Nahajate se tukaj:
Ladja Arctic Sunrise v Robesonovem kanalu na Grenlandiji 06/29/2009 The Greenpeace ship MY Arctic Sunrise reaches 'the ice bridge' in the Robeson channel, at 82.4 North, near the border between Greenland and Canada. This is the Southernmost extent of the summer sea ice which usually extends much further south into the Nares Strait, it has receded dramatically in recent years. Greenpeace and leading climate scientists are in Greenland for a 3 month expedition using their icebreaking ship the Arctic Sunrise to gather climate change data for the Copenhagen climate summit in December 2009.
Povečaj slikoPo podatkih ameriškega Nacionalnega podatkovnega centra za sneg in led [1] (NSIDC) je površina arktičnega morskega ledu dosegla svoj letni minimum 12. septembra.
Najmanjša površina arktičnega morskega ledu v zgodovini je bila zabeležena leta 2007, druga najmanjša pa leta 2008. Čeprav ti podatki kažejo, da je učinek tople grede resničen in zahteva takojšnje ukrepanje, nekateri to še vedno zanikajo – na to kaže tudi objava na twitter strani NSIDC:
Te minimalne površine morskega ledu niso zgolj rekordi – so opozorilo svetovnim voditeljem o uničenju, ki se zaradi podnebnih sprememb dogaja povsod po svetu. Resnično moramo nemudoma znižati izpuste toplogrednih plinov.
Kar se dogaja na velikem Severu, močno presega polarni krog. Ko se morski led tali, sproži več povratnih zank. Prva je povečana absorbcija toplote – brez belega morskega ledu, ki bi odbijal sončno svetlobo, ocean absorbira več toplote, zaradi česar se hitreje segreva.
Druga povratna zanka je izginotje starejše, debelejše plasti morskega ledu. Led, ki se je stalil letos, bo čez zimo zamenjan z novim, manj debelim ledom, ki se bo naslednje poletje lažje talil. Preprosto povedano: bolj kot se led tali, manj kontrole imamo.
Naša ladja Arctic Sunrise je trenutno v arktični regiji na območju Fram Strait in se približuje robu ledene plošče. Na krovu je svetovno znan strokovnjak za morski led, dr. Peter Wadhams.
“Zaradi podnebnih sprememb vstopamo v novo obdobje taljenja morskega ledu v Arktičnem oceanu,” je dejal dr. Peter Wadhams. “V petih letih bi lahko večina morskega ledu poleti izginila, ostal bi lahko samo “ledeni Alamo” severno od otoka Ellesmere. Jasno je, da se ne moremo več zanašati na trenutne modele za napovedovanje taljenja morskega ledu, glede na to, da je realnost od leta 1980 dalje te napovedi vedno prehitela.”
Jasno je, da moramo ukrepati zdaj in ne čez pet let, ko bo prepozno za nadzorovanje povratnih učinkov.
Potrebujemo 40 % znižanje toplogrednih plinov do leta 2020 s strani razvitih držav. Slednje morajo prav tako investirati 110 milijard EUR letno za pomoč državam v razvoju pri njihovem spopadanju z učinki podnebnih sprememb, zaustavljanju krčenja gozdov in pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo.
Karkoli manj bi pomenilo neupoštevanje opozoril, katerim smo priča na Arktiki in drugod, in ki nam govorijo, da je naše podnebje v resni nevarnosti.
Zato želimo, da svetovni voditelji sedaj pokažejo svojo zavezanost pri zaustavljanju uničujočih učinkov podnebnih sprememb in se konec leta udeležijo podnebnega vrha v Kopenhagnu.