»Sedemdeset let že čakam na ta dan in presrečna sem, da je končno prišel,« je konec julija, ko je bil v palači OZN v New Yorku dogovorjen nov sporazum o prepovedi jedrskega orožja, izjavila Setsuko Thurlow, ki je preživela hirošimsko katastrofo. »To je začetek konca jedrskega orožja.«
A dogovor o sporazumu je zgolj prvi korak do tega, da bo sporazum postal del veljavnega mednarodnega prava.
Od 20. septembra dalje lahko države naredijo naslednji korak ter uradno podpišejo Sporazum o prepovedi jedrskega orožja. Ko določena država sporazum podpiše, ga mora za ratifikacijo sprejeti v nacionalno zakonodajo. Sporazum bo del veljavnega mednarodnega prava postal šele takrat, ko bo to storilo vsaj 50 držav.
(slika: ICAN)
Države, ki bodo sporazum podpisale in ratificirale, čakajo resnične obveznosti. S podpisom se zavežejo, da »nikoli, v nobenih okoliščinah […] ne bodo razvijale, preizkušale, proizvajale ali na drugačen način pridobile, posedovale ali kopičile jedrskega orožja ali drugih jedrskih eksplozivnih naprav […] [ali] uporabile ali grozile z uporab jedrskega orožja.« Sporazum poleg tega državam prepoveduje, da na svojem ozemlju omogočajo kakršno koli nameščanje ali razporejanje kakršnega koli jedrskega orožja. Celotno besedilo sporazuma je na voljo tukaj.
Sporazum je že deležen velike podpore, saj ga je julija podprlo 122 držav. Med njimi je veliko takih, ki naj bi ga v prihodnjih tednih oziroma mesecih tudi podpisale in ratificirale.
To je obetaven začetek. Vendar pa ni dovolj.
Na žalost je svet jedrskega orožja izjemno neenakomeren. Jedrsko orožje poseduje samo devet držav na svetu: ZDA, Kitajska, Francija, Rusija, Velika Britanija, Indija, Severna Koreja, Pakistan in Izrael, še pet drugih držav – Belgija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Turčija – pa ima takšno orožje na svojem ozemlju v okviru Natove politike deljenja jedrskega orožja.
Vse naštete države z izjemo Nizozemske, pa tudi vse ostale članice zveze NATO, so pogajanja o novem sporazumu bojkotirale. Nizozemska se je pogajanj udeležila, a je glasovala proti sporazumu.
Vse ostajajo trdno odločene, da sporazuma ne bodo podpisale. ZDA so poleg tega izkoristile svoj močan vpliv za to, da so izvajale pritisk na druge države, naj sporazuma ne podpišejo.
Gre za pomembno stvar, saj države, ki sporazuma ne podpišejo, niso zavezane k njegovemu spoštovanju.
Čeprav je to realnost, pa zagotovo ne gre obupovati. Nasprotno – z današnjim dnem se je začelo novo obdobje, in dejansko začetek konca jedrskega orožja.
Vsaka država, ki bo sporazum podpisala, bo okrepila svoj vpliv v svetovni politiki ter pripomogla k omejevanju legitimnosti orožja za množično uničevanje na področju varnostnih politik.
Morda bo podpis sporazuma vplival tudi na vojaške prakse v državah, ki sporazuma v začetku ne bodo podpisale. Zagovorniki jedrskega orožja bodo slednjega težje predstavljali kot legitimen in uporaben način za zagotavljanje varnosti. Sporazum – sicer mnogo prepozno – ustvarja mednarodno normo proti jedrskemu orožju.
»Najprej te ignorirajo, nato se ti smejijo, potem se borijo proti tebi, na koncu pa zmagaš,« naj bi nekoč izjavil Mahatma Gandi. Še pred enim letom bi se zamisel o sporazumu o prepovedi jedrskega orožja, ki bi ga podprla večina svetovnih držav in bi bil dogovorjen v rekordno kratkih štirih tednih, zdel zgolj sanje, v očeh mnogih vredne posmeha.
A zgodilo se je prav to. Skupaj so stopile države, ki so ob razpravah o globalni varnosti pogosto postavljene na stranski tir, so stopile skupaj ter ob podpori civilne družbe sporazum spremenile v resničnost.
Ta množica držav, ki je že podprla sporazum, ter tiste države, ki ga bodo podrle v prihodnjih tednih in mesecih, so jasno izrazile mnenja svojih državljanov in milijonov ljudi po vsem svetu. Nočemo, da o naši skupni varnosti odloča manjšina. Jedrsko orožje ne predstavlja poti do miru in varnosti.
V letu, ko nekateri ponovno razmišljajo o jedrski vojni, je to idealen trenutek, da se odpovemo temu zlemu orožju. 21 september je mednarodni dan miru. Pridružitev temu sporazumu je najboljši način, da državi izkažejo svojo zavezanost k miru. Naše vlade moramo pozvati, da to tudi storijo.
Kaj lahko storite?
Pišite svojim predstavnikom oz. poslancem ter jih pozovite k podpisu sporazuma – tukaj so na voljo jasna navodila kampanje ICAN.
Jen Maman, Greenpeace