Bilo je zgodaj zjutraj in še kave nisem spila pa sem že mogla hiteti na avtobusno postajo, da nas je kombi odpeljal na dunajsko letališče. Čakala me je dolga pot v Bukarešto in nato v skrivnostne gozdove Romunije. Baje imajo tam veliko medvedov. No ja, tudi pri nas jih imamo, pa kaj. Mene ni strah. Bolj me je strah, da bi zmanjkalo kave.
Na Greenpeace Forest rescue station ali po domače gozdno reševalno postajo sem se zagotovo pripravljala kakšna dva meseca. Ker sem trenutno tudi na pripravništvu v Dunajski pisarni, sem bila deloma tudi vključena v priprave celotnega projekta, katerega namen je bil, da s pomočjo našega popisovanja pragozda v karpatskih gozdovih pripravimo romunsko vlado do tega, da prepozna vrednost in pomembnost teh gozdov za Romunijo, Evropo, za planet in naše zanamce.
Biti aktivist je zabavno, a včasih moraš resnično preko meja svojega udobnostnega okvirja. Zato je po mojem mnenju aktivizem na nek način dobra šola osebnega razvoja. Delo v neugodnih pogojih, kot so dež in roji lačnih komarjev, spanje v vlažnih in mrzlih šotorih, pomanjkanje čokolade in kulturne razlike med udeleženci, niso mačji kašelj. Ampak, ko si obkrožen s skupino enako zagretih aktivistov, premagaš tudi svoje notranje boje. In zrasteš kot človek.
Kljub temu, da sem blogerka in da pišem že mnogo let, je težko je v enem zapisu opisati vseh neverjetnih 14 dni, ki sem jih preživela v Romuniji. Takšna izkušnja te spremeni. Drugače pričneš gledati na svet, na ljudi in na ta planet. Še bolj se povežeš s pristno naravo, začneš jo spoštovati kot tisto ultimativno resnico, ki ti edina lahko pove, kako živeti, kaj je prav in kaj ni.
Narava ni vedno prijazna, lepa in nežna. Narava se ne obremenjuje s tem, da bo vsem všeč in da bodo vsi zadovoljni, ampak hkrati nam daje čisto vse kar potrebujemo. Mi smo tisti, ki se odločimo, koliko bomo vzeli. In kako bomo to vzeli. In če se odločimo, da bomo v enem letu posekali toliko gozda, da ga ne bo ostalo dovolj za naslednje leto in naslednje leto in še naslednje… no, potem je to kar velik problem v naših glavah.
In zakaj potrebujemo aktiviste in organizacije kot je Greenpeace in še mnogo drugih? Zato, da v tem hitrem tempu, ko marsikdaj pozabimo od kje smo prišli in za kaj moramo biti hvaležni, dobimo opomnik. Aktivisti in prostovoljci, ki posvečamo naš čas aktivnostim, ki se morda kdaj ne zdijo pomembne, smo tisti, ki posredno trkamo na vest družbe. Niti ne namerno. Mi smo samo poklicani in gremo. Ker vemo, da je to prav in ker smo se odločili, da bomo namesto dveh tednov ležanja na plaži (ki nam prav tako veliko pomenijo, kot ostalim ljudem), spakirali »gojzarje« in anorak ter odšli v neznano. To je določitev, svobodo izbire pa imamo čisto vsi.
Osebno od Romunije same nisem pričakovala veliko, saj se mi niti ni zdelo, da potujem v točno določeno državo. Zame je bila ta gozdna reševalna postaja kraj, nekje na našem prelepem planetu. Sredi gozda, kjer se zelo zelo blizu dogaja ekocid, zločin proti naravi. Ni važno ali je to Romunija ali Slovenija ali pa Nemčija. Velikokrat pa se tudi izkaže, da kljub temu, da pričakuješ neokrnjeno naravo v manj razvitih državah, ravno tam doživiš šok, saj se ljudje še ne zavedajo kaj imajo. In potem ti postane jasno, da je povsod enako, samo v različnih razvojnih stopnjah. Tako imenovane razvite države so morda že tako uničile svoja naravna bogastva, da se sedaj do preostalih, ki jih imajo, obnašajo, kot da bi v rokah držali sveti gral, tiste države pa, ki imajo naravnih danosti v izobilju, niti ne razmišljajo dolgoročno, da bi jih lahko izgubili. In tukaj po mojem mnenju leži srž problema naše družbe. Ta omamna hedonistična kratkoročnost.
„Zaščitite še zadnje evropske pragozdove.“ je pisalo na transparentu, ki sem ga nosila na eni izmed fotografij, ki je bila objavljena na socialnih omrežjih. Ljudje ne vedo, da v Evropi nimamo več veliko dragocenih nedotaknjenih pragozdov. Slovenija je pač biser s katerim se lahko ponašamo, a mnogo držav že dolgo ne ve več, kako je, če imaš pred domačim pragom neokrnjeno naravo.
Ne pozabimo, da smo vsi prebivalci istega prelepega planeta in da je odgovornost vseh nas, da se obnašamo kot da nam ta dom nekaj pomeni. Kako lahko pomagamo pri ohranjanju in ozaveščanju pa je stvar vsakega posameznika. Ni potrebno, da smo vsi aktivisti. Vsak izmed nas ima svoje talente in če samo malo pomislimo, jih sigurno lahko uporabimo na tisoč in en način.
Pogovarjajte se s prijatelji, berite članke in knjige, glejte dokumentarne filme, pišite bloge in snemajte »videje«. Delajte gledališke predstave in ustvarjajte razvojne projekte. V vse to pa vedno vključit misel na svoj dom. Planet Zemljo.
Maja Horvat,
sodelavka in prostovoljka