Antarktika leži na skrajnem koncu Zemlje. Tako daleč je od večine nas, da pogosto kar pade z roba zemljevida, kot kakšna nedokončana misel. Kopna površina Antarktike vsebuje 90 odstotkov sladke vode na planetu, je največja puščava na svetu in je edina celina, ki ni stalno naseljena z ljudmi. Antarktični ocean, ki obkroža to celino, zagotavlja življenje in življenjski prostor številnim čudovitim, edinstvenim in ikoničnim živalim, poleg tega pa vpliva na ostale oceane in živa bitja na tisoče kilometrov stran.
Danes, 1. decembra, je Svetovni dan Antarktike – dan, ko praznujemo v čast celini, ki pripada vsem in obenem nobenemu med nami. Svetovni dan Antarktike se spominja Antarktičnega sporazuma (Pogodba o Antarktiki), pri katerem so sodelovale vse države, ki jih zanima Antarktika. Sporazum, ki je bil sklenjen 1. decembra 1959, zaobjema vse kopne površine in ledene plošče južno od 60 ° zemljepisne širine in je bil sklenjen z namenom, da se prepove vojaška dejavnost na tej celini ter da se namesto tega Antarktika ohrani kot prostor miru in znanstvenega raziskovanja.
Vendar pa Antarktični sporazum preprosto ni bil dovolj ambiciozen pri zaščiti celine pred naftnimi in plinskimi vrtinami ali iskanjem rudnih nahajališč. In tukaj nastopi Greenpeace. Leta 1985 smo po večletnem načrtovanju začeli s široko kampanjo za ustanovitev »Svetovnega parka Antarktika« (World Park Base). S kombinacijo neposrednih ukrepov, eksaktne znanosti in političnega pritiska smo leta 1987 celo vzpostavili lastno znanstveno bazo na Antarktiki.
Do pozitivnih premikov je končno prišlo leta 1991, ko so se države dogovorile o okoljskem protokolu za zaščito Antarktike, Greenpeaceova antarktična baza pa je bila še istega leta zaprta in odstranjena brez sledi.
Od takrat naprej je antarktična celina zaščitena pred izkoriščanjem. Žal pa tega ni mogoče trditi za njen življenjsko pomemben ocean.
Od tega oceana je neposredno odvisno vse na Antarktiki. Zagotavlja hrano, življenjski prostor in življenje samo, kljub temu pa so bila v njem živeča bitja v preteklih stoletjih deležna neštetih človeških groženj. Eno najtemnejših poglavij je bil seveda masovni kitolov industrijskih razsežnosti, in uničevanje teh nežnih velikanov, ki se vsako leto v lovu za hrano selijo v antarktične vode, je omejila šele globalna prepoved komercialnega kitolova iz leta 1982, pri katere sprejemu je Greenpeace odigral ključno vlogo. Boj za zaščito kitov po vsem svetu se nadaljuje s spopadanjem s podnebnimi spremembami, ribiškem prilovu, onesnaženju, tako imenovanem »znanstvenem kitolovu« in hrupu.
Z uporabo tehnik, kot je lovljenje s parangalom, ki lovi in ubija morske ptice in tjulnje, od nedavnega pa tudi obsežen lov na Antarktičnega krila, ki predstavlja temelj prehranske verige celotnega področja, svoj davek zahteva tudi ribolov. Onesnaženje s plastiko čedalje bolj sega v vse kotičke oceana, povrhu vsega pa je Antarktični ocean deležen prvih in najhujših posledic podnebnih sprememb.
Prav gotovo si tudi ta ocean, ki je bistvenega pomena za življenje in dom številnim ikoničnim vrstam živali, zasluži zaščito. Antarktika brez svojega oceana ne pomeni nič.
Zato je letošnji Svetovni dan za Antarktiko obenem velik razlog za slavje in izjemna priložnost, da naredimo še mnogo več.
1. decembra 2017 bo začel veljati zaščiten morski rezervat Rossovo morje. O tem 1,5 milijona kvadratnih kilometrov velikem rezervatu so se lani končno uspeli dogovoriti na komisiji za Antarktični ocean. To je čudovita novica za pingvine, kite, tjulnje in vse nas – a obenem tudi opozorilo, da moramo ukrepe za zaščito teh dragocenih bitij in njihovih domovanj sprejemati precej hitreje. Nujno moramo zavarovati več naših oceanov, in šala, da je bil napredek do sedaj ledeniško počasen, bi bila morda smešna, če situacija ne bi bila tako resna.
Zato se bo Greenpeace prihodnje leto, več kot 25 let po tem, ko smo podrli našo antarktično bazo, vrnil na Antarktiko. Našo ladjo Arctic Sunrise pošiljamo na jug, na potovanje na sam konec Zemlje. Pozivamo k ustanovitvi največjega morskega rezervata na svetu, k zaščiti občutljivih in čudovitih živih bitij – nenadomestljivih pingvinov, kitov in tjulnjev – ki so doma v Weddellovem morju.
A vsega tega preprosto ne moremo storiti brez vaše pomoči. Želimo, da greste z nami na popotovanje!
Vaš glas lahko prispevate tukaj:
www.greenpeace.org/Antarctic-Sanctuary
