Radioaktivno sevanje

Stran - marec 4, 2013
Varna doza sevanja ne obstaja.

Sevanje je oblika energije. Poznamo več tipov, med katere sodijo tudi toplota, svetloba, mikrovalovi in jedrsko sevanje. Skupna lastnost vseh vrst »jedrskega sevanja« je, da imajo toliko energije, da lahko razbijejo molekule. Tega toplota in sončna svetloba ne zmoreta.

Radioaktivne snovi oddajajo jedrsko sevanje (od tu naprej se bo pod pojmom »sevanje« razumelo »jedrsko sevanje«). Te snovi so sestavljene iz nestabilnih atomov, ki razpadajo v stabilne atome, med čemer se izseva energija. Ta proces se imenuje radioaktivni razpad.

Radioaktivnost snovi je pokazatelj števila atomskih razpadov v snovi. Snovi z visoko radioaktivnostjo so zelo radioaktivne iz dveh razlogov:

-    snov vsebuje veliko radioaktivnih atomov,

-    radioaktivni atomi v tej snovi razpadajo zelo hitro.

Najbolj radioaktivne snovi so kombinacija obojega.

Poznamo tri vrste jedrskega sevanja: gama, beta in alfa. Najbolj radioaktivne snovi oddajajo kombinacijo teh treh vrst sevanja. Sevanje gama je valovanje, tako kot svetloba, le da ima višjo energijo. Sevanje beta predstavljajo majhni delci (elektroni), ki potujejo z ogromnimi hitrostmi. Sevanje alfa predstavljajo večji delci (helijevo jedro – dva protona in dva nevtrona), ki prav tako potujejo z velikimi hitrostmi.

Pomembno razliko med vrstami predstavlja »uničujoči potencial«: sevanje alfa ima največjega in sevanje gama najmanjšega. Sevanje z največjim »uničujočim potencialom« hitro izgublja energijo in ne more potovati daleč. Na primer, delci alfa ne prodrejo niti skozi kožo niti skozi list papirja.

Učinki radioaktivnega sevanja

Človek je lahko izpostavljen zunanjemu sevanju iz radioaktivnih snovi zunaj telesa ali pa notranji kontaminaciji, če radioaktivne snovi pridejo v telo. Lahko pa je izpostavljen tudi obema hkrati. Sevanje lahko razbija molekule v telesu, kot so na primer molekule v DNK v celici.

Izpostavljenost sevanju lahko povzroča genetske spremembe, rojstne okvare, raka, levkemijo in motnje v razmnoževalnem, imunskem, srčno-žilnem ter endokrinem sistemu. Visoke doze sevanja (nad 1 Sv) imajo lahko takojšnje učinke na zdravje ali pa so celo smrtonosne. Vplivi nizkih doz sevanja na zdravje bodo vidne šele dolgoročno. Notranja kontaminacija z radioaktivnimi snovmi lahko povzroča znatno izpostavljenost sevanju, saj lahko snovi ostanejo ujete v telesu dolgo časa, kar pomeni, da v telesu  tudi dolgo časa sevajo.

Doza sevanja

Doza sevanja je količina energije, ki jo telo prejme s sevanjem in je indikator tveganja: visoka doza pomeni visoko tveganje. Ko sevanje potuje skozi telo in zadene ob celice in organe, človek prejme dozo sevanja.

Ker sevanje alfa ne prodre skozi kožo, atomi, ki ga oddajajo niso nevarni, če se nahajajo izven telesa. Če pa takšen atom pride v organ, bo delec alfa, ki ga izseva v telesu povzročil znatne poškodbe. Poškoduje lahko karkoli sreča na poti (DNK, celične membrane) in tako povzroči relativno visoko dozo.

Sevanje gama potuje naravnost skozi telo, ampak ker so možnosti, da se ob kaj »zaleti« dokaj majhne, ne povzroči tako visokih doz. Vseeno pa vsak atom, ki oddaja sevanje gama, če se nahaja znotraj ali zunaj telesa, poveča tveganje povezano z jedrskim sevanjem.

Radioaktivna kontaminacija

Oseba ali reč postane kontaminirana, če je na (zunanja kontaminacija) ali v njej (notranja kontaminacija) prisoten radioaktiven element. Radioaktivni elementi se obnašajo kot vsi elementi: lahko se znajdejo kjerkoli, v prahu, hrani, pohištvu, ljudeh itd. Kot vsako »umazanijo«, se lahko večino kontaminacije spere, kar pomeni, da je človek oz. predmet dekontaminiran. Večji problem pa predstavlja notranja kontaminacija, saj jo je težje odstraniti.

Varne doze ni

Varna doza sevanja ne obstaja. Vedno mora biti najmanjša, kot je lahko. Za ljudi so postavljene mednarodno sprejete meje doz, za koliko se lahko preseže sevanje naravnega ozadja. Ta meja je postavljena na 1 mSv (milisievert) letno, za delavce v jedrski elektrarni pa na 20 mSv letno. Za primerjavo, svetovno povprečje za sevanje naravnega ozadja znaša 2,4 mSv na leto.

Terminologija

Doza je skupna količina absorbiranje energije, ki jo od sevanja prejme telo.

Merske enote doze:

-       mikrosievert (µSv),

-       milisievert (mSv = 1000 µSv),

-       Sievert (Sv = 1000 mSv).

 Hitrost doze (količina absorbirane energije v eni uri):

-       mikrosievert na uro (µSv/h),

-       milisievert na uro (mSv/h = 1000 µSv/h)

Načini izpostavljenja radioaktivnemu sevanju

V primeru večje nesreče v jedrski elektrarni, lahko radioaktivni oblak povzroči neposredno in posredno izpostavljenost sevanju. Ljudje, ki se s takšnim oblakom srečajo so v neposredni nevarnosti zaradi doze, ki jo prejmejo od zunanjega sevanja, in zaradi vdihovanja radioaktivnih delcev. Obstaja pa tudi posredna nevarnost vdihavanja usedlih in ponovno usedlih radioaktivnih delcev ter vnosa radioaktivnih snovi, ki se razširijo preko prehranjevalne verige.

Radioaktivne snovi se prav tako razširjajo preko vode. Kontaminirana je lahko podzemna voda in tudi reke ter morja. Obenem radioaktivne snovi potujejo s pomočjo padavin, kar lahko pogosto povzroči akumulacijo radioaktivnih snovi, kjer se voda zbira. Radioaktivne snovi lahko iz vode vstopijo v prehranjevalno verigo, na primer preko živali in rib oziroma preko korenin rastlin in dreves.

Izpostavljenost sevanju in posledično tveganje za zdravje sta odvisna od več faktorjev. Za otroke (še posebej mlajše) in nosečnice je potencialno tveganje za zdravje večje zaradi občutljivosti razvijajočih se celic v njihovih telesih, zato je za njih previdnost še posebej pomembna.