EU odloča o prihodnosti evropske podnebno-energetske politike do leta 2030
Voditelji EU bodo konec tedna odločali o prihodnosti boja proti podnebnim spremembam, ki predstavljajo enega največjih in najzahtevnejših izzivov našega časa. Soočanje s podnebnimi spremembami zahteva energetsko tranzicijo, ta pa močno posega v uveljavljena razmerja moči. Zato je debata o podnebno-energetski politiki tako zelo zahtevna. V Bruslju se bo 23. in 24. oktobra sestal vrh voditeljev Evropske unije, na katerem bodo položili enega temeljnih kamnov nove globalne rešitve ukrepanja proti podnebnim spremembam. Slovenijo bo zastopal dr. Miro Cerar. Predstavniki EU bodo določili podnebno-energetske cilje EU za leto 2030 in tako poslali sporočilo ZDA, Kitajski in drugim velesilam o pripravljenosti ukrepanja najbogatejše regije na svetu. Države bodo prilagajale svojo raven ambicij v medsebojni primerjavi, zato bo ambiciozen načrt Evropske unije spodbudno vplival na načrte drugih držav, veljalo pa bo tudi obratno; nepripravljenost ukrepanja bo okrepila druge velesile v prepričanju, da one same ne rabijo prevzeti svojega dela odgovornosti za podnebne spremembe.
Podnebna stvarnost
Poročilo največje skupnosti podnebnih znanstvenikov, zbranih v Medvladnem panelu za podnebne spremembe (IPCC), ki bo v zaključni obliki objavljeno 2. novembra, opozarja na velik obseg podnebnih sprememb, ki so posledica kurjenja fosilnih goriv. Poročilo ugotavlja, da v ozračju v zadnjih 800 000 leti še nikoli ni bilo toliko toplogrednih plinov (TGP), kot so CO2, metan in dušikovi oksidi. Posledično se je plašč toplogrednih plinov odebelil do mere, da na planetu zadržuje prevelike količine toplote, ki bi sicer ušla v vesolje. Več kot 97 % znanstvenikov soglaša, da je globalno segrevanje povzročil človek s kurjenjem fosilnih goriv in z izsekavanjem tropskih gozdov. Od industrijske revolucije naprej se je globalno ozračje že segrelo za 0,8 °C in tega ne moremo več obrniti. Pomembno pa je, da začnemo takoj zmanjševati globalne izpuste toplogrednih plinov, z zmanjševanjem izpustov pa moramo nadaljevati vse do sredine stoletja, ko bi globalno gospodarstvo moralo funkcionirati skoraj izključno brez fosilnih goriv. Če nam uspe, bomo ogrevanje ozračja verjetno obrzdali na 2 °C v primerjavi z predindustrijsko dobo. Če nam ne uspe, se bo ozračje do konca stoletja segrelo za 4-5 °C, na taki ravni pa bo ostalo še vsaj tisoč let.
Pritisk na človeške skupnosti
Znanstveniki so tudi preučili, kaj bi neobrzdane podnebne spremembe pomenile za človeštvo. Predvsem bi se povečalo število in intenzivnost pojavov, ki ji opažamo že danes. Pričakujemo lahko več vročinskih valov in suš. Več toplote v globalnem sistemu bi pomenilo več izhlapevanja vode iz oceanov in morij, to pa posledično pomeni več poplav in silovitejše orkane. Taljenje ledu na Grenlandiji in Antarktiki povzroča tudi vztrajno višanje gladine morja, kar ima za posledico ogrožanje obmorskih naselij po vsem svetu. Podnebne spremembe bodo imele velik vpliv na človeške skupnosti, stotine milijonov ljudi se bo moralo preseliti zaradi širjenja puščav, nezmožnosti kmetovanja in naraščajoče gladine morja. Množične podnebne migracije lahko povzročijo medkulturne in mednarodne napetosti, kar lahko vodi do novih oboroženih konfliktov. Glede na zadnje poročilo IPCC, ki je bilo objavljeno septembra 2013, sodi Slovenija v regijo, ki jo bodo podnebne spremembe prizadele občutneje kot nekatere druge predele sveta. Moralna odgovornost Slovenije za ukrepanje je zato sorazmerno toliko večja.
Rešitev je v energetski tranziciji
Napovedi podnebnih sprememb se berejo kot teorija katastrofe, situacija pa kljub temu ni tako črna, kot se morda zdi. Strokovnjaki IPCC poudarjajo, da podnebne spremembe lahko obrzdamo s hitrim prehodom od fosilnih na obnovljive vire energije (OVE), z bolj učinkovito porabo energije in z ustavitvijo izsekavanje gozdov. Obnovljivi viri še nikoli niso bili tako poceni, tehnologije pa se cenijo še naprej. Najhitreje se uvajajo sončne in vetrne elektrarne. Mednarodna agencija za energijo, ki je znana po svoji naklonjenosti klasičnim virom energije, je napovedala, da bo sončna energije do leta 2050 lahko zadovoljila 50 % vseh svetovnih potreb po energiji. V Evropi je največje rezultate na področju obnovljivih virov dosegla Nemčija. Imajo največ nameščenih sončnih in vetrnih elektrarn v Evropi, OVE pa predstavljajo že 27 % delež v proizvodnji elektrike. Pri energetski tranziciji na obnovljive vire energije je zanimiva tudi sprememba lastništva nad proizvodnimi viri. 70 odstotkov proizvodnje OVE v Nemčiji je v rokah kmetov, manjših in srednjih podjetij, skupnosti oz. zadrug. Tem procesom niso naklonjene velike energetske družbe, ki razen redkih izjem večinoma nasprotujejo širjenju obnovljivih virov in ukrepom za povečanje energetske učinkovitosti. OVE projekti so veliko manjši, zato vanje investirajo manjši igralci, ki prej niso delovali v energetiki. Zanimiv je primer vasi v Nemčiji, kjer živi okoli 600 prebivalcev in se lahko po velikosti primerja s Senožečami. Za razliko od Senožečanov, ki večinsko nasprotujejo vetrnicam, so se prebivalci vasi Hörup odločili, da bodo skupaj investirali v vetrne elektrarne. Postavili bodo vetrni park v vrednosti 37 milijonov evrov, lastilo pa si ga bo 174 lokalnih prebivalcev.
Kaj je na mizi
Evropska unija se je pred leti zavezala tristebrnim ciljem za leto 2020 in izkazalo se je, da sistem deluje. Države EU so si določile cilje zmanjšanja izpustov TGP (20 %), zagotavljanja deleža OVE (20 %) in ustvarjanja energijskih prihrankov (20 % URE). Države članice so se prav tako zavezale, da bodo prevzele sorazmerno odgovornost za podnebne spremembe, zato bodo skladno s priporočili IPCC zmanjšale izpuste toplogrednih plinov za 80 - 95 % do leta 2050. To bi zagotovilo dobre možnosti, da bi obrzdali globalno segrevanje ozračja pri 2 °C. Ker imajo energetski objekti več desetletno življenjsko dobo, si je zdaj potrebno postaviti cilje tudi za leto 2030. Če naj bi sledili načrtu 80 - 95 % zmanjšanja izpustov do leta 2050, si moramo za leto 2030 postaviti temu primerne cilje. Evropske okoljevarstvene organizacije so si enotne, da bi morali za 55 % zmanjšati izpuste TGP, to pa bi najbolje dosegli, če zagotovimo povečanje deleža obnovljivih virov na 45 % in zmanjšamo porabo energije (URE) za 40 %. S temi ukrepi bi sledili predvideni časovnici ukrepanja. V nasprotju s tem je Evropska komisija predlagala cilj 40 % zmanjšanje TGP, 27 % delež OVE in 30 odstotkov URE. Uradno stališče Slovenije je, da z določenimi pripombami načeloma podpira predlog Komisije.
Slovenci so svoje povedali
Slovenijo bo na vrhu EU zastopal predsednik vlade dr. Miro Cerar. V dosedanjih ravnanjih si je dr. Cerar prizadeval v politiko vpeljati visoke moralne standarde. Tovrsten pristop državljanke in državljani Slovenije pozdravljajo, kar so pokazali na državnozborskih volitvah in kažejo v nadaljnji podpori SMC-ju. Slovenci pa so dr. Cerarju podelili mandat tudi na področju okoljevarstva. Raziskava javnega mnenja Mnenje Slovencev o energetski neodvisnosti in obnovljivih virih energije (Ipsos, 2014) je pokazala, da je Cerarjeva vlada dobila tudi mandat za ukrepanje na področju podnebno-energetske politike. 91 % Slovencev namreč podpira napredne podnebno energetske cilje EU. Tudi druge raziskave kažejo visoko ozaveščenost Slovenk in Slovencev o podnebnih spremembah in visoko podporo rešitvam, kot so obnovljivi viri in zmanjšanje porabe energije. Slovenci so svoje povedali, zdaj je na vrsti predsednik vlade. Cerar lahko na vrhu EU zastopa jasno izraženo voljo prebivalk in prebivalcev Slovenije in podpre tiste voditelje evropskih držav, ki si prizadevajo za odločnejše cilje na področju TGP, OVE in URE. To je lahko zgodovinski prispevek Slovenije k evropskim in posledično h globalnim prizadevanjem za obrzdanje podnebnih sprememb. Gre za priložnost in hkrati za veliko moralno dolžnost.
Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko, Greenpeace v Sloveniji
Prispevek je bil prvotno objavljen v časniku Delo.