Dragi vsi aktivni bralci tega bloga, pošiljam vam sončne pozdrave iz Nemčije! :)
Zlato je zlato
Zdaj gre zares - prejšnji teden smo na ladji izvedli prvi open boat. Najprej naj razložim, kaj open boat je – gre za vodene oglede ladje, ki ga opravijo Greenpeaceovi prostovoljci za širšo publiko in ji predstavijo dejstva o ladji, trenutnih kampanjah in splošno o delu Greenpeaca. Naš prvi open boat smo izvedli v mestu Mülheim, kjer sta nas na pomolu pričakala dva člana posadke (Atti in Seb), dobrodošlico pa so nam izrekli tudi člani lokalne Greenpeacove pisarne. Na sončno petkovo popoldne smo se zasidrali ob reki in opazili množico mladih ljudi, ki se je družila ob reki. Veliko od njih je kadilo šišo, plesalo, iz prenosnih avdio predvajalnikov pa je zvenela glasba. In to glasba balkanskega izvora v stilu: Zlato je zlato.
Mesto je zelo urejeno, s parki, fontanami, tramvajem, bari ob reki, alejami itd. Kljub urejenosti mesta pa sem bila po eni strani vesela, da sem bila na ladji - vsa preznojena, s črnimi in žuljastimi rokami, luknjo na kolenih in umazano majico.
Ko smo se zasidrali, je sledilo postavljanje dveh jamborov. Sliši se enostavo, pa ni. Traja približno tri do štiri ure in sodelovati morajo vsaj štirje ljudje. Proces je zapleten in zelo tehničen. K temu prištejte še žgoče sonce, ki je kakopak ravno tisti dan najmočneje sijalo.
Trenutno plujemo po rekah, ki imajo veliko nizkih mostov, zaradi katerih ne moremo uporabljati jader, pač pa pogon motorja. Jambora moramo torej za vsak open boat postaviti, nato pa ju pred odhodom spet pospraviti. In ja, to delamo za predstavo, torej da ljudje vidijo Belugo II v vsem svojem blišču.
Posebna izkušnja je bila tudi nakup hrane za vso posadko. Iz trgovine sva skupaj z Attijem odkorakala z dvema 40-litrskima popotniškima nahrbtnikoma, polno nakupovalno vrečo in polnim nakupovalnim vozičkom. Ljudje so se nama na cesti smejali, češ da sva se dobro opremila za ves vikend. Naj dodam, da poskušamo kupovati samo hrano, ki ima certifikate biološke pridelave. Na krovu sva trenutno dva vegana.
Za open boat smo ladjo dodatno očistili in med jambora napeli transparent z močnim sporočilom (glej sliko). Tovorno sobo smo pripravili za projekcijo in predstavitev. Pred vhodom smo postavili šotor in kip polarnega medveda. Vse je bilo obarvano s tematiko Arktike. Kljub slabemu vremenu je bilo zanimanje za ogled veliko.
Zanimivo je, kako te kot člana posadke, ljudje, ki stojijo v vrsti gledajo s čisto drugačnimi očmi. Tudi jaz sem pred kratkim, s takim občudovanjem, gledala na posadko Rainbow Warrior-ja III, ko nas je le-ta obiskala v Kopru.
Mešano na žaru
Med enim izmed podajanjem in zavezovanjem vrvi, sem kar naenkrat zaslišala trgajoč zvok, v oči mi je planila živo oranžna barva in nekaj je stisnilo moj vrat... ker mehanizem za sprožitev ni bil pospravljen, se mi je nepričakovano odprl rešilni jopič.
Naslednjih nekaj dni je Belugo II upravljal drug kapitan (Michael), kajti trenutni kapitan nima certifikata za vožnjo po reki Ren. Gre za eno večjih rek v Nemčiji in pot plovbe nas je vodila skozi večja mesta, kot so Düsseldorf, Köln in Bonn.
Neko popoldne nam je nehal delovati električni motor, ki napaja generator. Posledično smo ostali brez električnega napajanja in wifi-ja. Temperatura v sobi z motorjem je naglo narasla, v savnastem okolju je bilo motor tako še težje popravljati. Naslednje jutro smo napako odpravili.
V mestu Lahnstein, kjer smo bili zasidrani tri dni, smo imeli iz pristana nenehen pogled na prečudovit grad, imenovan Schloss Stolzenfels. Ker me je tako mamljivo vabil vsak dan, si seveda nisem mogla pomagati in sem ga šla obiskati. Grad je bil od ladje scier oddaljen le pol kilometra zračne razdalje, a ker je bila vmes reka, je bilo potovanje v obe smeri tako dolgo kar 16 km. Izposodili smo si kolesa, ki so bila vsa zarjavela, imela prazne gume ali pa so celo bila brez zavor. Udeležili smo se vodenega ogleda notranjih prostorov, razgled s hriba pa je zaobjemal velik del reke Ren, lepo vidna je bila tudi naša mirujoča Beluga II.
Tla pod nogami
Sledil je izlet v sosednje mesto Boppard, domače mesto našega kapitana Michaela. Ob prijetni večerji smo spoznali njegovo družino, pozitivno pa je bilo tudi dejstvo, da smo bili dlje časa na kopnem - po neprestanem zibanju na ladji in omejenosti prostora prija stopiti na kopno in začutiti trdna tla pod nogami.
Življenja na ladji sem se že privadila, čeprav sem na krovu šele dva tedna. Všeč mi je način potovanja, saj se zasidramo v središču mest (s tem tudi dogajanja). Čez dan lahko uživamo na soncu in lahkotnem vetriču. Tudi nočne predstave na nebu so nepozabne.
Upam, da tudi vi uživate, prostovoljka Ines Gorkič.