Projekt druge jedrske elektrarne (v Krškem?) je približno tam, kjer je bil projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) pred desetimi leti. Ni ga v uradnih državnih dokumentih, omrežja pa medtem delujejo. Projekt, katerega dimenzija bo vsaj petkrat večja od TEŠ 6, lahko Slovenijo pokoplje. Propagandisti jedrske elektrarne skušajo z izjavami zamegliti dejansko stanje. Podoba jedrske energetike v Evropi je nedvoumna: predraga, prenevarna, za Slovenijo pa tudi neobvladljiva. Nedavna odločitev Velike Britanije o subvenciji za novo jedrsko elektrarno v angleškem kraju Hinkley Point, ne govori v prid drugi jedrski elektrarni v Sloveniji. Slovenija se ne sme spustiti v tak hazard.

14. april 2014

 

Jedrska energija je politična odločitev.

Ne glede na privlačnost atomskega krožka je odločitev za jedrsko energijo politična zaradi obsega investicij in širših posledic uporabe jedrske energije. Nazadnje smo v Sloveniji neposredno težo odločitve o jedrski energiji čutili, ko so jurišni bombniki generala Adžića obletavali Nuklearno elektrarno Krško (NEK), ta pa ni obratovala kljub nujnim energetskim potrebam domovine.

Za državo Slovenijo imamo dve vprašanji: Kakšna je kakovost političnega odločanja pri nas? Ter: Ali smo se iz primera TEŠ 6 kaj naučili?

Zakaj se za jedrsko energijo odločajo v Iranu, Pakistanu, Indiji in Koreji? Menda ne zaradi energetskih potreb? Gre za obvladovanje tehnologije za izdelavo atomske bombe. Tudi jedrska elektrarna Krško ni nastala brez atomskega botrstva. Atomske zmogljivosti Jugoslavije so bile blodnje tedanjega vojaškega vrha. Atomska udarna moč je še danes živa misel v Franciji (de Gaulova udarna moč, »force de frappe«, v leporečju »force de dissuasion«, moč odvračanja) in Veliki Britaniji.

Propaganda poneumlja

Sedanje stanje okoli druge jedrske elektrarne v Sloveniji primerjamo z razmerami o TEŠ 6 v prvih letih po prelomu tisočletja. Z današnjega zornega kota je očiten vrhunec predpriprav, in sicer ob koncu leta 2006. V »Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023« (dokument je sprejela vlada pod vodstvom Janeza Janše, VEČ) je TEŠ 6 opisan kot premogovna elektrarna z močjo 600 MW in ceno 602 milijona evrov , financirala pa naj bi se iz zasebnih virov, kot javno-zasebno partnerstvo. Hkrati s to propagandno objavo so potekali »resni« razgovori. Ti so privedli do podpisa pogodbe o s francoskim Alstomom konec junija 2008, kjer pa samo za opremo Alstom zaračuna 698 milijonov evrov (VEČ o tem si preberite v članku Uroš Rotnik o spremembah pri načrtovanju bloka 6 v Šoštanju ter v komentarju Dnevnika). V pogodbi je še več spornih »podrobnosti«, nima korupcijske klavzule, sporna eskalacija itd.. Trdimo torej lahko, da je bila leta 2006 slovenska država »propagandno obdelana za šaleško ugrabitev«.

Propaganda se loči od uporabne informacije po tem, da računa le na učinek mantre, ki jo uveljavi z neskončnim ponavljanjem. Izogiba se navezave na logiko. (Propagandistična »stroka« je šla celo tako daleč, da prepoveduje primerjalno reklamo.) Propaganda poneumlja ljudstvo, da ne sliši ničesar razen nasvetov mešetarjev.

Jedrska propaganda poneumlja bolj

Jedrski mešetarji živijo v težkih časi, a se ne dajo. Kljub nasprotnemu vetru gonijo svojo. Ne gane jih uničujoča ocena lokacije Krško (o potresni oceni si VEČ lahko preberete v članku Inštitut IRSN: »Novi« seizmološki podatki vplivajo tudi na obstoječo jedrsko elektrarno v Krškem), prikaz nevarnosti jedrskih elektrarn iz Fukušime. Nekoliko so se vendarle ohladili, da ne trdijo več, kako so jedrske elektrarne absolutno varne.

Navedimo nekaj vzorcev lanskih trditev: direktor NEK Stane Rožman, sicer zelo zaslužen za kakovostno obratovanje elektrarne, ne zmore ostati pošten, ko govori o drugi jedrski elektrarni (VEČ o tem): »… JEK 2 … govorimo o treh milijardah evrov.« Kot da bi ne vedel, po čem so hruške: za manjšo, 1000 MW elektrarno bi bilo treba izluščiti vsaj šest milijard evrov, za večjo, 1600 MW pa verjetno ne bi bilo dovolj niti devet milijard evrov.

Propagandisti iz GEN energije se znebijo še bolj lažnivih: »Jedrska energija je konkurenčen vir energije s sprejemljivo, predvidljivo in stabilno ceno – zaradi tega je seveda konkurenčna tudi na mednarodnih trgih.« (VEČ)

Morda bo komu prav prišla celo prej citirana resolucija iz leta 2006. Drugo jedrsko elektrarno navajajo s podatki: moč 1000 MW, cena dve milijardi evrov, »pričakovana maksimalna polna cena od 35 do 40 €/MWh«.

Kruta realnost sodobne jedrske energetike

Na realna tla nas postavljajo trije sodobni evropski primeri: finski Olkiluoto 3, francoski Flamanville 3 – oba imata že dolgo žalostno zgodovino še pred pričetkom obratovanja, ter novi »obetavni« primer britanske odločitve o elektrarni Hinkley Point C.

Želja britanske politike, da obnovi svoje jedrske zmogljivosti, je povzročila oster obrat od tržnega pristopa v elektroenergetiki k državnemu subvencioniranju (VEČ). Po več letih pogajanj se je britanska vlada odločila za podpis pogodbe s francoskim podjetjem Electricité de France (EDF). Najpomembnejša določila pogodbe pravijo: EDF zgradi po dva jedrska reaktorja z močjo 1600 MW (gre za evropski tlačnovodni reaktor (EPWR), dobavitelj je francoska AREVA), britanska vlada pa s »pogodbo za razliko« zagotovi ceno 92,5 funta /MWh (vrednost leta 2012) za prvih 35 let obratovanja. To je okoli 112 evra/MWh ali dvakrat več od trenutne tržne cene (in skoraj trikrat več od »pričakovane maksimalne polne cene« po resoluciji iz leta 2006). EDF je že lastnik več jedrskih elektrarn v Angliji, med drugim tudi elektrarne Hinkley Point, v Zahodni Angliji (Somerset) ob Bristolskem zalivu nasproti Cardiffu. Tam je prvi reaktor že ustavljen, obratuje pa še enota B s plinsko-hlajenim reaktorjem tipa AGR (Advanced Gas-cooled Reactor).Osnova za tako visoko ceno so pričakovani investicijski stroški. Elektrarna moči 3.200 (bruto) MW naj bi stala 16 milijard funtov (19,2 milijarde evrov).

Res poročajo o pol cenejšem francoskem dogovoru s Kitajci. Naše izkušnje z Alstomom govorijo, da naj na ugoden posel kar pozabimo. Finci so kupili 1600 MW reaktor za (prislovične) tri milijarde evrov. Dejanski stroški pa že presegajo 8,5 milijarde, izgradnja pa se vleče v nedogled. Obe strani se sedaj tožita za milijardne zneske (VEČ).

Domači francoski Flamanville 3 bo prišel v isto kategorijo: 8-9 milijard evrov. V Evropi je še nekaj jedrskih zgodb, na Češkem, Slovaškem pa v Bolgariji in Romuniji in vse gredo na isto vižo, kot tista o jari kači in steklem polžu. Kilavo.

Podatki, ki smo jih navedli, postavljajo na laž naše jedrske propagandiste. Kaj bomo z Rožmanovimi tremi milijardami evrov? Še v trgovino nas ne bodo spustili.

Kako nas prinašajo okoli

Osnovni prijem jedrskega propagandista je, da primerja tekoče stroške že amortizirane elektrarne, kot je NEK, in posledično ugotovi, da je to najcenejša elektrika. Tekoči stroški NEK so nekje okoli 35 evrov/MWh, s čimer lepo shaja celo pri sedanji izjemno nizki tržni ceni elektrike. Pri novi jedrski elektrarni pa moramo pokriti tudi investicijo. Vse »strokovne« in propagandistične navedbe preverimo vsaj toliko, da vidimo, ali ne gre za perpetuum mobile.

Pri investiciji šest milijard za 1000 MW elektrarno, kar je danes približno realno, gre račun takole: 6 milijard pomnožimo z 0,12, kar je uporaben anuitetni faktor. Ta na okroglo upošteva vračanje investicije in osnovne stalne stroške. Letni prihodek mora torej biti vsaj 720 milijonov evrov. Pričakovana proizvodnja bo nekje okoli 7 TWh (obratovanje s polno močjo 7000 ur, pri čemer celo leto pomeni 8760 ur). Investicijski stroški v ceni elektrike so torej nekaj čez 100 evrov/MWh. Prištejemo še obratovalne stroške, recimo 20 do 30 evrov/MWh, pa dobimo približno polno ceno. Ta je dvakrat višja od evropske kontinentalne tržne cene.

Ni treba posebej poudarjati, da se bo z računsko in funkcionalno pismenim človekom jedrski propagandist nerad pogovarjal.

Zakaj vendarle Britanci sklepajo jedrski posel?

To se vpraša tudi marsikateri državljan Velike Britanije. Neprijazni komentarji pravijo, da je dogovor med britansko vlado in EDF »ekonomska norost«. Električna energija po dogovorjeni ceni bo konkurenčna le, če se cena fosilnih goriv podvoji, pri nafti na primer na 200 dolarjev za sodček. »Pretreseni smo, da vlada sklepa tako neugodno stavo pri pogojih za to elektrarno. Osupli smo, da vlada obvezuje prihodnje generacije potrošnikov za stroške, ki bodo posledica tega posla,« je pisal britanski Guardian (VEČ).

Mimogrede: v zgodnjih 80.tih letih prejšnjega stoletja so zavrnili projekt 1000 MW jedrske elektrarne za takratnih 1,7 milijarde funtov (kar ustreza današnji vrednosti šestih milijard evrov), razlog pa naj bi bila negospodarnost.

Da bi vendarle razumeli odločitev britanske vlade, lahko kot pozitivne navedemo naslednje stranske argumente: delovna mesta (po oceni naj bi med gradnjo zaposlili okoli 25.000 delavcev), ohranjanje stika z jedrsko tehnologijo (?), brezogljična električna energija. Odločitev je pretehtalo verjetno še nekaj skritih razlogov: ohranjanje jedrske tehnologije za vojaške namene, pritisk industrijskega lobija (plačnik bodo davkoplačevalci) in, morda ne najmanj, denarni tokovi, h katerim je marsikdo že in še bo pristavil lonček za cekine.

Jedrska energija je (za Slovenijo) neobvladljiva

Dr. Leon Cizelj iz Instituta Jožef Stefan (IJS), sicer aktiven jedrski strokovnjak, je lani že realno ocenil smiselnost razprave o drugi jedrski opciji v Sloveniji (VEČ): »To je stvar, ki je iz več razlogov daleč v prihodnosti… Mi smo majhni za takšno investicijo«. Tu se izjemoma majhnosti ne bi smeli sramovati. Dejstvo namreč je, da konja ne spraviš v pesjak.

Pa primerjajmo britansko in morebitno slovensko odločitev po relativni velikosti. Britanski elektroenergetski sistem je po instalirani moči 24-krat večji od slovenskega. Sloveniji bi torej »pripadlo« le okoli 133 MW »nekega Hinkley Pointa C«. Britansko gospodarstvo je po kupni moči 40krat večje od slovenskega. Tveganje investicije v višini okoli 480 milijonov evrov (če strošek devetnajstih milijard delimo s 40) bi bilo morda za Slovenijo še sprejemljivo. Oziroma: v investicijo jedrske elektrarne se ne moremo spuščati z deležem, ki bi bil večji od 15 odstotkov standardnega modela EPWR (1600 MW).

Jedrska Jugoslavija – zabloda. Jedrska Slovenija – norost

Relevantna sta še dva premisleka. S sedanjo NEK smo imeli precejšnjo srečo, že pri sklepanju pogodbe. Kljub šibki zasedbi naše pogajalske ekipe je bila pogodba zadovoljiva. Zakaj? Ne nazadnje, ker je za sicer slovensko-hrvaški projektom stala Jugoslavija in njena globalna razmerja z ZDA (Westinghouse). Pri TEŠ 6 je slovenska neodgovorna vlada prepustila vsa pogajanja šaleški skupini državljanov. Ne takrat in ne kasneje vlada ni zastavila s Francijo svoje besede na ustrezni ravni. Je mar predsednik že vedel, da ga k Chiracu ne bodo pustili? (Še stransko vprašanje pri NEK ni bilo sumov korupcije, ali so takrat vendarle bili drugačni časi in običaji?)

In še vedno TEŠ 6. Že skoraj bivši politiki si podajajo vroč kostanj očitkov o krivdi. Individualna krivda je, je pa tudi sistemski defekt. Kako deluje oblast? V celotni strukturi oblasti je morda nekaj uradnikov, ki so sposobni dojeti, za kaj gre. A še ti morajo biti tiho, saj so nad njimi tisti, ki mislijo in (brez realne odgovornosti) odločajo. Vrhovi pa »mislijo« pod pritiskom lobistov in večinoma podkupljene stroke (VEČ kdaj drugič). In ne pozabljajo upoštevati osebnih in/ali strankarskih koristi.

Demokracija ima v tem primeru veliko težav. Menda je, nadpovprečno, kar 77 odstotkov prebivalcev Slovenije bralno nepismenih (VEČ). Ne razumejo, kaj so prebrali. Bogata njiva za propagandiste in šibka osnova za demokracijo.

Prvotno je bil članek objavljen na spletnem portalu Energetika.net. Z dovoljenjem avtorja, dr. Mihaela G. Tomšiča in uredništva Energetike.net, ga delimo tudi na naši spletni strani. Dr. Tomšič je strokovnjak za energetiko, bil je prvi minister za energetiko v samostojni Sloveniji.