Te dni še posebej pozorno spremljam dogajanje na Arktiki. Prejšnji teden so namreč Greenpeaceovi aktivisti v imenu vseh nas protestirali proti Gazpromovem črpanju nafte na Arkitiki. Namesto, da bi ruske oblasti iz območja umaknile naftna podjetja, so zasegle Greenpeaceovo ladjo Arctic Sunrise in 30 aktivistov ter članov posadke. Danes sem na socialnem omrežju Facebook prebrala zapis pogumne aktivistke, ki se je prejšnji teden udeležila akcije in sem se ga odločila prevesti.

Zapis se mi zdi izredno zanimiv, saj prikazuje potek miroljubnega protesta skozi oči aktivistke, ki je bila tam fizično prisotna in je vse to dejansko doživljala. Iz tega razloga sem se lotila tudi samega prevoda, saj želim, da tudi drugi iz prve roke spoznajo in doživijo takratno dogajanje, da vidijo, tako kot naši aktivisti, kako daleč so pripravljeni iti naftni lobiji, da bi dosegli svoje cilje, ne glede na neizmerno škodo, ki jo povzročajo okolju, v katerem sami živijo. Vseeno jim je za življenja, ki so jih pripravljeni tvegati s svojimi egoističnimi dejanji. In želim, da tudi drugi vidijo, da naši aktivisti niso  »ekstremni", tako kot to nekateri mislijo, temveč gre za pogumne ljudi, ki so pripravljeni iti v izredno zahtevne pogoje in tvegati tudi svoje življenje, da bi za vse nas spremenili svet na bolje.

24. september 2013

 

 

 

 

 

 

Skozi pekel in nazaj za zaščito Arktike

Blog od Camile Speziale – 23.9.2013 12:11

24. september 2013

 

 

 

 

Sledi tako šokantno poročilo o miroljubnem protestu na Gazpromovi ploščadi. Enaindvajsetletna aktivistka in plezalka, Camila Spezicale iz Argentine, pripoveduje, kako je doživela akcijo, ki je potekala v sredo, 18. septembra. Od takrat je še vedno pridržana na naši ladji Arctic Sunrise.

Danes ob 4. uri zjutraj, preden smo z ladjo Arctic Sunrise odpluli proti Gazpromovi naftni ploščadi, da bi na njej miroljubno protestirali,  sem še zadnjič objela svoje aktivistične prijatelje in jim zaželela veliko sreče.

Tisti trenutek, ko sem skočila v gumijasti čoln v temi, je bil za mene zelo grozljiv, saj sem vedela da nas ruska obalna straža že pričakuje. Sledila nam je že od ponedeljka in opazovala vsak naš korak. Že v daljavi sem zagledala velike vodne topove. Ampak imeli smo jasno nalogo: odločno smo želeli preprečiti, da se bi na Arktiki pričela črpati prva nafta.

Po kratkem času smo prispeli do ploščadi. Ta čas sta že dva pogumna aktivista uspela privezati vrv, tako da smo lahko pričeli s plezanjem. Preden sem uspela priti do ploščadi, sta iz ladje ruske obalne straže do nas prispela dva gumijasta čolna. Osebe v čolnih so nosile vojaške uniforme in orožje. Počutila sem se kot v kakšni grozljivki, ko so trčili v nas. Ena izmed aktivistk, plezalka Sini, je ob tem padla v vodo. Strah je seval iz njenega obraza. Ampak vedela sem, da je zelo pogumna oseba, zaradi česar sem jo zelo občudovala. Hitro smo jo potegnili iz vode. Vendar nam je ruska obalna straža delovanje zelo oteževala, saj so se nenehno zaletavali v naše čolne.

V vsem tem vznemirjenju sem nenadoma zaslišala strel. Na nas so kričali nekaj po rusko, zato nisem razumela kaj so govorili. Na nas so uperili pištole in nože, zato sem vedela, da nam grozijo. Na Sini in Kruso so še vedno streljali z vodnimi topovi. Voda je udarjala z vso silo proti njunima glavama. Po nekaj časa sta se odločila, da ne moreta več zdržati in sta se tako začela spuščati proti našim čolnom. A delavci na ploščadi tega niso opazili ali slišali in tako nadaljevali z uporabo vodnih topov. Ruske obalne straže so pričele na silo trgati njune vrvi, tako da sta bila pri padcu prisiljena pristati na njihovem čolnu.

Brez vprašanja so moja prijatelja odpeljali proti njihovi ladji. V tem trenutku se mi je ustavilo srce. Še vedno so uporabljali vodne topove in ob vsem tem sem se spraševala, kako daleč so bili pripravljeni iti, da bi ustavili miroljuben protest proti črpanju nafte na Arktiki.

Prispela sem nazaj na ladjo Arctic Sunrise, ampak z mislimi sem bila pri mojih dveh prijateljih, ki sta bila ujeta, in zato bom srečna šele, ko se bomo vsi ponovno srečali.

Obalna straža nam je grozila, da bo streljala na našo ladjo Arctic Sunrise, če ta ne bo zapustila območja. V resnici pa se jim je šlo samo za zaščito Gazproma in njegovih načrtov za črpanje nafte na Arktiki. Nevarnost za Arktiko pa ne obstaja zaradi miroljubnih protestov Greenpeacea ali milijonov ljudi, ki so nas pri tem podprli. Resnična nevarnost obstaja zaradi naftnih lobijev kot sta Gazprom in Shell, ki z željo po črpanju nafte in maksimiranju dobička tvegata uničenje edinstvenega naravnega okolja.

Ne vem kako bo situacija izgledala danes zvečer ali jutri.

Tekom dneva je na ladjo Arctic Sunrise vdrla ruska obalna straža, čeprav so bili v mednarodnih vodah. Camila in njeni prijatelji so še vedno v nevarnosti, pridržani na silo na Arctic Sunrise v pristanišču Murmansk.

Razširite to osebno zgodbo med ljudi, ki jim je mar, pozovite ruske oblasti k izpustitvi naših aktivistov in če še niste, podpišite peticijo za zaščito Arktike pred brezobzirnim izkoriščanjem.

Sandra Jagarinec je prostovoljka in aktivistka pri Greenpeace v Sloveniji.