Mariborski Greenpeacovci smo (s pomočjo nekaj ljubljanskih kolegov) sobotni Dan za spremembe in Uro za Zemljo dobro izkoristili. Kar pomeni, da smo bili koristni - za Zemljo in za spremembe. Pa še super fajn smo se imeli in se tudi marsikaj naučili, recimo barvati transparente. Pri tem smo Štajerci pokazali, da se ne samo hitro učimo, ampak smo s svojo natančnostjo, ki je pri nas dobila nov pomen - štajerski zeleni perfekcionizem smo jo poimenovali - zelo presenetili kolege iz Ljubljane. Tako da se mi zdi, da bomo bannerje odslej barvali samo še v Mariboru. Nimamo čisto nič proti!

Ura za Zemljo

Uro za Zemljo, akcijo, katere pobudnik je Svetovni sklad za naravo WWF, ki z njo opozarja na nevarnost podnebnih sprememb, smo začeli s predavanjem praktikantke Katje o povezavi med podnebnimi spremembami in naravnimi nesrečami. Potem smo si pogledali še uradni video Ure za Zemljo, nato pa ugasnili luči in se skozi Maribor, ki se je akciji pridružil z izklopom dela javne razsvetljave, napotili proti Trem ribnikom in glavni dogodivščini tega dne. V okviru Dneva za spremembe, pobude Slovenske filantropije za promocijo prostovoljstva, smo se namreč priključili Društvu za proučevanje dvoživk in plazilcev pri njihovi akciji prenašanja dvoživk preko ceste.

Navadne krastače in rjave žabe se spomladi, ko se temperatura dvigne na 4 do 5 stopinj, množično odpravijo iz prezimovališč proti vodnim bivališčem, kjer mrestijo. Selijo se večinoma v vlažnih, deževnih nočeh. Na svoji poti proti ribnikom, mlakam, potokom in drugim vodam naletijo na oviro - cesto. Odseke, kjer prihaja do množičnih povozov dvoživk, imenujemo črne točke in ena takih črnih točk je tudi cesta Za tremi ribniki v Mariboru, so nam pojasnili organizatorji. Nato pa smo šli z lučkami in baterijami "v lov" na žabice. Prav dosti nam ni bilo treba iskati, saj je bilo žab na drugi strani zaščitne ograde, ki jim preprečuje nevarno prečkanje ceste, veliko. Niso ravno čakale v vrsti in same skakale v naša vedra, to ne, a ko so se nam oči privadile na temo, smo jih zlahka odkrili. Pravzaprav je bilo več žabcev, ki so - ne glede na zagnane prostovoljce - čakali na svoj običajni, že tisočletja uveljavljen način pohoda do vode. Žabji samci si življenje radi poenostavijo. Zakaj bi torej hodili sami, če se lahko udobno "prepeljejo" na samičinem hrbtu. Nekatere reve na hrbtu prenašajo dva ali celo tri žabone! Mi smo jih - same ali v "paketu" - nežno prenesli v vedra in vsako popisali glede na spol in odsek, kjer smo jo našli.

Parček

Marsikdo med nami je prvič v rokah držal žabo. Ne, niso ogabne, kot si mogoče kdo predstavlja, le malce sluzaste in spolzke. In nič se niso upirale našim prizadevanjem, kot da bi vedele, da jim želimo le dobro. V tem večeru smo rešili preko 70 žabic, nekaj večerov prej, ko je deževalo, pa je bila "bera" še obilnejša. Na koncu smo jih drugo za drugo spustili v ribnik, tam so vesele zaplavale in nam s krepkimi zamahi zadnjih krakov še pobrcale v slovo. Mi pa smo se, sicer rahlo premraženi, vračali domov bogatejši za novo izkušnjo.

Zvezdana Bercko, prostovoljka