To poletje je kljub peklenski vročini minilo v znamenju ledenih gora in polarnih medvedov. Če splošna javnost po čem prepozna organizacijo Greenpeace, je to zagotovo zaradi kitov in po tem poletju še zaradi sprehajajočih se polarnih medvedov po središčih slovenskih mest.
Arktično kampanjo smo pričeli na začetku poletja. Naše akcije so na začetku potekale večinoma prek spleta, kjer smo s simpatičnimi, a hkrati pomenljivimi fotografijami in slogani krasili vsak možen zid spletnih omrežij, pisali emaile prijateljem, družinskim članom in sodelavcem. Nato pa je k nam prispela dolgo pričakovana Paula. Polarna medvedka z neizmerno simpatičnim pogledom in karizmo, ki je na cesti marsikoga tako presenetila, da nas je celo malo okregal, da »To pa res ni lepo, da takole mučite ubogo žival in jo sprehajate po tej vročini«... Ja tudi nasmejali smo se veliko! Marsikdo nas ne razume. Marsikomu se zdijo naše kampanje in akcije povsem absurdne in priznam, da sem se na trenutke, ko sem po petih minutah znotraj vročega kostuma polarne medvedke Paule v kopalkah »švicala« kot v savni, tudi jaz spraševala čemu počnem to.
Svet se ne konča na koncu naše ulice
Ampak biti prostovoljec v organizaciji, za katere ideologijo in kampanjami trdno stoji tudi tvoje prepričanje, je izredno doživetje. Včasih morda zato ne razumeš ljudi, ki jim je vseeno za tako pomembne stvari, kot je zaščita Arktike. Enostavno se jim zdi odveč in predaleč, da bi se ukvarjali s tem. Pa je res? Ali morajo katastrofe resnično besneti pred našimi hišami, da se zavemo, da imajo naša dejanja in naš način življenja močan vpliv na spreminjanje globalnega okolja in ne samo na lokalni prostor. Svet se ne konča na koncu naše ulice, vse je povezano.
Nafta je vsakdanji del naših življenj, tega ne moremo in tudi ne zanikamo. Vendar to ne pomeni, da je dovoljen in sprejemljiv vsakršen način, kako jo pridobiti. Posebno, če gre za tako občutljive ekosisteme, kot je Arktika. Kje na svetu še najdemo kaj podobnega, razen na južnem delu zemeljske poloble. In severne države ter naftna podjetja so pripravljena to žrtvovati za le nekajletno zalogo nafte, ki se morda skriva pod večnim arktičnim ledom? Se hecajo? Tukaj ne gre za hektar njive, ki jo bomo po končanem črpanju revitalizirali in na njej zgradili nakupovalni center, če ne bo več uporabna za pridelavo koruze. Govorimo vendar o, zaenkrat še, večnem ledu! Kot da se ne bi ničesar naučili iz preteklih okoljskih katastrof, ki so nastale ob številnih znanih in prikritih razlitjih naftnih ploščadi. Kakor, da bi kar naprej izzivali svoj lastno usodo in si zatiskali oči ter govorili: »Samo še tole vrtino naredimo, samo še tole, kaj pa se lahko hudega zgodi.«
V letošnji kampanji smo zbrali nekaj čez pet tisoč podpisov. Je to malo ali veliko se sprašujem že od začetka kampanje. Je pet tisoč veliko za dvo milijonski narod? Zdi se mi malo. Vendar pa je to izredno veliko, glede na ves trud, ki smo ga prostovoljci dali od sebe. In če se spomnim, kaj vse smo prestali skupaj, da smo prišli do te številke, sem ponosna, da sem del takšne ekipe. Kajti ne gre samo za okolje, včasih moraš premagati tudi samega sebe, dvigniti moralo ostalim, ko se vsi utrujeni ob 12h popoldne pod žgočim soncem Koprske rive prebijajo do tristotega podpisa, včasih pa ti poči elastika, ker nihče ne vidi, kaj se dogaja okoli nas in se ti zdi, da smo edina osamljena skupinica aktivistov na tem svetu. Včasih se na stojnici na poletnem festivalu sprašuješ, če ima smisel žurerski mladini razlagati o okolju, ali jih zanima le obljubljena nalepka severnega medveda, ki jo dobijo v zameno za podpis.
Ne bi mogla mirno spati
A na koncu koncev veš, da to želiš sporočati svetu. Da ne bi mogel mirno spati, če ne bi stal cel dan na nogah in razlagal ljudem o neki oddaljeni Arktiki, kjer se sprehajajo polarni medvedi in lisice, ki se sami žal ne bodo morali rešiti pred požrešnimi naftinimi mogotci, ki jim iz oči sveti le cekin za cekinom. Da moraš verjeti v boljši svet.
Podpišite peticijo za zaščito Arktike!
Maja (skrajno levo) je prostovoljka pri Greenpeaceu že več kot dve leti.