Evropski voditelji igrajo Rusko ruleto z energetsko politiko

Sporočilo za javnost - maj 6, 2014
Sporočilo za javnost, 6.5.2014

Rim, 6.5.2014 - Ruska aneksija Krima je načela intenzivne politične pogovore glede evropske odvisnosti od ruskih energentov. Zaradi tega so se (in se še bodo) zgodili številni pomembni politični sestanki.

Skupina svetovno najmočnejših gospodarstev G7, vključno z Nemčijo, Francijo, Italijo in Veliko Britanijo, si želijo izboljšane energetske varnosti. To temo so vključili na sestanek energetskih ministrov G7, ki poteka 5. in 6. maja v Rimu ter na vrh voditeljev držav G7 v začetku junija.

Na vrhu EU, ki bo konec junija, bodo voditelji držav EU nadaljevali pogovore o tematiki energetsko-podnebnih ciljev EU do leta 2030, skladno s sprejetjem končne odločitve v oktobru.

Izid obeh razprav bo imel močan vpliv na sposobnost Evrope po odpravi odvisnosti od uvoza energentov, pa tudi na celotno prihodnost evropskega energetskega sistema.

Postavlja se vprašanje: ali so se evropski odločevalci pripravljeni zoperstaviti vsiljivim lobijem, ki delujejo proti obnovljivim virom energije (OVE) in proti učinkoviti rabi energije (URE), lobijem, ki prihajajo z nekaterih večjih evropskih podjetij kot so Shell, BP, EDF, Iberdrola, PGE, RWE, Eon, ENEL, Eni, Vattenfall, Iberdrola in CEZ. Ta podjetja so večinsko vlagala v premog, zemeljski plin in jedrsko energijo, zdaj pa želijo nadaljevati s prodajo energije, ki temelji na teh zastarelih in umazanih tehnologijah.

Če se evropski voditelji odločijo za napačne rešitve, kot npr. jedrska energija oz. fosilna goriva z drugih držav, bo Evropa nadaljevala z odvisnostjo od umazanih in nevarnih goriv še v nadaljnjih desetletjih. V kolikor pa voditelji na junijskem vrhu G7 sprejmejo prave odločitve, bo Evropa ne le rešena odvisnosti od uvoza energentov z Rusije in drugih držav, pač pa se lahko izogne tudi katastrofalnim posledicam podnebnih sprememb, visokim stroškom energentov, na dolgi rok pa tudi zmanjša onesnaženost zraka, pomanjkanje delovnih mest in industrije, ter končno zagotovi Evropejcem pravo energetsko varnost.

Odvisnost od ruskih energentov postavlja EU v neugoden položaj

Evropska odvisnost od uvoza ruskih energentov, vključno z nafto, premogom in jedrsko tehnologijo, povzroča vse večje skrbi. Te niso več skrbi posameznih držav članic, pač pa tudi skrbi EU kot celote. V letu 2012 je EU za uvoz energentov skupno porabila 545 milijard € (421 milijard € neto), od tega je z Rusije uvozila približno tretjino vsega premoga, nafte in zemeljskega plina [1]. V letu 2013 je bila Evropa na poti, da le za uvoz nafte porabi 500 milijard € [2], kar je opazno povišanje glede na povprečnih 139 milijard € med letoma 2000 in 2010 [3]. Uvoz zemeljskega plina in premoga ta račun še močno podraži.

Evropa se je v zadnjih letih soočila z resnimi prekinitvami v energetski oskrbi. V letih 2006 in 2009 je Rusija prekinila pretok zemeljskega plina skozi plinovode v Ukrajini, kar je resno vplivalo na oskrbo z zemeljskim plinom v evropskih državah. Posledica tega je bil zmanjšan tlak v državnih plinovodih (tudi do 30 odstotkov) v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji in Poljski. Bolgariji je zaradi tega povsem zmanjkalo zemeljskega plina in posledično je morala ustaviti ključne industrijske objekte. Slovaška je bila v podobni situaciji in je morala celo razglasiti izredne razmere. Še pred tem je v letu 1973 prišlo do naftne krize – zaradi resnega pomanjkanja nafte v Evropi so sledile resne redukcije v porabi nafte.

Rusija je zdaj ponovno zagrozila s prekinitvijo dobave zemeljskega plina v Ukrajino, če Gazpromove zahteve po plačilu ne bodo uslišane. V primeru uresničitve te grožnje, bo Evropa prenehala dobivati 30 odstotkov zemeljskega plina z Rusije, kar pa bo resno ogrozilo oskrbo s tem energentom, še zlasti v centralni in vzhodni Evropi.

Kljub številnim pogovorom v zadnjih letih je nedavna kriza razkrila, kako zelo malo napredka je Evropa na področju energetske varnosti dejansko naredila od zadnje resne krize v 80. letih prejšnjega stoletja. Evropska odvisnost od uvoza energentov je stalno naraščala s 43 odstotkov v letu 1995 na 53 odstotkov v letu 2011 [4]. Lastna analiza Evropske komisije je predvidela, da če Evropa nadaljuje po trenutni poti, bomo v letu 2030 (in 2050) primorani uvažali preko 55 odstotkov vse svoje energije [5].

Ni hitrih rešitev

V zadnjih tednih so evropski voditelji premišljevali o uvedbi nujnih ukrepov. Npr. Slovaška je sprejela odločitev, da namestijo črpalke »nasprotnega pretoka«, ki bodo sposobne spremeniti normalno smer pretoka zemeljskega plina in bi ga lahko črpale s centralne Evrope v Ukrajino [6]. A če bo zemeljski plin v Evropo še naprej prihajal iz Rusije, je ta ukrep na kratki rok enakovreden prestavljanju stolov na palubi Titanika.

Realnost je, da hitre rešitve ne obstajajo, a evropski voditelji danes razmišljajo o izjemno vprašljivih, dolgoročnih rešitvah. Pojavil se je tudi predlog menjave dobaviteljev fosilnih goriv, a v tem primeru bi le zamenjali nezanesljive poslovne partnerje, npr. s Turkmenistana ali Azerbajdžana. Diverzifikacija na nove vire fosilnih goriv pa prav tako onemogoča reševanje večjega vprašanja, tj. odgovornosti EU o podnebnih spremembah in nadaljnje uporabe onesnažujočih fosilnih goriv.

Evropski voditelji prav tako iščejo načine za koriščenje lastnih virov energije. Velika Britanija in Poljska sta kot rešitev predlagala plin s skrilavcev [7], a ta možnost je širom Evrope močno sporna. Francozi so jo že prepovedali, socialni demokrati s koalicije nemške vlade pa so prav tako že pozvali k dokončni prepovedi t.i. fracking-a v Nemčiji.

Pospeševanje proizvodnje plina s skrilavcev, hkrati z resnim ogrožanjem okolja in zdravja [8], v nikakršnem primeru ne bo odpravilo evropskega uvoza zemeljskega plina. Raziskava svetovalca Poyry-a prikazuje, da plin s skrilavcev ne bi imel praktično nikakršnega učinka na uvoz ruskega plina v EU do leta 2030 – tudi v t.i. »boom« scenariju [9].

Predsednik Obama je predlagal možnost dobave ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) s skrilavcev, a tudi ta možnost se je na kratki rok izkazala kot neuresničljiva. Na obeh straneh Atlantskega oceana bi bilo namreč potrebno zgraditi infrastrukturo, ki bi omogočila prevoz UZP. Bloomberg poroča, da zamenjava plina z uvozom UZP podvoji veleprodajno ceno plina, medtem ko Evropa že zdaj tekmuje z visokimi cenami azijskega plina [10]. Preusmeritev k jedrski energiji prav tako spremljajo visoki stroški, tveganja in zamude. Trenutno je 44 odstotkov evropskih reaktorjev starejših od 30 let, torej bi bilo njihovo delovanje potrebno postopno opuščati. Podaljševanje življenjske dobe predstavlja veliko varnostno tveganje. Hkrati se zdaj v Evropi gradi le nekaj novih reaktorjev, ti pa se soočajo s številnimi prekoračitvami proračuna, tehničnimi težavami in zamudami z gradnjo. Stroški finske jedrske elektrarne Olkiluoto so se povzpeli s 3 milijard € na 8,5 milijard €, zagon reaktorja pa se je prestavil z leta 2009 na obdobje 2018 – 2020 [11].

Poljski premier Donald Tusk je v pozivu Evropski energetski uniji [12] zahteval ponoven začetek izkoriščanja premoga v Evropi. Ne le, da je ta energent povsem neskladen z evropskimi podnebnimi cilji in da močno negativno vpliva na zdravje evropskih prebivalcev [13], so nove termoelektrarne nesmiselne tudi z ekonomskega vidika. Nove termoelektrarne so nesmiselne tudi iz ekonomskega vidika [14]. Tu pa se pojavi še ena temeljna težava: Evropa uvaža približno 27 odstotkov vsega premoga iz Rusije -  največ ga uvažajo Poljska, Nemčija (ki sta tudi največji porabnici premoga v EU) in Velika Britanija.

Zgoraj omenjene zastarele tehnologije 20. stoletja so sicer priročne za poslovne načrte premogovnih, plinskih in jedrskih podjetij, ki besno lobirajo za zavezanost k njihovim gorivom in ne k ruskim energentom – večina od njih prav tako nasprotuje ambicioznim ciljem Evrope za OVE in URE. Ta podjetja, ki so nas zavezala k odvisnosti na umazane in nevarne vire energije, so torej povsem nezainteresirane za iskanje rešitev za evropsko energetsko neodvisnost.

Prava neodvisnost pride z večjim deležem obnovljive energije in višjo energetsko učinkovitostjo

Imamo izbiro. Lahko nadaljujemo z rabo jedrske energije z visokimi stroški oz. zamenjamo fosilna goriva s tistimi iz drugih nestabilnih regij. Fosilna goriva so nevarna z vidika stroškov, destabilizacije podnebja in onesnaževanja zraka, ki ga dihamo.

Lahko pa se zapeljemo po poti današnjega okvira investicij in spremembi politične volje za uresničitev polnega potenciala energetskih prihrankov in moderno, visokotehnološko  proizvodnje čiste energije. Ta možnost posledično pomeni tudi osvoboditev potrošnikov, ki jih dobavitelji energije držijo za talce.

Kombinacija višje energetske učinkovitosti in povišanje kapacitet OVE, bi zmanjšalo porabo zemeljskega plina v Evropi. Učinkovitost je edino orodje, ki je sposobno zagotoviti takojšnje zmanjšanje porabe plina, OVE pa so že danes najhitrejše rastoč energetski vir v EU [15].  

Sodeč po rezultatih analize Evropske komisije [16], bi 35 odstotni OVE cilj in ambiciozni cilj energetske učinkovitosti, uvoz energentov do leta 2050 več kot prepolovil. Po tem scenariju bi poraba plina v EU upadla za 29 odstotkov do leta 2030 in 54 odstotkov do leta 2050. Še bolj ambiciozni 2030 cilji na ravni EU pa bi te vrednosti (predvsem manjši uvoz energentov) še nadaljnjo izboljšali.

OVE so na dobri poti da premagajo fosilna goriva v Evropi. V prejšnjem letu je vetrna energija v Španiji predstavljala največji vir elektrike, vetrne elektrarne so namreč proizvedle dobro petino vse elektrike. V Nemčiji si prebivalstvo lasti več kot polovico vse obnovljive energije. Na Danskem pa je marca 2013 veter proizvedel preko 80 odstotkov vseh potreb po elektriki.

Energetska učinkovitost pridobiva na globalni pomembnosti, saj zmanjšuje uvoze goriv, s tem tudi ogromne finančne prihranke. Poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA) trdi, da je URE sedaj 300 milijard $ vreden trg, ki je prihranil več energije v letu 2010, kot smo jo proizvedli s kateregakoli vira energije. Isto poročilo je hkrati ugotovilo, da je enajst članic IEA med letoma 2005 in 2010 skupaj prihranilo 420 milijard $ [17].

Potencial novih delovnih mest in industrij je ogromen, sploh ko hkrati upoštevamo sektorja energetske učinkovitosti in sektor OVE. V Greenpeace-ovem Energy Revolution scenariju [18] ugotavljamo, da bo svetovni OVE sektor ustvaril 12 milijonov delovnih mest in predstavljal 1 odstotek svetovnih BDP investicij v obnovljive tehnologije.

Nekatera evropska energetska podjetja že opažajo potrebo po spremembi obstoječega energetskega sistema. Predsedniki šestih energetskih podjetij, med drugim Acciona Energía, Alstom, ERG, Enercon, RES in Vestas, so podprli bolj ambiciozne in zavezujoče cilje za OVE do leta 2030 [19]. Podjetja so del širše koalicije, ki vključuje tudi EnBW, SSE, Dong Energy in Verbund, ki pozivajo k močnejšim 2030 politikam in ciljem [20].

Osem evropskih operatorjev električnih omrežij, vključno z angleškim National Grid in francoskim RTE, je prav tako podprlo poziv k ambicioznim 2030 OVE ciljem, opisali so ga kot »nujnega« za zagotovitev nadaljnjega razvoja omrežij z vse hitrejše rastočim deležem OVE [21].

G7 in voditelji EU, prisluhnite ljudem:

Greenpeace spodbuja energetske ministre in vodje držav, da prepoznajo prihajajoče sestanke, tako G7 vrh v teh dneh, kot tudi prihajajoči junijski G7 vrh in vrh vodij držav članic EU, kot ene ključnih trenutkov odločanja o prekinitvi odvisnosti od ruske energije. To nas bo popeljalo ne le proti bolj varni in zanesljivi energetski oskrbi, pač pa tudi osvobodilo od vojne za fosilne vire energije ter obvarovala pred podnebnim kaosom in jedrskimi nesrečami. Naši politični vodje morajo sprejeti nove cilje za očiščenje našega energetskega sistema in prenehanje nebrzdanih podnebnih sprememb.

En načrt ne bo deloval brez drugega – varnost in podnebni cilji morajo biti usklajeni.

Greenpeace poziva vlade EU, da sprejmejo tri zavezujoče 2030 podnebne in energetske cilje. To naj se zgodi pred srečanjem UN pod vodstvom Ban Ki-Moon-a, na Svetovnem vrhu o podnebnih spremembah, ki bo 23. septembra letos. Greenpeace se zavzema za tri zavezujoče cilje: zmanjšanje domačih emisij ogljika za vsaj 55 odstotkov, povišanje deleža OVE na 45 odstotkov in izboljšanje energetske učinkovitosti za 40 odstotkov.

Glas ljudstva je jasen - približno 92 % Evropejcev verjame, da je zagotovitev podpore vlad za izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2030 zelo pomembna, 90 % Evropejcem je pomembno, da njihove vlade postavijo jasne cilje za povečanje deleža OVE do leta 2030, 70 % Evropejcev pa se strinja, da bo zmanjševanje uvoza fosilnih goriv ugodno vplivalo na gospodarsko stanje EU. To so ugotovitve ankete Eurobarometra z leta 2014 za področje podnebnih sprememb in energetike [22].

Zdaj je torej čas za voditelje držav, da ko kujejo evropsko energetsko varnost in podnebne politiko, prisluhnejo ljudem. Svoboda in demokracija v svetovno najmočnejših gospodarskih silah ne moreta biti udejanjena, če so te še naprej podvržene gospodarstvu fosilnih goriv, in če politične vodje obvezujejo baroni fosilnih goriv, ki služijo na račun naše varnosti in okolja.

Kontakti:
Tara Connolly, Greenpeace EU energy policy adviser, +32 (0)477 790416
Patricia J. Lerner, Senior Political Advisor, Greenpeace International, +31 6 4616 2027
Christina Koll, European Communications Manager, +4528109021

Opombe:
[1] European Commission, 22 January 2014: Energy Economic Developments in Europe.
[2] Bloomberg, 18 February 2013: Oil Prices a Major Threat to Europe’s Economy, IEA’s Birol Says.
[3] International Energy Agency, 24 May 2012: Europe’s oil bill set to reach USD500 billion in 2012.
[4] Eurostat: EU energy in figures - statistical pocketbook 2013.
[5] Commission staff working document, 22 January 2014: Impact assessment for a 2030 climate and energy policy framework.
[6] BBC, 27 April 2014: Slovakia and Ukraine agree a gas supply deal.
[7] Department of Energy and Climate Change, 25 April 2014: Michael Fallon announces UK-Poland shale study.
[8] European Commission, September 2012: Potential Risks for the Environment and Human Health Arising from Hydrocarbons Operations Involving Hydraulic Fracturing in Europe.
[9] Pöyry, November 2013: Macroeconomics of European shale gas production.
[10] Bloomberg 12 November, 2013: Regional Gas Price Differences Will Remain Beyond 2035, IEA Says.
[11] Reuters, 28 February 2014: Finnish nuclear plant delayed again as Areva, TVO bicker.
[12] Financial Times, 21 April 2014: A united Europe can end Russian energy stranglehold.
[13] Health and Environment Alliance, 7 March 2013: The Unpaid Health Bill.
[14] Fraunhofer ISE, November 2013: Levelized cost of electricity, renewable energy technologies.
[15] European Wind Energy Association, February 2014: Wind in power: 2013 European statistics.
[16] Commission staff working document, 22 January 2014: Impact assessment for a 2030 climate and energy policy framework.
[17] International Energy Agency, 16 October 2013: Energy Efficiency Market Report.
[18] Greenpeace, 2012: Energy [R]evolution.
[19] Reuters, 12 February 2014: Green energy firms clash with big utilities on EU policy.
[20] EuropeBusiness, 12 February 2014: Business statement for binding renewable energy target in 2030 framework.
[21] Renewables Grid Initiative, February 2014: RGI Position on the EU 2030 Framework for Climate and Energy Policies.
[22] European Commission, March 2014: Special Eurobarometer 409: Climate Change Report.