Čeprav nisem doma z Jadrana, ta nastopa v mnogih mojih življenjskih spominih. Že vse od mladih nog namreč, kot marsikdo, hodim s starši, prijatelji, dekletom ali simpatijami na vikend v Premanturo, občasno, toda redkeje, pa preverim vodo še v kakšnem drugem kotičku hrvaškega morja. Letos sva se s prijateljem, zadnje dni pa še z dekletom, odločila dopust izkoristiti za odkrivanje nama še nepoznanih kotičkov Jadrana in to ne z obale, temveč pretežno z morske perspektive. Morski kajak je bil zaradi svoje pustolovskosti, športnega pridiha in relativno majhnega ekološkega odtisa za naju idealna izbira. Da pa se potovanje dodatno osmisli še z družbenim angažmajem, sva na morje ponesla sporočilo akcije SOS za Jadran. Naj bo torej jasno  – v tem morju ne želimo naftnih vrtin!

(osebni arhiv)

Ne čutim se poklicanega, da govorim v imenu civilne družbe, še manj hrvaškega naroda, ampak dovolj jasno mi je, da izkoriščanja ogljikovodikov na hrvaškem morju večina prebivalcev ne podpira. Še najmanj tisti, ki od Jadrana živijo. »Popolna norost«, načrte komentira domačin Jura z otoka Kornat. »Tudi, če ne pride do katastrofe, se ne vklaplja v okolje. Poleg tega že samo raziskovanje dna povzroča hrup in moti ribe.«

Vem pa, da žal mnogi zaradi tega ne bodo povzdignili glasu, morda niti ne trenili s prstom, saj imajo upravičeno občutek, da njihovo mnenje pri ključnih družbenih vprašanjih nič ne šteje, kar skupaj z medijskim poneumljanjem in udobnim življenjskim standardom prispeva k vse večji pasivnosti državljanov. »Vse kar me zanima, so punce«, mi na vprašanje o izkoriščanju nafte v smehu odgovori  mlad voznik gumenjaka, ki po Visu vodi turiste. A vseeno doda: »Proti sem, a kaj naj? Lahko se le z gumenjakom zaletim v je**** ploščad.« Upanje torej sloni na nekaj posameznikih, društvih in iniciativah, ki skušamo bolj ali manj glasno opozarjati na nerazumnost okolju in bodočim generacijam škodljivih odločitev, kot je ta.

Ljudje si žal najlažje predstavljamo, kaj smo imeli, ko to enkrat izgubimo. Osebno še vedno nisem prebolel, da so nam najbližjo skalnato obalo v Premanturi zabetonirali ali kot pravijo »uredili«. Prav tako ne predimenzioniranih večstanovanjskih betonskih objektov, ki so zrasli na robu naravnega parka Kamenjak, ki naj bi predstavljali urbanistični razvoj vasi. Še vedno je tudi v spominu živo presenečenje, ko so prvič od mene zahtevali vstopnino za plažo ali jeza, ko sem se kot otrok na plaži usedel na katran. Ne predstavljam si občutka nemočne jeze in razočaranja, če bi se na Hrvaškem ponovil Mehiški zaliv. Ali scenarij tankerja z Arktike. Že gledati onesnaženje tam daleč prek medijev mi je bilo težko. Zavedam se, da sta nafta in gospodarska rast za naš obstoječi način življenja pomembni, a ne ena ne druga nista trajnostni. Udobnega življenja danes na jutrišnji račun ali na račun mojih otrok pa ne želim, vsaj če so na voljo povsem sprejemljive alternative. Najbrž se temu reče vest.

Nikoli se nisem dobro počutil v natrpanih mondenih letoviščih. Zato je bila izbira poti pogojena tudi z lepoto narave in relativno oddaljenostjo od turističnega vrveža. To je sicer čedalje težje, sploh v poletni sezoni, a Pašman, Kornati in Vis so v drugi polovici junija še nudili sprejemljivo ravnotežje med samoto in vrvežem.

Pa se podajmo na pot.

osebni arhiv

Tik pred odhodom se je prvotni načrt kajakiranja nepričakovano spremenil, saj je sopotnik Tomaž želel izkoristiti vabilo na jadranje. Tako smo pot začeli štirje: Rok, Tomaž, Nina in jaz. Na izhodišče v Zadar smo se seveda peljali na nafto, a z varčnim in polno izkoriščenim mestnim avtomobilom. Dobrih 5 litrov na osebo, vest je torej (skoraj) čista. 

Na večer pred odhodom smo se sprehodili po Zadru. Očarljiv stari del mesta, a vznevolji me večerna atmosfera. Iz lokalov odmevajo ameriški in britanski pop hiti, restavracij s hitro hrano je že vsaj toliko, kot klasičnih, mladi na ulici pa vsaj meni delujejo plehko in obremenjeni s svojim videzom. Zakaj bi človek še potoval, če se cel svet spreminja v isti Disneyland? Morda sem krivičen, toda že po dveh urah komaj čakam jadranje.

osebni arhiv

In ga dočakam. Naslednje tri dni smo se vozili med Ugljanom, Pašmanom in Dugim otokom, izkoriščali veter, lovili ribe, spali in se kopali v mirnih zalivih ter brali knjige. Že dolgo me doma na polici čaka Lenarčičev potopis Okrog edinega sveta in tokrat je le prišel na vrsto.

osebni arhiv

Nato pa se je pričel bistveni del. Glede na močan veter prvi dan in napovedano nevihto zvečer, sva s Tomažem načrte skrajšala in ob obali veslala na jug proti Biogradu.

osebni arhiv

osebni arhiv

Spala sva na enem od otočkov na poti in si uspešno naredila zavetje pred manjšo nevihto.

osebni arhiv

Naslednji dan sva imela ugoden veter in preveslala vsaj 25 km mimo Telašćice na zahodno stran Kornata. Ker sva si večerjo pošteno zaslužila, je še toliko bolj teknila. Osebna higiena je bil večerni skok v morje.

osebni arhiv

Naslednje jutro je Tomaž odveslal proti otoku Mana preverit klife (v prostem času sva namreč tudi plezalca), jaz pa sem jo mahnil po ostrem travnato-kamnitem brezpotju na razgledno točko Velikega vrha. Med potjo me spremlja misel na pred leti tragično preminule gasilce, ko jih je zajel ogenj, na kar danes opominjajo kamniti križi.

osebni arhiv

Po otokih je kljub suhi travi precej ovac, na Kurbi Mali (op.a.: tako je pač ime otoka) pa so naju ob povratku proti Zadru pozdravili osli. Bili so kar preveč vsiljivi in za malico sva tako morala izbrati mirnejši otoček.

osebni arhiv

Prijatelj Tomaž se je poslovil in naslednji dan sva se s partnerko Majo, skupaj s kajaki, vkrcala na trajekt za Vis.

Na Visu sva že za prvim rtom doživela krst, še posebej Maja. Če odštejemo uvajalno uro je bila namreč prvič v morskem kajaku. Želela sva do prijateljev v Rukavcu, približno 14 km stran, a morje je postajalo čedalje bolj razburkano in valovi so poskrbeli, da sva na trenutke drug drugemu izginila z vidnega polja. Ob valovih in ostri skalnati obali si raje nisem predstavljal, kako bi bilo, če se kdo od naju prevrne in kajak zalije voda. Zatočišče sva poiskala v najbližjem zalivu (med smetmi!), a izhoda ni bilo, tudi ne ceste v bližini. Odločila sva se pot nadaljevati do naslednjega zaliva in tam izkoristila možnost, da naju lahko prijatelja pobereta z avtom.

Prvotni načrt obkrožiti Vis sva zaradi burje in valov na severnem delu prilagodila in preveslala le polovico otoka. Ostalo je več časa za druženje s prijateljema in za ogled morskih špilj, plaž in ostankov, ki spominjajo na polpreteklo zgodovino, ko je bil Vis zaščiteno vojaško območje.

osebni arhiv

Na otoku je tako vidnih še precej bivših bunkerjev, skrivališč za topove in tudi za vojaško ladjevje. 

Ker je bil dolgo zaprt za turiste in ker je od kopnega najbolj oddaljen hrvaški otok, je tudi ostal nekoliko bolj divji brez velikih hotelov, z bolj sproščenimi ljudmi ter bolj ohranjenim živalskim in rastlinskim svetom.

osebni arhiv

Le kam nas bo kot družbo pripeljal ta do drugih bitij in narave nespoštljiv način življenja? V mislih si narišem še naftno ploščad na obzorju in od katrana umazano plažo. Je res treba?

Tadej Dobravc Verbič, prostovoljec