Narava nima zmogljivosti, da bi razgradila vseh odpadkov. Nerazgradljive odpadke proizvaja zgolj človek. Prav odpadki s celine, ki končajo v morjih in potem oceanih, predstavljajo eno največjih groženj morskemu ekosistemu in njegovi biotski raznovrstnosti. To so odpadki naftnih derivatov. Proizvodnja derivatov je zaradi cenovne dosegljivosti v neobvladljivem razmahu: približna ocena plastike, ki jo proizvedemo ljudje letno, se količinsko giblje okoli 125 milijonov ton [1].

Plastični odpadki so v morja odvrženi ali jih s seboj odnašajo v morja izlivajoče se reke, ki se vijejo skozi urbana naselja. Biorazgradljive niso steklenice, zamaški, embalaža, plastične vrečke, izgubljene ali zavržene ribiške mreže in vžigalniki. Tam ostanejo malodane za vedno. Po dolgi dobi razpadejo na plastične sestavine, te pa ostajajo v oceanih več desetletij. Nato plastične sestavine razpadejo na mikrodelce, ki jih akvatične živali zlahka zamenjajo za ikre ali plankton. Tako ima plavajoča plastika v morjih pogubne posledice za milijone prostoživečih živali, ki so žrtve človeške nepreudarnosti. Morski sesalci, morski psi in želve se pogosto ujamejo vanje, kar jih lahko tudi pomori. Morske ptice pogosto poginejo od lakote in žeje, s polnimi želodci neprebavljivih plastičnih delcev. Okoljska študija Združenih narodov (UNEP) je pokazala, da je na vsakem kvadratnem kilometru svetovnega oceana približno 18.000 kosov plastike [1].

Posebno negotovo območje se nahaja v severno-vzhodnem Pacifiku med Havajskim otočjem in celino ZDA. Tlak in temperatura zraka namreč ustvarjata vrtinec, zaradi česar nastaja ogromen zaprt otok iz plastičnih odpadkov, ki je že dosegel velikost Srednje Evrope. Otok počasi potuje v smeri urinega kazalca. Izmerjeno razmerje med plastičnimi delci in planktonom je 6 : 1, tj. 6 kg plastike na 1 kg planktona. To ni edini tovrstni primer na svetu [2].

Plastike je v svetovnih oceanih vse več. @ Toplak / Greenpeace.

Ob zgoraj navedenem so zaskrbljujoče tudi kontinuirane ekstremne vremenske razmere, ki so posledica globalnega segrevanja. Te postajajo nekaj običajnega, vsakdanjega. Narava namreč ne popušča. Pred letom dni je Filipine zadel supertajfun Haiyan, ki je zahteval tisoče žrtev in porušil milijon domov [3]. Še vedno močno prizadete od lanske katastrofe, je dober teden nazaj ponovno pustošil tajfun, tokrat imenovan Hagupit oz. Ruby. Prav v času Hagupita sem bila priča zaskrbljujočemu prizoru - plavajoča gmota plastičnih odpadkov velikih razsežnosti,  nas je v zalivu Sai Nuan na otoku Koh Tao, Tajska v dopoldanskem času, navajene kristalno zelene površine vode iz predhodnih dni, pustila odprtih ust.

Zaliv Sai Nuan, Tajska. @ Toplak / Greenpeace.

Zaliv poln plastike, Sai Nuan, Tajska. @ Toplak / Greenpeace.

Količini plavajoče plastike, ki se je valila proti obali, ni bilo videti konca. Vanjo ujeti in skriti morski organizmi, kot so raki in ribe so dajali vtis, da ima plavajoč tovor za seboj že kar pošteno pot. Ob tem je obviselo v zraku: razumni ljudje, ki se zavedajo uničujočih posledic plastičnih odpadkov na morski habitat, bi takšne dogodke preprečili. Ali še bolje – jih prenehali proizvajati nasploh! Sintetični odpadki nimajo prihodnosti. Zastrupljajo okolje , s tem posledično tudi človeka.

Gre namreč za izredno rakotvorne polimere, ki nase vežejo visoko koncentrirane kemične strupe (kot so denimo DDT in PCB – s skupnim imenom obstojna organska onesnaževala) [1]. Taki toksini se po zaužitju akumulirajo v maščobnem tkivu živali in v zadnji stopnji ogrožajo tudi človeka kot končnega porabnika, ki na vrhu prehranjevalne verige zaužije najvišji odmerek toksinov. Mnoge posledice toksinov, ki med drugim delujejo kot motilci endokrinega sistema pri človeku in ostalih vretenčarjih, so še nepoznane.

Karolina Toplak

Viri:

[1] Müll im Meer, Plastikteppich im Pazifik, Greenpeace Avstrija.

[2] The Trash Vortex, Greenpeace International.  

[3] Peticija: Stand with the people of the Philippines, Greenpeace.