Dragi prijatelji,

tukaj v Amsterdamu zrem skozi okno in razmišljam. Zima že trka na vrata in z njo se bliža konec še enega leta, ki bo s svojim odhodom naredilo prostor za novo, prostor za pomlad. Dnevi se krajšajo, temperature padajo, jaz pa razmišljam o dnevih obnavljanja in novih začetkov.

Kot številni verjetno že veste, se bom kmalu poslovil od svoje funkcije izvršnega direktorja
organizacije Greenpeace International. To pa ne pomeni, da zapuščam Greenpeace. Slovo od omenjene pozicije vidim le kot zamenjavo svojega vzvišenega naslova za drugega, veliko močnejšega: prostovoljec. Potovanje z vsemi vami je bilo neverjetno in užival sem v vsakem trenutku, v izzivih, v vsakdanjih bojih, tedenskih napredkih, mesečnih zmagah in letih, v katerih smo skupaj gradili boljši svet.

V veliko zadovoljstvo mi je, da se lahko poslovim ravno v času, ko pariški podnebni dogovor oznanja enoglasen konec dobe fosilnih goriv do leta 2050. Naj bo dogovor v svojih podrobnostih še tako nepopoln, pa vseeno predstavlja močno nasprotje in velik korak naprej od podnebnega vrha v Copenhagnu, ki je potekal v času, ko sem začel svojo pot z Greenpeaceom. Zaradi tega je slovo lažje. Svet je naredil pomemben korak na zelo dolgi in zahtevi poti, a potovanje se je zdaj šele res začelo.

Greenpeace je od mene večkrat zahteval, da sem stopil iz svoje cone udobja. V takih situacijah se človek nauči največ o sebi – ko omahuješ med strahom in pogumom, ko tehtaš osebno tveganje in tisto, v kar verjameš. Pogovarjal sem se s številnimi, ki so doživeli enako. Ljudmi, ki so spregovorili, ki so se postavili za nekaj, žrtvovali svoj čas kot prostovoljci, naredili majhen ali ogromen skok za boljšo prihodnost. Pogosto nas ti koraki in skoki ponesejo daleč preko lastnih meja – ker nas je nekaj navdihnilo, razjezilo, ali pa smo začutili vez z enako mislečimi. Če so dejanja Greenpeacea katalist za takšne trenutke, vemo, da delamo dobro. Ustvarjamo verižno reakcijo nalezljivega poguma.

Zaporedje življenjskih odločitev me je pripeljalo do trenutka, ki ga bom na svoji poti z Greenpeaceom vedno cenil – vkrcanje na oljno ploščad na Arktiki. Vodni top uperjen vame, medtem ko sem se trudil splezati po lestvi v protest proti absurdnosti črpanja nafte na arktičnih območjih. Takšne izkušnje človeka spremenijo. In kot »takšne« ne mislim nujno ekstremnih oblik aktivizma. Gre za kakršnokoli dejanje, ki pretrese človekovo dojemanje samega sebe ali idej o tem, kdo je, in ga postavi v širši kontekst popotovanja človeštva in prihodnosti našega sveta. Takšne izkušnje ponastavijo človekove predstave o tem, česa je možen, hkrati pa tudi predstave o tem, česa je zmožno človeštvo kot celota. Tako se ustvarijo nova merila tistega, kar je mogoče.

Greenpeaceu sem se pridružil, ker sem želel razbiti neskladje med okoljem in razvojem. Racionalno sem se zavedal, da obstaja povezava med revščino in človekovimi pravicami ter med okoljskimi in podnebnimi krivicami, a moj čas pri Greenpeaceu je to zavedanje le še poglobil in utrdil. Ko enkrat spregledaš, si ne moreš več zatiskati oči pred resnico. Od ženske, ki ne more ribariti ob afriški obali, da bi nahranila svojo družino, ker so evropske ribiške ladje izpraznile njena morja, do otroka v Indiji, ki ne more dihati zaradi pepela in prahu v vasi, ki jo je izropala industrija premoga, do dojenčka, ki vdihuje strupene pline odlagališča elektronskih odpadkov na Kitajskem, medtem ko njegova mama zažiga vezje v upanju, da bo prišla do uporabnih delov. Do družine, ki živi v kartonastih škatlah, saj je tajfun Hagupit na Filipinih uničil njihov dom: ljudje, ki plačujejo najvišjo ceno prevelike potrošnje in onesnaževanja okolja, so tisti, ki imajo od tega najmanj koristi.

Greenpeace je utrdil mojo vero v moč nenasilnih neposrednih akcij in prepričanje, da je civilna neposlušnost ključnega pomena za izpostavljanje teh krivic, za doseganje spremembe v načinu, kako bomo nahranili in poganjali ta svet, predvsem pa sprememb dojemanja bogastva, rasti in vrednot – kako bomo spremenili prihodnost v luči tega, kar je Naomi Klein opisala kot neverjetna priložnost, ki se skriva za masko krize.

V šestih letih, ki sem jih preživel v družbi Greenpeacea, smo dosegli številne zmage – od Shellove odločitve, da opusti vrtanje na Arktiki do odločitve italijanskega energetskega giganta ENEL-a, da se odpove fosilnim gorivom. Številni majhni trgovci so se zavezali, da bodo razstrupili svoja oblačila, velika podjetja so se zavezala, da bodo prenehala uničevati območja v Indoneziji. Facebook se je odločil, da bo prešel na obnovljive vire energije, rezervat Marine Reserve bo povečal obseg zaščitenih vodnih območij. A to so le majhni prispevki k velikim spremembam, ki jih poganja veliko širše gibanje. Naj jih nekaj omenim: odločitev nizozemskega sodišča – prvo takšne vrste – da bo vlada, če do leta 2020 ne bo znižala izpustov CO2 za 25 %, zanemarjala svojo dolžnost varovanja državljanov (za katero stoji majhno nevladno združenje Urgenda), odločitev Elona Muska, ki je načrt za Teslin električni avtomobil in PowerWall baterijo dal v splošno rabo, kampanje, ki zbirajo finančna sredstva za čiščenje plastike iz oceanov in prototipe solarnih cest in novih modelov v ekonomiji ter kampanjo časopisa The Guardian o opuščanju fosilnih goriv. Na številnih odrih sem govoril o nujnosti ukrepanja v luči podnebnih sprememb, tako kot Sharan Burrow, vodja Mednarodne sindikalne konfederacije. Od navdušenja sem skočil s stola, ko sem prebral nedavni papežev govor o varovanju narave in okolja. Na prav vsakem področju človekovega udejstvovanja in na vsakem kontinentu smo priča prebujanju in neprimerljivi epidemiji poguma in zavezanosti spremembam.

Svojemu nasledniku prepuščam nedokončane posle in velike izzive. Organizacija še vedno okreva po udarcih, ki jih je utrpela pod mojim vodstvom. To so bili trenutki, ko nam je spodletelo živeti vrednote, ki jih oglašujemo. In čeprav vam ne moremo obljubiti, da v prihodnosti ne bomo nikoli več zašli s poti, pa obljubimo, da se bomo učili iz svojih napak. To nas dela močnejše.

Moje največje upanje je, da bo moj naslednik nadaljeval nedokončano pot h Greenpeaceu, ki bo resnično globalen in raznolik, bolj odprt in bolj sposoben osvoboditi energijo in kreativnost naših podpornikov in prostovoljcev, da bo sposoben bolje izražati naša stališča in rešitve, da bo bolj pripravljen sodelovati s partnerji in uporabiti svoj vpliv za razširjanje glasu o drugih, ki so pripravljeni tvegati več in dosegati nemogoče.  

Sam se vračam v enega najlepših krajev, kar jih poznam v Afriki – Rustlers Valley v južni Afriki, blizu meje z Lesothom. Tam bom nadaljeval sodelovanje z organizacijo EarthRise Trust in programi ekonomske pomoči. Z Greenpeaceom se bom boril proti jedrski energiji in za reformo pravil finačnega sveta, da bi preprečili denarni tok v prid projektom, ki zavirajo lepšo, trajnostno in pravično prihodnost za vso človeštvo.

Dragi prijatelji, zapuščam vas z zadnjo mislijo. Ko se ozrete okoli sebe, se spomnite na lekcije, ki nas jih je naučila zgodovina človeštva. Največji izziv, s katerim se soočamo, ni izum čistih tehnologij ali temeljna sprememba načina, kako proizvajamo vrednost in merimo rast; vse to so majhni izzivi v primerjavi s tem, kako smo v le nekaj stoletjih vzpona človeštva spremenili svet in svojo lastno civilizacijo.  Nočem verjeti, da spremembe za preživetje zaostajajo za spremembami za dobiček. V času vojne, v času groženj našim družinam in narodom smo našli nepričakovano moč in naredili nemogoče.

Pri vsem tem pa obstaja ena, ključna sestavina. Brez nje bodo trud in spremembe, ki jih vidimo dandanes, premalo in prepozno.

Ta ključna sestavina je upanje. Vera, da so spremembe mogoče. Z lastnimi očmi sem videl, kaj se je zgodilo z bojem proti apartheidu v Južni Afriki, ko so množice ljudi začele verjeti, da je sprememba mogoča. Ko se dandanes ozrem okoli sebe, vidim vse več dokazov, da lahko premagamo najhujše grožnje okoljskih sprememb. Potreben bo hiter odziv. Potreben bo pogum, kakršnega na globalni ravni še nismo videli. Vključeval bo banke, korporacije, umetnike, vlade, verske in druge voditelje, dobrodelne organizacije, milijonarje in vsakega izmed nas. Vsakič, ko svet naredi korak naprej – naj bo to Apple, ki vse svoje podatkovne cente napaja z obnovljivo energijo, Obama, ki zavrača črpanje nafte na Arktiki, vaša lokalna univerza, ki obrača hrbet premogu, sosed, ki se je odločil gojiti svojo lastno zelenjavo, starši, ki so postali prostovoljci ali prijatelj, ki se je odločil jesti manj mesa – vsakič, ko nekdo prispeva kamenček v mozaik boljšega sveta, v svojih srcih vemo, da je sprememba mogoča, in takrat imamo dolžnost. Dolžnost deliti. Povedati svetu, razširiti pogum in ga uveljaviti kot normo. Naj bo temelj delovanja v novem svetu, ki ga ustvarjamo. Vera zahteva dokaze in zgodbe, ki si jih pripovedujemo, so dokaz našega verovanja. Nekatere zgodbe nas ženejo naprej, druge nas zadržujejo. Lahko se odločimo verjeti, da so spremembe nemogoče, predrage in naivne ter usodo sveta prepustimo ritmu, ki ga uničuje dandanes. Lahko pa se borimo. Lahko vstanemo in jasno povemo, da je boljši svet ne le mogoč, ampak se že gradi – prav v tem trenutku, s pomočjo pogumnih dejanj vsakega izmed nas.   

Vam, ki to berete, vsem svojim kolegom pri Greenpeaceu, vsem nam, ki delamo za boljši svet – hvala, da ste mi omogočili biti del tega potovanja. Želim vam moč in srečo. Želim vam pogum.

Kumi Naidoo, izvršni direktor Greenpeacea

Prvotno objavljeno 21. december 2015.