Ladja Arctic Sunrise je v petek, 19. aprila, v poznih večernih urah zapustila pristanišče v Kopru in se,  v okviru vseevropske turneje v podporo malim trajnostnim ribičem, podala proti naslednjemu pristanišču. Namen turneje je zbliževati mnenja in ljudi. Med drugim tudi male priobalne ribiče, ki so zaradi razdrobljenosti in majhnosti nepovezani. Njihov glas je zaenkrat šibak, a z vsakim novim dnem postaja močnejši. V Koper je z ladjo priplul predstavnik hrvaških malih priobalnih ribičev, ki je našemu ribiču predal lanterno, simbol povezovanja in skupnega sodelovanja za boljši jutri. V nadaljevanju tradicije tako sedaj z nami proti Siciliji potuje predstavnik slovenskih malih priobalnih ribičev, Matjaž Lazar, ki bo ob prihodu v Trapani lanterno predal italijanskemu kolegu. Ob tej priložnosti je Matjaž zapisal nekaj besed, ki zgovorno prikažejo, zakaj se moramo vsi skupaj potruditi, da zagotovimo prihodnost, ki bo v svojem jedru podpirala trajnostno ribištvo.

"Biti ribič zame pomeni življenje, veselje in tudi vir preživetja meni in mojim družini. Lovim s srcem, kar pomeni ,da poskušam karseda spoštovati morje. Moja barka ni velika, a s svojimi skoraj osmimi metri mi zaenkrat ponuja dovolj. V mreže, ki jih ob dobrem vremenu vržem vsak dan, se večinoma ulovijo primerki bele ribe. Ko je ulova malo, ribe prodam lokalno, v dobrih dneh, ko je ulov večji, pa ga peljem na ribjo borzo v Trst. Zame je to lažje, plačilo je sigurno in predvidljivo. Žal mi je le, da domača riba tako konča na tujem trgu in ne pri naših domačih potrošnikih. Na tem področju naš še čaka veliko dela.

Že moj oče je bil ribič in vse od malih nog me je večkrat peljal s seboj na ribolov. Tako mi je vse, kar je povezano z ribištvom, zlezlo pod kožo. Svojo samostojno pot sem začel leta 1999 in trenutno sodim v mlajšo generacijo slovenskih ribičev. Danes si težko predstavljam življenje brez morja, saj je le-to z menoj že od nekdaj.

Res pa je, da je v tem poklicu tudi dosti problemov. Eden  izmed mnogih je ta, da je morje preveč izlovljeno! Da ulovimo potrebno količino rib ostajamo na morju dlje in pogosteje, vreči moramo tudi več mrež. Problem je tudi v tem, da je preveč ribičev na malem koščku morja, pa tudi slaba zakonodaja glede malega ribištva v naših in evropskih vodah.

Prav zaradi tega se mi zdi povezovanje malih ribičev po Evropi super zadeva. Zakaj? Več kot bo govora o malem priobalnem ribištvu, boljše bo za nas male ribiče.  Na ta račun nas bodo verjetno začeli bolje poslušati oziroma upoštevati, namesto da se delajo, da ne obstajamo.

Res je, da mali priobalni ribiči v svoje mreže ne potegnemo toliko rib kot industrijska ribiška plovila, a to ne more biti glavni razlog, da smo se znašli v položaju, ko je naša prihodnost negotova in smo mi prvi na listi za odstrel. Industrijsko ladjevje gleda samo na dobiček, mi smo pa tisti, ki dejavnost povezujemo s tradicijo in skupnostmi, iz katerih izhajamo. Lovimo selektivno z mislijo na prihodnje generacije. Rad bi, da imajo tudi moji otroci priložnost izkusiti ta poklic oziroma da bodo vsaj spoznali nekatere ribje vrste, ki so sedaj v hitrem upadanju.

S pomočjo Greenpeacea nam lahko to tudi zares uspe.  Res je, da je nevladna organizacija, a ima svojo težo in moč, da poskrbi,  da pride glas nas, malih ribičev, do pravih ušes. Priznam, na začetku sem bil skeptičen do te misli, a danes vidim, da nam s skupnimi močmi lahko uspe več.

Resnično pričakujem, da se začne delati tudi za male ribiče kot sem jaz, in da se bodo upoštevale razmere in zahteve držav, ki nimajo uničevalne industrijske flote in kjer prevladuje ribiška flota z majhnim vplivom na okolje. Res je, da nismo veliki, a to še ne pomeni, da smo nepomembni."

Matjaž Lazar, mali priobalni trajnostni ribič

 

Foto: Greenpeace/Aljoša Furlanič

Foto: Greenpeace/Aljoša Furlanič