajo preko 300 aktivnih prostovoljcev. Organizirani so v skupine, ki so zadolžene za določeno tematiko (gozdovi, oceani, jedrska energija, GSO itd.). Veliko je tudi pobude s strani prostovoljcev, da sami organizirajo akcije in so tako vedno zaposleni in ozaveščajo javnost o določenih težavah. Greenpeace Nemčija je tudi edini s svojo ladjo. Letno se vsi prostovoljci srečajo na Green Campu, kjer se udeležijo raznih delavnic, izobraževanj, izmenjav spretnosti.

Bikova očesa

Ko sem posadki omenila, da si želim nekoč potovati z Belugo II po morju, so se vsi zgrozili. Očitno je potovanje po morju s tako majhno ladjo zelo neprijetno, poleg tega se na poti ne moreš zasidrati ob kopnem. Kabine so majhne in ves čas moraš prebiti na ladji. Zato je pomembno, da ima posadka dobre odnose med seboj. Kadar je vreme sončno je možno jadrati, vendar je okolica kot puščava; vroča z malo spremembami. Ko se ladja znajde v nevihti, se zaradi močnih valov zelo nagiba. V notranjosti ladje stvari kar letijo naokoli, čeprav so privezane. Večini ljudem (vsaj vsem prostovoljcem) je slabo in samo čakajo, da zapustijo ladjo. Kuhanje v takih pogojih ni možno; ljudje ne jejo ali pijejo po več dni, tudi z razloga, da jim je čim manj slabo. Vonj v ladji postane neznosen, saj ne smejo odpreti oken (kot zanimivost: oknom na ladji se reče bull's eyes - bikova očesa), ker voda vdira na spodnjo palubo. V tem primeru seveda plujejo na pogon motorja.

Zanimivo je, da ob zasidranju kapitan in prvi častnik nikoli ne zapustita ladje. Po treh desetletjih plovbe sta namreč videla že veliko krajev in sta se naveličala pohajkovati okoli in si ogledovati mesteca.

Ob večerih se zmeraj podružimo s posadko na palubi pod milim nebom. Tako smo nekega večera prišli tudi do teme, kako večmesečna plovba vpliva na njihovo psiho in zasebno življenje. Očitno je, da jim ni težko biti na ladji, saj je to njihova strast. Pa vendar so omenili, da je življenje zelo težko na tovorni ladji, ki pluje po morju in so tako mornarji zdoma tudi po 10 mesecev. Večina mornarjev vsaj enkrat v življenju dela na taki ladji, da pridobi reference. Delo je težaško, hrana ni raznolika, počitka je zelo malo. Dobro je vsaj to, da imajo višje plače in da so ladje prostorne in imajo luksuzno velike kabine, telovadnico, dnevno sobo itd. Ob takem poklicu je težko imeti družino, saj ne vidiš svojih otrok odraščati.

Vecerno nebo nad Renom. Foto: Greenpeace / Ines Gorkič.

Ob večerih se z ostalimi člani posadke vedno sprehodimo po bližnji okolici in včasih tudi spontano naletimo na kakšno dobro lokalno zabavo (kot npr. za prvi maj). :)

Tudi Vam želim čimveč zabave in lepe praznike,

prostovoljka Ines Gorkič