V zadnjih dneh, ko sem se v mislih že začela pripravljati na pisanje tega bloga, so se mi v glavi vrtele zmagoslavne besede, s katerimi bi lahko opisala uspešnost dogodka DETOX. Zamišljala sem si dvorano, polno navdušenih posameznikov, v katerih je vzklila želja po spremembi svojih nakupovalnih navad in pogleda na modno industrijo. Priznam, da sem bila precej razočarana, ko sem dokončno spoznala, da udeležba na dogodku ne bo tako številčna, kot bi si želeli. V meni je prevladal odmev vprašanja: “Zakaj ljudem ni mar?” Vseeno pa mi je kaj kmalu postalo jasno, da kljub nepričakovanemu izidu uspešnosti dogodka DETOX enostavno ni mogoče zanikati.
Dogodek je nastal v sodelovanju s Primorskim svetovalnim središčem, Koper (PRIMSS) in Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem (ŠOUP), ki sta naju v ponedeljek gostila v prostorih Centra mladih Koper. Tu se je vse skupaj začelo s predavanjem, v okviru katerega je prostovoljka Nina Peca najprej predstavila ozadje delovanja modne industrije, zaznamovano z dominacijo hitre mode ter njene konstantne produkcije novih modnih trendov in kolekcij. Cene teh oblačil so sicer z vsakim letom nižje, vendar to še ne pomeni, da njihove prave cene ne še kako drago plačujejo šivilje v državah tretjega sveta. Te so, kot je z ustrezno prispodobo prikazala Nina, podobno kot kokoši pri baterijski reji, stlačene v utesnjujoče prostore, v zameno za celodnevno garanje pa jim ni zagotovljeno niti dovolj za dostojno življenje (njihovo povprečno plačilo je od 0,25 do 0,50 dolarjev na uro).
Poleg tega ima tekstilna industrija nepopravljive posledice za okolje, saj se, kar zadeva onesnaževanje, uvršča takoj za naftno industrijo. Stranski učinek nepreglednega množičnega izdelovanja oblačil so namreč gore zavrženega blaga (v Sloveniji na leto zavržemo od 12 do 15 kilogramov tekstila na prebivalca, v ZDA 82 kilogramov), kar pomeni izgubo in netrajnostno rabo naravnih virov.
Še posebej zaskrbljujoča pa je raba strupenih snovi pri delovanju tekstilne industrije, kar je bolj podrobno prikazala prostovoljka Nastja Zajec. Ta je med drugim izpostavila vpliv teh snovi na reproduktivni sistem in hormonsko ravnovesje, saj so prisotne tudi v končnem izdelku in ne samo pri njegovi produkciji. Ena najbolj onesnaženih rastlin pa je bombaž, saj je na primer za izdelavo ene bombažne majice uporabljenih 150 gramov pesticidov.
Tovrstni podatki pa so bili tudi poglavitni razlog za oblikovanje kampanje Detox, katere začetki segajo v leto 2010, ko je bila izvedena letna raziskava povezave med onesnaženostjo vode in delovanjem dveh tekstilnih tovarn na Kitajskem, kar je predstavila prostovoljka Ines Gorkič.
Zadnjo besedo je imel prostovoljec in vodja dogodka Gregor Novak, ki je prisotnim obrazložil namen letošnje Greenpeaecove kampanje Detox outdoor, s katero se je pozornost usmerila na oblačila za aktivnosti na prostem, pri produkciji katerih številne blagovne znamke, kot sta Mammut in The North Face, uporabljajo PFC-je. Gre za nevarne kemikalije, s katerimi oprema za dejavnosti na prostem postane nepremočljiva in odporna na umazanijo, njihova sled pa ostaja dolga leta vidna v onesnaženi vodi, zraku in hrani. Kot je prikazal Gregor, pa so na trgu že prisotne alternativne tehnologije z istim učinkom, kot ga imajo PFC-ji, kar pomeni, da se njihovi uporabi lahko brez težav izognemo.
Prav tako kot podjetja pa lahko bolj odgovoren odnos do oblačil privzamemo potrošniki. Alternative praznemu kopičenju oblačil za enkratno uporabo je v okviru predavanja prikazala koprska ustvarjalka Metka Šori, ki s projekti, kot sta NOWAst3 in t. i. “swap partyji” promovira koncept ponovne uporabe oblačil in drugih odsluženih materialov. Sama na primer izdeluje unikatne kose iz kravat, kavbojk in starih moški oblek, njeno delo pa kljub vsemu ne dosega želene popularnosti, kar je izpostavila med pogovorom, v katerega se je prelevila načrtovana delavnica, ki naj bi sledila predavanju o ozadju tekstilne industrije.
Tako v Sloveniji še vedno vlada odpor do praks, s katerimi se ljudem ponuja alternative udobni ujetosti v ustaljene okvirje potrošništva. Posedovanje stvari nam namreč nudi občutek pomembnosti in moči v svetu, v katerem si moč deli vedno bolj omejen krog posameznikov, pa tudi če so te stvari gora H&M-ovih majic za par evrov z dvomljivim izvorom. Padajoče cene oblačil, ki nam nudijo lažniv občutek bogastva, služijo le kot krinka vztrajno izginjajočega srednjega razreda. Ravno to pa je prikazano v filmu The True Cost, katerega udarnost je izpostavila Metka Šori, saj je v njej film vzbudil izrazit občutek krivde.
Isti občutek si z njo delim tudi sama. Ogled tega filma je bil zame namreč primerljiv z gledanjem prizorov iz klavnic, saj je produkcija poceni oblačil ravno tako kruta kot produkcija mesa, pred ozadjem obema pa si ljudje vztrajno zatiskajo oči. Še posebej pa je lahko odvrniti pogled od nečesa, kar se dogaja tako daleč stran od nas. Kriki žrtev zrušenja bangladeške tekstilne tovarne postanejo le daljni odmev, izgubljen v množici zvokov, ki sestavljajo zvočno kuliso vsakdanjega življenja v modernem svetu.
Konec koncev občutek krivde seveda še nikomur ni prinesel udobja, torej se mi zdi precej samoumevno, zakaj se ljudje izogibajo razpravljanju o neprijetnih stvareh, kot je ozadje tekstilne industrije. Tudi sama se večkrat sprašujem, ali mi ne bi bilo morda lažje prenehati razmišljati. Končno bi lahko postala “vzorna” članica družbe in se odpovedala svoji nesmiselni obsedenosti z nebistvenimi stvarmi, kot sta varstvo okolja in prihodnost človeštva. Vsaj enkrat bi se lahko počutila “normalna”. Zakaj bi se sploh mučila, če pa se je toliko lažje enostavno prepustiti toku in zatreti vsakršen dvom v ustreznost trenutnega sistema?
Zato, ker to k sreči ni v moji naravi. Ne morem in nočem se vdati. Poleg tega pa tudi nimam razloga za to, da bi obupala. Upanje v meni ponovno zaživi vsakokrat, ko se srečam z ljudmi, kot je Metka Šori, ki s svojimi revolucionarnimi projekti skušajo stvari obrniti na bolje. Isti občutek me navdaja med druženjem z ostalimi Greenpeaceovimi prostovoljci, ob katerih vem, da če na tem svetu obstaja vsaj še nekdo, ki razmišlja na isti način kot jaz, mogoče pa le nisem tako čudna. Živim v zavedanju, da stojim na pravi strani, in to mi je več kot dovolj.
Prepričana sem, da je vse, kar v tem trenutku potrebujemo, čas in vztrajnost pri nadaljnjem delovanju za dosego zastavljenih ciljev. Do nobenega pomembnega preobrata ni prišlo čez noč. Potrebne so majhne revolucije, ki skupno pripeljejo do velike. In tudi če se nam je sprva zdelo, da dogodek DETOX morebiti ni dosegel želenega uspeha, je že vplivanje na omejeno skupino posameznikov velik dosežek.
Navsezadnje, če bi lahko sploh kdajkoli dvomili o uspešnosti kampanje Detox, lahko kot dokaz njene učinkovitosti služim ravno jaz. Še do nedavnega sem bila stalna stranka pri največjih ponudniki hitre mode, zdaj pa že več mesecev nisem obiskala nobene od teh trgovin in tega tudi nimam namena storiti. Sicer sem bila že prej navdušena nad okolju bolj prijaznimi oblačilnimi praksami, kot je nakup stvari iz druge roke in izmenjavanje oblek s prijateljicami, vendar se me je od vseh Greenpeacovih kampanj ta še najbolj osebno dotaknila. Končno sem uvidela, da s svojim zadovoljevanjem namišljene potrebe po prenatrpani omari le podpiram sistem, ki se mu tako vztrajno upiram.
Spremembe mogoče še niso tako vidne na širši ravni, se pa te udejanjajo na ravni vsakega posameznika, ki se odloči stopiti na manj prehojeno pot. Svojo stopinjo na poti do spremembe pa smo pustili tudi mi z našim dogodkom DETOX. Kot smo ugotovili med pogovorom po zaključku predavanja, sta sedaj potrebna predvsem marketing in ustrezna strategija za populariziranje odgovornejšega odnosa do nakupa oblačil. Glede na to, da je hitro hrano v zadnjem desetletju zamenjala epidemija zdravega načina prehranjevanja, zakaj ne bi tudi mesto hitre mode prevzel bolj “zdrav” način oblačenja in nakupovanja? In če se definiranje tega, kaj je modno, tako hitro spreminja, zakaj ne bi lahko modno postalo okolju prijazno nošenje oblačil, ki ne vsebujejo nobenih strupenih snovi? Razstrupljena oblačila so “in”. Strup je “out”. To bo mantra novega desetletja. Vse je le še vprašanje časa.
Iris Silič, prostovoljka