RIO+20: Prihodnost, ki jo želimo?

Pred dvajsetimi leti so svetovni voditelji v en glas obljubili, da razvoj in okolje ne bosta več v konfliktu, temveč bomo razvijali naša gospodarstva, brez da bi s tem uničevali planet. Danes kljub konvencijam iz Ria in stotinam drugih večstranskih sporazumov o trajnostnem razvoju, se izkoriščanje naravnih virov povečuje, podnebne spremembe postajajo vse bolj neobvladljive, vode je vse manj, v oceanih veljajo izredne razmere, izsekavanje gozdov uničuje vire preživljanja, vse več je onesnaženja s strupi, mi pa igramo ruleto s svetovnim sistemom prehrane z vnašanjem gensko spremenjenih poljščin.

Med 20. in 22. junijem se bo ponovno odvijal Svetovni vrh RIO+20. V zadnjih šestih mesecih so se svetovni voditelji intenzivno pripravljali na obravnavo dokumenta z naslovom »Prihodnost, ki jo želimo« - dokumenta, ki bi moral biti vreden naše prihodnosti in h katerem bi se zavezali vsi.

V resnici prepad med prihodnostjo, ki jo želimo za svoje otroke in dokumentom, o kateri se pogajajo naše vlade, ne bi mogel biti večji. Skoraj dvajset let po prvem svetovnem vrhu v Rio de Janeiru smo priča paradoksu: Vemo, da so rešitve mogoče in si jih lahko privoščimo, da se vlaganja v čisto tehnologijo povečujejo in da lahko zaustavimo izsekavanje gozdov in zagotovimo hrano za vse, če je vladam to v interesu. Vemo pa tudi, da razvoj tako Severa kot tudi Juga ostaja še vedno daleč od zdržnega.

Vlade držav so v zadnjih desetletjih ogromno govorile o trajnostnem razvoju, hkrati pa še naprej spodbujale uničenje okolja in družbe z okoli milijardo dolarjev vrednimi subvencijami letno, ki zajemajo vse od fosilnih goriv do gnojil in ribolova. Industrijskim onesnaževalcem je dovoljeno ustvarjati dobiček s prekomernim izkoriščanjem naravnih virov, medtem ko ceno plačujemo ljudje z izgubo zdravja, domov in virov preživljanja. Vlade rešujejo pohlepne banke, ne uspe pa jim zbrati sredstev in paketov pomoči za rešitev planeta in njegovih revnih prebivalcev. Vse to bi lahko opisali pod terminom »moralni hazard.« To se zgodi takrat, ko pozitivne posledice podjetja in korporacije zadržijo zase, negativne pa prepuščajo drugim.

Treba je jasno povedati: vlade držav v dvajsetih letih niso uspele izpolniti obljub. Vendar pa za to niso krive izključno same: vse preveč podjetij in korporacij zavira trajnostni razvoj. Podjetje Asia Pulp and Paper je spodkopalo učinkovito zaščito gozdov v Indoneziji, medtem ko se Volkswagen bori proti predpisom za zaščito podnebja, ki jih potrebujemo v Evropi in ZDA, če naštejemo le dva primera. Finančni sektor je uspel, da za njegove slabe odločitve plačujejo davkoplačevalci, vladam pa preprečuje učinkovito urejanje globalnega denarnega trga.

Vlade držav bodo med pripravami na vrnitev v Rio de Janeiro v 2012 deležne obilo (upravičenega) cinizma glede trajnostnega razvoja in prelomljenih obljub iz leta 1992. Ljudje bodo preverjali, ali je “zeleno gospodarstvo v kontekstu trajnostnega razvoja” zgolj nova pretveza za nadaljevanje dosedanje prakse, ali pa se bo prelevilo v množično zahtevo, da končno pride do potrebne preobrazbe.

Pošteno in zeleno gospodarstvo je dosegljivo. Vendar zahteva ukrepanje - potrebno je spodbujati trajnostno obnašanje. Bolj kot vse drugo pa je nujno, da vlade odločno prekinejo z netrajnostnim ravnanjem. Gospodarstvo, ki temelji na jedrski energiji, nafti in premogu, genskem inženiringu, strupenih kemikalijah ali prekomernem izkoriščanju gozdov in morja, ne bo nikoli trajnostno ali zeleno. V nasprotju s tem pa je pošteno zeleno gospodarstvo tisto, ki zagotavlja trajnostne vire preživljanja za vse, ob tem pa v celoti spoštuje ekološke meje – meje našega planeta. Pri resnično zelenem gospodarstvu bo gospodarstvo mehanizem za izpolnitev družbenih ciljev, gospodarska rast pa ne bo več sama sebi namen in končni cilj.

Preobrazba še vedno poteka prepočasi, dobra novica pa je, da se je že izkazala za uspešno. Brazilija je dokazala, da je možno zmanjšati stopnje izsekavanja gozdov z učinkovitim upravljanjem in dobrim gospodarjenjem: izsekavanje gozda v brazilskem delu Amazonije se je vsako leto zmanjševalo in je leta 2011 doseglo najnižjo stopnjo nasploh. 

Energetski sektor, temeljni sestavni del vsakega zelenega gospodarstva, se že spreminja. V Nemčiji je bilo na primer v zadnjem desetletju od celotne inštalirane energetske zmogljivosti kar 81% iz obnovljivih virov. Scenarij energetske revolucije (The Energy [R]evolution 2012[1]), ki ga je Greenpeace razvil v sodelovanju s partnerji, kaže, da lahko v svetovnem merilu zagotovimo energijo več ljudem, še posebej revnim v državah v razvoju, do leta 2050 zmanjšamo izpuste za več kot 80 % - in ob tem ustvarimo več delovnih mest z vlaganjem v energetsko učinkovitost in obnovljive vire namesto v fosilna goriva in jedrsko energijo. Z izvajanjem energetske revolucije lahko vlade podjetjem pomagajo ustvariti 3,2 milijona več delovnih mest do leta 2030 samo v sektorju svetovne oskrbe z energijo.

In kje resnično smo nekaj dni pred začetkom Vrha?

V tem trenutku še obstaja možnost, da se sprejme dogovor o biotski raznovrstnosti odprtih morij, ki bi divjemu Zahodu preprečil nadaljnje ropanje 64% odstotkov vseh morij. Prekomeren ribolov in s tem upadanje ribjih staležev je eden izmed največjih izzivov naše civilizacije. Na nitki upanja tudi še visi možnost, da se Program Združenih narodov za okolje preoblikuje v Agencijo, ki bo razpolagala z resničnim denarjem in zmožnostjo implementacije. Pri energiji trenutno nimamo nikakršne zaveze za zagotovitev prihodnosti, ki bo popolnoma temeljila na obnovljivih virih energije. Slovenija tukaj ni izjema. Podobno ni nobenih zavez za kmetijstvo, za preusmeritev davčnih spodbud, kmetijskih raziskav in sredstev za usposabljanje za pospešitev ekološkega kmetovanja ali da bi prenehali s subvencijami, ki predpostavljajo kemično intenzivno pridelavo.

Trajnostni razvojni cilji je fraza, o kateri bomo veliko slišali v času trajanja Svetovnega vrha v Riu. Vlade bodo trdile, da iz Ria prihajajo z vznemirljivimi novimi rešitvami in da bodo končno postavile svet na trajnostno pot razvoja. To bi bilo dobro in strinjamo se, da se morajo vlade nujno dogovoriti o trajnostnih razvojnih ciljih. V resnici menimo, da bi se svet lahko (in bi se tudi moral) na Vrhu v Riu+20 zavezati k zagotavljanju trajnostne energije in k doseganju ničelne stopnje deforestacije do 2020 (na primer). Ampak tega žal ni na mizi. Vse, kar so do sedaj vlade obravnavale, je seznam področij ter objava pričetka mukotrpnih pogajanj za strinjanje o trajnostnih razvojnih ciljih do 2015. To je torej za predstavitev z naslovom »Prihodnost, ki jo želimo«, enostavno premalo.

Kaj pa Slovenija?
V zadnjih dvajsetih letih smo naredili marsikateri korak naprej, a v zadnjih mesecih kar nekaj korakov nazaj. Držimo se termina trajna gospodarska rast, ki pa ima žal zelo malo skupnega s terminom trajnostni razvoj. Glavno je, da  rastemo, pa četudi na račun povzročanja enormnih družbenih stroškov, ki nazadnje tako ali drugače padajo na pleča vseh prebivalcev. Tako bo to v primeru TEŠ6, sprostitve zaščite kmetijskih površin ter mnogih drugih projektov, ki v proces odločanja ne vključujejo civilne družbe in ne iščejo odgovorov na podlagi širšega družbenega konsenza. Morda je resnično prišel čas, ko se lahko utemeljeno vprašamo, ali je to prihodnost, ki jo želimo - zase in za naše otroke?

Napisala mag. Nina Štros, vodja Greenpeace v Sloveniji

Prispevek je bil prvič objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 16.6.2012

Več o pričakovanjih naše organizacije do Ria na http://www.greenpeace.org/slovenia/si/kaj-delamo/varuj-pragozdove/_rio20/