Jedrska kriza v Fukušimi

Taljenje reaktorske sredice

Potres je povzročil izgubo zunanjega električnega napajanja v jedrski elektrarni Fukušima Daiči, obratu s šestimi reaktorji. Sledil mu je cunami, ki je poplavil dizelske generatorje v elektrarni in s tem povzročil popolno izgubo električnega napajanja ter odpoved hladilnih sistemov. Zaradi prekinjenega hlajenja se je poškodovalo jedrsko gorivo, nakar je prišlo do taljenja le-tega v 1., 2. in 3. reaktorju. Zaradi poškodovanega jedrskega goriva se je začel kopičiti vodik, kar je povzročilo eksplozije v treh omenjenih obratih in poškodovalo zadrževalni hram v 4. reaktorju. 

Jedrska katastrofa je bila uvrščena v sedmo, torej najvišjo stopnjo na Mednarodni lestvici jedrskih nesreč (INES). Japonska agencija za jedrsko in industrijsko varnost (NISA) ocenjuje, da količina radioaktivnega cezija, izpuščenega v atmosfero, ustreza 168 bombam, podobnim tisti, ki je padla na Hirošimo.  

Japonska organizacija za varnost jedrske energije je verjetnost raztalitve reaktorske sredice kot posledico cunamija predvidela v dokumentih, objavljenih leta 2008. Podjetje TEPCO, lastnik elektrarne, se je zavedalo, da je obstajala možnost cunamija, ki bi premagal konstrukcijske zmožnosti jedrske elektrarne v Fukušimi. Kljub temu ni nikoli poskušalo posodobiti ali utrditi svojih obratov. TEPCO-vi nadzorniki so nevarnost raje prezrli. Dejstvo, da je pristojnim spodletelo pri vlaganju v varnostne ukrepe, je privedlo do katastrofe v Fukušimi. 

Evakuacija

Več kot 150 000 ljudi je bilo primoranih zapustiti kontaminirano območje v oddaljenosti 50 km od elektrarne v Fukušimi. 20-kilometrski evakuacijski pas je še vedno zaprt: strokovnjaki pričakujejo, da več desetletij ne bo naseljiv. Zaradi strahu pred sevanjem, brezposelnostjo in življenjem v 'mestu duhov', je večina tistih, ki so bili evakuirani iz drugih območij, trdno sklenila, da se ne bo vrnila. 

Onesnaženost

Študija, ki so jo izvedli znanstveniki Oceanografskega društva Woods Hole, je katastrofo v Fukušimi proglasila za »največji nenamerni izpust radioaktivnih snovi v ocean v zgodovini«. Izmerjen nivo cezija-137 v oceanu ob obali, na kateri se nahaja elektrarna Fukušima-Daiči, je bil aprila 2011 50-milijonkrat večji kot pred katastrofo[1]. 

Zaskrbljeni raziskovalci opozarjajo, da bodo vplivi sevanja na ekosistem v celoti znani šele čez več desetletij. Meritve vzorcev iz oceana, ki jih je zbral Greenpeace, so pokazale previsoke vrednosti radioaktivnega cezija v morskih travi in ribah. Analiza, ki jo je izvedel japonski nacionalni dnevnik Asahi, na podlagi podatkov podjetja TEPCO, je pokazala, da je bilo v Tihi ocean izpuščenega 462 TBq (terabekerel = bilijon Bekerelov) radioaktivnega stroncija[2]. V primeru, da vstopi v prehranjevalno verigo, se radioaktivni stroncij nakopiči v kosteh in lahko povzroči levkemijo ali kostnega raka.

Na Japonskem so našli kontaminiran riž, goveje meso, zelenjavo, mleko in mleko v prahu za dojenčke. To je sprožilo valove strahu med prebivalci in terjalo visok davek od japonskega gospodarstva. Januarja 2012 je ministrstvo za gospodarstvo, trgovino in industrijo (METI) priznalo, da so za gradnjo novih domov in etažnih stanovanj, ter popravilo cest in druge infrastrukture, poškodovane v potresu, uporabili radioaktiven gramoz. Za nadzor sevanja v kamenju in gramozu ni bilo določenih nobenih predpisov.  

Domovi, šole in občine bodo morali skozi obsežno dekontaminacijo, ki bo vključevala odstranitev prsti. Samo z ozemlja prefekture Fukušima bo potrebno odstraniti 29 milijonov kubičnih metrov radioaktivne prsti. Ta postopek je izjemno zahteven, vlada pa še vedno skuša odločiti kam s kontaminirano prstjo. Odlaganje odpadkov je problem, s katerim se soočamo že lep čas in sedaj postaja vse bolj pereč.

Stanje reaktorjev v Fukušimi

Decembra 2011 sta japonska vlada in TEPCO razglasila, da so reaktorji dosegli stanje podobno hladni zaustavitvi, kljub temu da še vedno ne morejo določiti točne lokacije in temperature staljenega goriva. Jedrsko gorivo naj bi prežgalo masivno jekleno dno reaktorske tlačne posode in najverjetneje tudi debelo betonsko dno zadrževalnega hrama pod njo.

Vlada je hladno zaustavitev razglasila iz političnih razlogov, zaradi obljube, da jo bo dosegla pred koncem leta 2011. V resnici pa so štirje reaktorji elektrarne Fukušima-Daiči vse prej kot stabilni, izpuščanje radioaktivnih snovi pa še naprej onesnažuje tako ocean, kot tudi podtalnico. Stopnja sevanja ostaja previsoka za vstop delavcev v reaktorje, poskusi, da bi se v notranjost videlo s pomočjo endoskopa pa so spodleteli. Delavci nadaljujejo z vbrizgavanjem dušika v reaktorje, da bi preprečili ponovno eksplozijo vodika.

Poskusi dekontaminacije visoko radioaktivne vode, s katero so hladili reaktorje so bili izpostavljeni mnogim težavam; v tem trenutku je v elektrarni shranjenih 100 000 ton onesnažene vode. Trenutni sistemi hlajenja so provizorični. Poškodovani reaktorji še vedno onesnažujejo okolje in ostajajo nezaščiteni pred potresi, ki so na Japonskem tako pogosti.

Glede na trenutna predvidevanja naj bi razgradnja reaktorjev elektrarne Fukušima-Daiči trajala 40 let.

Stroški

Japonski center za gospodarske raziskave je celotne stroške odškodnine in razgradnje šestih reaktorjev v Fukušimi ocenil v višini med 520 in 650 milijard ameriških dolarjev[3].

Finančne obremenitve podjetja TEPCO bodo kmalu presegle vrednost njihovega premoženja. Zaradi tega je japonska vlada privolila v zagotovitev pomoči v višini 11,6 milijard dolarjev, podjetje pa je prosilo za še dodatnih 9 milijard. Te vsote ne vključujejo sredstev, ki jih bo vlada namenila žrtvam katastrofe.

Proces izplačila odškodnin

Odškodnino je prejel le majhen delež prebivalcev, ki so bili evakuirani. Postopki izplačila odškodnin so bili v podjetju TEPCO zapleteni in omejevalni, kar je upočasnilo obravnavo prijav. Prvotno je TEPCO zahteval, da oškodovanci izpolnijo obrazec dolg 58 strani, ki so ga spremljala 158 strani dolga navodila. V nasprotju s tem je eden od TEPCO-ovih priročnikov za primer jedrske nesreče dolg le tri strani, drugi pa ne več kot šest. Žrtve so se nad obrazcem pritožile, zato ga je podjetje poenostavilo.

Politične in družbene posledice

Posledice katastrofe niso občutili le na Japonskem, temveč po vsem svetu. Več držav je ponovno ocenilo ali so njihovi lastni jedrski reaktorji sposobni prestati naravno katastrofo. Nemčija je zaustavila nekatere izmed svojih reaktorjev in se zavezala k temu, da bo v celoti opustila jedrsko energijo.  

Po katastrofi v Fukušimi so se pojavili resni dvomi v mit o varnosti jedrske energije. Na Japonskem je nesreča razkrila znatno prisotnost korupcije v sektorju jedrske energije, kjer tudi ni manjkalo prizadevanj za zavajanje prebivalstva ter ponavljajočih se primerov kronizma med vplivnimi podjetji ter vladnimi agencijami, ki jih upravljajo.    

Javna podpora jedrski energiji je na Japonskem drastično padla. Trenutno je ustavljenih 90% od skupno 54 reaktorjev, ki jih ima Japonska. Če nobeden od teh ne bo ponovno zagnan, se se zgodi, da bodo do maja 2012 ustavljeni vsi. Veliko število vladnih funkcionarjev je izjavilo, da ne nameravajo odobriti ponovnega zagona reaktorjev. V nasprotju z veliki težavami v jedrski industriji pa z oskrbo z elektriko ni bilo večjih problemov, Japonska pa je dokazala, da lahko preživi tudi brez jedrske energije.