Če se je še pred enim desetletjem razpravljalo o pojavu podnebnih spremembah (se zares dogajajo ali ne?), je danes resnica povsem jasna. Če se je še pred petimi leti razpravljalo o človeku kot povzročitelju podnebnih sprememb (smo mi zares glavni krivci zanje ali ne?), je danes tudi to že povsem jasno. In če se je še pred nekaj meseci razpravljalo o tem, ali bomo kot človeštvo sposobni globalnega dogovora, ki bo vse države združil pod skupen imenovalec podnebnega ukrepanja (ali bomo ukrepali v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov ali ne?), je to po nedavnem pariškem vrhu (COP 21) tudi že jasno. Skeptiki oz. zanikovalci so po dolgih letih bitk dokončno izgubili t.i. podnebne vojne (The Guardian).
Podnebje se hitro segreva
Po rekordnem oktobru (Climate Central) je jasno, da bo leto 2015 globalno gledano najtoplejše v zgodovini meritev temperatur. Bo tudi prvo leto, ki bo za 1 °C toplejše od pred-industrijskega obdobja, tj. med letoma 1880 in 1899 (Climate Central). Posledice podnebnih sprememb pa se ne kažejo samo v temperaturah – zavedati se moramo tudi spremljujočih naravnih in družbenih težav. Grenlandija se rekorno hitro tali (The New York Times), Indonezija je v plamenih (The Guardian), Kalifornija beleži rekordno sušo, širijo se puščave, pričakujejo se obsežne podnebne migracije (Huffington Post) ipd.
En glavnih krivcev za podnebne spremembe je kurjenje fosilnih goriv. Poleg globalnih podnebnih sprememb ta povzročajo tudi onesnaženost zraka (Peking, Teheran in Sarajevo so v teh dneh povsem ovita v smog). Poleg motorjev na notranjo izgorevanje pa fosilna goriva pogosto poganjajo tudi številne svetovne nemire (The Guardian).
Energetika
Alternativa fosilnim so obnovljivi viri energije (OVE). Ti ne potrebujejo uvoza goriv, ne povzročajo onesnaženja, odpirajo nova delovna mesta, prispevajo k višji energetski varnosti (tudi že danes, ko tehnologija shranjevanja elektrike še ni povsem razvita) in znižujejo cene elektrike (Reuters). Stroški vlaganj v tehnologije OVE se izjemno hitro znižujejo. Zanje se odločajo napredna podjetja (ReNewEconomy), vse več mest in držav (npr. Urugvaj), območja brez energetskega omrežja (npr. Nigerija - Quartz) ipd.
Sonce je eno, a za večjo zanesljivost oskrbe potrebuje zanesljivega spremljevalca - veter. V Sloveniji ga imamo povsem zadosti za nekaj sto MW proizvodnjih kapacitet, pa vendar se ga zaenkrat otepamo. The Guardian piše o vetrni energiji kot o ključni tehnologiji za rešitev podnebnih sprememb. V središču naftnega Teksasa je vetrna elektrika ponoči tako poceni, da je zastonj (Grist). Pred dnevi je veter celo rešil New York pred električnim mrkom, ko je odpovedala bližnja jedrska elektrarna (Bloomberg). Nemški Energiewende (tj. model energetskega preobrata) je že pokazal izjemno vzajemnost sonca in vetra skozi celo leto (če je poleti več sonca, v zimski polovici leta prav veter poskrbi za zadostno proizvodnjo elektrike).
Reševanje problema podnebnih sprememb z OVE pa je tudi moralno vprašanje – vprašanje osnovnih človekovih pravic. Organizaciji Greenpeace in Amnesty International se strinjata: prehod na 100 % OVE za vse je obvezen tudi v luči človekovih pravic.
Ali se Slovenci zavedamo priložnosti in pomena večjega preboja obnovljivih virov energije? Sodeč po novem poročilu Eurobarometra, ja. Kar 92 % Slovencev podpira odločitev vlade, da sprejme visoke OVE cilje.
Na kratko še o premogu – energent 19. in 20. stoletja je danes v hudih škripcih (The New York Times). Že pred pariškim vrhom je Velika Britanija, torej ena izmed držav začetnic industrijske revolucije, temelječe na premogu, napovedala zaprtje vseh svojih termoelektrarn. Kitajska bo do leta 2020 za 60 % zmanjšala svoje izpuste z energetike (The Guardian). Finančni steber Wall street-a ukinja posojila premogovni industriji (CNN). Usodo premoga pa je zapečatil pariški vrh.
COP21 in obdobje po njem?
Pariški podnebni vrh (COP21) je prinesel globalni podnebni dogovor. Zanj so si prizadevale predvsem revnejše države, ki bodo najbolj občutile posledice podnebnih sprememb oz. te posledice čutijo že danes. Te države so se pokazale za bolj ambiciozne od razvitejših (The Guardian). Resda bi lahko bil podnebni dogovor bolj ambiciozen in trenutne zaveze držav glede zmanjšanja izpustov niso pravno zavezujoče, a ta dogovor za človeštvo vseeno predstavlja velik dosežek. Skoraj 200 držav sveta je z dogovorom priznalo, da so podnebne spremembe grožnja človeštvu, kot tudi da so fosilna goriva glavni krivec zanje (Greenpeace) ter dejansko oznanile konec fosilne dobe. Cilj vseh držav je, da se podnebje ne segreje nad 2 °C, s prizadevanjem za omejitev dviga temperature na 1,5 °C glede na pred-industrijsko obdobje. Gre za dosežek v mednarodni skupnosti, ki je bil še do nedavnega nepredstavljiv.
Vse lepo in prav, ampak... ključen je čas. Danes smo še vedno na poti segrevanja Zemlje do 4. oz. celo 5 °C. The Guardian je slikovit - če želimo »podnebni maraton« dokončati v zastavljenem času, moramo takoj začeti z resnimi pripravami. Te morajo vključevati tudi zdrave navade in usklajen trening. Pariz predstavlja začetek maratona, mi pa zaenkrat še kar stojimo pri miru.
Podnebje je skupno, podnebje je eno. Vsako zamujanje z ukrepi pomeni bolj intenzivne (in dražje) posledice v prihodnosti. Pot naprej v energetiki je jasna – takojšnja ukinitev vseh načrtov fosilnih projektov, postopno nadomeščanje obstoječih in končni cilj, tj. povsem obnovljiva prihodnost. Za vse.
Matjaž Dovečar (univ. dipl. geog.)