Modni oblikovalci in navdušenci pravijo, da obleka naredi človeka. In verjetno imajo čisto prav. Vsak posameznik s svojim stilom oblačenja na nek način komunicira s svetom okoli njega.
Obleka kot komunikacijsko sredstvo ni zanemarljivega pomena. Lahko nam celo pove, da nekomu ni vseeno za človekove pravice ali za morda okolje. Kako, se boste vprašali? Tako, da se kot etični potrošnik poskuša izogibati znamk za katere ve, da povzročajo okoljsko škodljive procese ali kršijo človekove pravice z nehumanimi pogoji dela.
Ljudje se vedno bolj zavedamo, da smo na vsakem koraku, z vsakim svojim nakupom ali odločitvijo so-odgovorni za ustvarjanje sveta in družbe v kateri živimo. Vem, včasih je kar naporno živeti z vso to odgovornostjo. A, če pomislimo, da lahko naredimo nekaj pozitivnega z vsako našo odločitvijo, potem se ne zdi več tako težko.
Modna industrija je takoj za naftno, odgovorna za velik delež globalnega onesnaženja našega planeta. To je zelo nazorno prikazal dokumentarni film True cost, ki ga je 14. januarja predvajala zadruga BUNA v sodelovanju z mnogimi drugimi nevladnimi organizacijami kot so Greenpeace, Umanotera, Focus, Smetumet, Humanitas, Snaga, Breja Preja, Fotorama, Flor.
Dogodek je bil prvi v seriji, ki so si jih zamislili v BUNI in s tem pričeli vseslovensko turnejo, kjer bodo ozaveščali ljudi o temni plati modne industrije. Ime so ji dali »Obleka naredi človeka«.
V dokumentarnem filmu dobimo slikovit vpogled v procese pridelave surovin, predvsem bombaža, onesnaženje vode s kemikalijami za predelavo surovin ter v kakšnih delovnih pogojih izdelujejo oblačila tekstilni delavci v državah tretjega sveta. Večina prizorov filma je neprijeten stik z realnostjo, ki nam je velikokrat namenoma prikrita. Modna industrija pač ne želi, da se njeni potrošniki pričnejo spraševati kako je možno, da lahko kupijo majico za 5 eurov, čeprav je bila ta narejena na drugem koncu sveta.
V preteklosti je modna industrija delovala po principu 4-ih sezon oz. kolekcij. Lahko rečemo, da je bilo to dokaj logično in usklajeno z naravo. Potem pa se je tako kot novodobni način življenja, tudi modna industrija na neki točki soočila s čedalje hitrejšim načinom življenja in predvsem povečano potrošnjo. Tako je bil s prihodom določenih znamk rojen tudi nov koncept imenovan »Fast fashion« ali hitra moda. Sedaj imamo v enem letu tudi do 24 kolekcij ali več, kar se vidi v količini novih artiklov, ki se vsak teden bohotijo na policah trgovin.
Največji problem je, da se potrošniki ne zavedajo, da se vsako leto posledično na smetiščih pojavlja več in več tekstilnih odpadkov, ki pa niso hitro razgradljivi in vsebujejo tudi razne škodljive kemikalije. Potrošniška miselnost "kupi in odvrzi" je družbeno povsem sprejemljiva in nakup obleke je postal »quick fix«, ki nam predstavlja trenutno zadovoljitev potreb in nam daje občutek, da smo pravzaprav bogati. Kar pa je seveda laž. Močna debela laž.
Najbolj pretresljiv prizor v filmu je izpoved Shime, tekstilne delavke iz Dhake, ki kljub svoji izredno energični in pozitivni naravi v nekem trenutku pove nekaj, kar te ne more pustiti hladnega. »Želim si, da obleke, ki jih izdelamo ne bi bile umazane z našo krvjo. Želim si, da bi spoštovali naše delavske pravice. Da nikomur več ne bi bilo potrebno plačati z življenjem, za obleke, ki jih kupujete na drugem koncu sveta.«
V Bangladešu je pred leti prišlo do največje tragedije v zgodovini modne industrije, ko se je podrla stavba imenovana Rana Plaza, kjer je v ruševinah življenje izgubilo več kot 1,200 tekstilnih delavcev. Zakaj? Ker so njihovi delodajalci ignorirali varnostna opozorila o neprimernem delovnem okolju.
A ni vse tako črno-belo. K sreči obstajajo ljudje, katerih glavno vodilo ni samo dobiček. In nekaj takšnih zgodb je bilo predstavljenih v dokumentarnem filmu. Na te zgodbe se moramo opreti, ko želimo verjeti v boljši svet in boljši jutri.
Livia Firth kot direktorica podjetja Eco-Age je pozvala znane osebnosti iz sveta filma in mode k izzivu Green carpet. Koncept je nastal, ko je bil njen mož dobitnik nagrade Zlati globus in jo je modna novinarka Lucy Siegle pozvala naj ob sprehodu čez famozno rdečo preprogo nosi le oblačila, ki so trajnostna, etična in pravična. Izziv so kasneje sprejeli tudi ostali modni oblikovalci kot so Stella McCartney, Victoria Beckham, Giorgio Armani, Gucci in mnogi drugi.
Podjetje People Tree pa vodi simpatična Safia Minney, ki si prizadeva, da bi moda služila človeku in ne človek modi. V svojem procesu podjetje tesno sodeluje z vsemi deležniki in se na vsakem koraku sprašuje ali je možno doseči zadani cilj z razpoložljivimi sredstvi kot so surovine, človeški faktor ter čas.
Dejstvo, ki ga moramo sprejeti je, da se v državah kot so Bangladeš in Kitajska proizvede skoraj 97 % vseh oblačil in da je 85 % vseh delavcev v tej panogi žensk. Modna industrija daje kruh kar 40 milijonom tekstilnim delavcem, ki pa v večini nimajo urejenih delovnih pogojev. Zato je na nas potrošnikih, da od znamk zahtevamo, da pričnejo prevzemati odgovornost in urejati svoje trgovske verige tako, da bodo pravične, transparentne in okolju prijaznejše.
Dokumentarec je po koncu v Kinoteki spremila tudi živahna debata, ki so jo vodili predstavniki različnih nevladnih organizacij. Med njimi je bil seveda tudi Greenpeace, ki že od leta 2011 vodi kampanjo Detox. Letos se bo kampanja osredotočila na oblačila za prosti čas oz. »outdoor«, kamor spada pohodniška in gorniška oprema.
Kljub temu, da se v javnosti še ne govori veliko o temni plati modne industrije, veliko nevladnih organizacij že nekaj časa opozarja ter ozavešča o dotični tematiki ali pa o tematikah, kot so etična potrošnja. Tako je Živa Gobbo iz Focusa predstavila njihove tekoče projekte in predlagala nekaj konkretnih idej, kako se lahko kot posamezniki vsakič odločimo za etični nakup. Prva zapoved je seveda: Ne kupuj.
Kot je omenila Gaja Brecelj iz Umanotere pa je pomembno tudi to, da sta človek in narava neizpodbitno povezana in da ne moremo ločevati med kršenjem človekovih pravic in uničevanjem okolja posebno, ko obravnavamo tako globalen problem, kot je modna industrija. Za pridelavo bombaža za eno samo majico porabimo kar 2700 litrov vode (vir: WWF)! Koliko nanese šele celotna številka porabljene vode v njenem življenjskem ciklu? Ali je pravično, da onesnažujemo vodo v Bangladešu nekomu, ki že tako nima veliko, mi pa v razvitem svetu kupujemo poceni oblačila in pijemo čisto vodo?
Obstaja veliko načinov, kako se lahko izognemo neetični in prekomerni potrošnji. Za to ni potrebno biti strasten aktivist ali borec za človekove pravice. Vklopiti moramo le malo svojega zdravega razuma in se včasih kljub vzgibu, da bi imeli neko stvar, morda le tej odpovemo. Vprašajte se, če ste resnično tako bogati, da bi poceni kupovali?
Predvsem pa je pomembno, da se vsak dan zavedamo, da smo kot potrošniki prav mi tisti, ki imamo moč in celo odgovornost, da od svojih najljubših modnih znamk zahtevamo, da postanejo etične in okoljsko sprejemljivejše. Ne smemo se bati zahtevati pogojev, ki bodo ustvarili boljši jutri. Verjemite, da boste veliko lažje spali, če boste kdaj stopili iz svoje cone udobja zato, da se boste postavili za pravo stvar.
Maja Horvat, prostovoljka Greenpeacea
Mnenja naših prostovoljcev, ki so si film ogledali
Film nas ne nagovarja le kot kupce oblačil, ampak kot potrošnike nasploh. Sooči nas z ozadjem delovanja modne industrije, ki se po negativnih posledicah, med drugim tudi okoljskih, ne bistveno razlikuje od mesne ali naftne industrije. Gre le še za eno industrijo, pred ozadjem katere si vztrajno zatiskamo oči, da bi lahko mirno živeli v udobju lastnih privilegiranih življenj ob sočasnem izkoriščanju tistih, ki nam to udobje zagotavljajo. Zato pa potrebujemo več opominov, kot je film The True Cost, da bi se pogosteje zavedali samoumevnosti naše vloge kot zagretih potrošnikov, katerih brezglavo kopičenje stvari bi moralo vsakokrat spremljati vprašanje o njihovi pravi ceni. Dokler dvomimo v transparentnost sistema, v katerega smo vpeti in nam to kopičenje tudi narekuje, pa še obstaja upanje. Vsak pomislek o posledicah naših dejanj namreč šteje. (Iris Silič)
V razvitih demokratičnih družbah vsakdo sodeluje z volilnim lističem in (predvsem) z denarnico. Bistvena sta ozaveščenost in vrednote posameznika. Za ustvarjanje alternative zdajšnjim praksam je pomembno, da se ljudje s podobnimi cilji kar najbolje povežejo. Spet smo kupili obleko, ki jo ne rabimo, z denarjem, ki ga nimamo, da bi podprli ljudi, ki jih ne maramo. (Matija Dvoršak)
Saj sem vedela, da se tekstilne delavce v državah tretjega sveta precej izkorišča, nisem pa vedela, da delajo v tako slabih razmerah, da dejansko tvegajo celo svoja življenja. Največji problem, ki ga vidim, je v tem, da trgovske verige izsiljujejo lastnike tovarn v teh državah z nižanjem odkupnih cen, le-ti pa so potem prisiljeni (da ne zgubijo naročnikov) od delavcev zahtevati, da delajo za minimalno plačilo, v zelo slabih pogojih, dejansko so brez brez kakršnihkoli pravic. In razviti svet to izkoriščanje opravičuje s tem, da naj bi selitev proizvodnje v manj razvite države pripomogla k razvoju in napredku ter omogočala delo številnim ljudem, v resnici pa služijo samo lastniki teh trgovskih verig. Prav tako me je šokiralo, da je modna industrija tak onesnaževalec okolja. In tudi na ta račun profitirajo korporacije, saj kmete prisilijo v nakup gensko spremenjenih semen, ki zahtevajo uporabo kemikalij, ki na začetku sicer povečajo pridelek (na primer bombaž), dolgoročno pa seveda uničujejo prst in pripeljejo do propada tako zemlje kot kmeta. Kemikalije zastrupljajo tudi pitno vodo in povzročajo številne bolezni, od manj nevarnih kožnih do hujših, kot so tumorji, rak, duševno prizadeti otroci... Skratka, grozljivo. Imam slabo vest za vse januarske nakupe. (Lea Vilman)