Jedrska energija: umazana, nevarna in draga

Stran - marec 4, 2013
Umazana, nevarna in draga

Jedrski reaktorji so sami po sebi nevarni. Kot se je pokazalo že po Černobilu leta 1986, je jedrska katastrofa marca 2011 v Fukušimi ponovno razkrila osnovne pomanjkljivosti reaktorjev ter resne institucionalne napake pri nadzoru jedrske varnosti. Nekatere izmed teh napak na svetovni ravni ponavljajo jedrska industrija in regulacijski sistemi, ki bi morali ljudi zaščititi pred nesrečami. Posledično so milijoni ljudi, ki živijo v bližini reaktorjev, ogroženi. Na japonskem so napake človeških institucij za nadzor reaktorske varnosti privedle do katastrofe v Fukušimi. Operater, Tokijska družba za električno energijo (TEPCO), in japonske oblasti so se že leta prej dobro zavedale nevarnosti, ki jih predstavljajo potresi in cunamiji. A so vse ignorirali.

Nevarnosti pridobivanja jedrske energije

Pri katastrofah v Černobilu in Fukušimi je obakrat prišlo do uhajanja ogromnih količin radioaktivnega materiala v atmosfero. Prizadetih je bilo na sto tisoče ljudi. Ljudje, ki so morali zapustiti 30-kilometrsko območje prepovedi gibanja okoli elektrarne, se še vedno ne morejo vrniti, saj prepoved še vedno velja. Na Japonskem je kontaminirana območja okrog elektrarne moralo zapustiti vsaj 150.000 ljudi. Strokovnjaki pričakujejo, da bo 20-kilometrski pas evakuacije okrog elektrarne neprimeren za poselitev še desetletja. Visoke stopnje kontaminacije in skrbi zaradi brezposelnosti ljudem preprečujejo, da bi se vrnili tudi na nekatera druga kontaminirana območja.

Jedrski reaktorji bodo vedno ranljivi za smrtonosno kombinacijo človeških napak, napak v zasnovi, terorističnih napadov in naravnih katastrof. Ena lekcija, ki bi se jo vedno znova in znova lahko naučili iz jedrskih nesreč je, da ocene nevarnosti s strani jedrske industrije ne upoštevajo institucionalnih napak, čeprav sta človeško in institucionalno obnašanje glavna dejavnika pri jedrskih nesrečah. Niz takšnih institucionalnih napak je tudi botroval katastrofo v elektrarni Fukušima Daiiči. Napake so bile med drugim sistem samoregulacije, ki ga nadzira industrija sama, njena prekomerna samozavest in njen negativen odnos do jedrskih nevarnosti, kot tudi njeno ignoriranje znanstvenih dejstev. Samoregulacija, ki jo nadzira industrija sama, je prisotna v veliko elektrarnah po svetu.

Jedrske nesreče in »bližnjih srečanj«, pri katerih za las ne pride do taljenja sredice, se dogajajo v jedrskih elektrarnah po svetu. Po Černobilu se je samo v ZDA po podatkih ameriške komisije za jedrski nadzor (USNRC)[1] zgodilo skoraj 200 »bližnjih srečanj«. Leta 2003 je francoska agencija za jedrsko varnost mobilizirala svoj odzivni center za nujne primere, potem ko so poplave ogrozile dva reaktorja v elektrarni na njenem jugozahodu. Leta 2007 je potres na Japonskem povzročil požar, ki je nato povzročil zaustavitev sedmih reaktorjev v elektrarni na zahodni obali države. Prvi reaktor so uspeli znova zagnati šele po več kot dveh letih, nekateri izmed njih pa so še vedno zaustavljeni

V jedrski industriji si dobičke delijo, ljudje pa trpijo

Ob jedrskih katastrofah so ljudje prizadeti na tri načine. Najprej so zaradi ogromnih količin izpuščenih radioaktivnih snovi ogrožena njihova življenja in zdravje. Obenem so motena njihova življenja, saj morajo zapustiti svoje domove in si brez povračila stroškov postaviti nove ter so prisiljeni živeti brez služb. Razbijejo se lahko tudi družine, starši pa živijo v nenehni skrbi za zdravje svojih otrok. Ne nazadnje pa so ljudje, ki preživljajo to agonijo, na koncu tisti, ki preko davkov plačajo stroške dekontaminacije, razgradnje uničenih reaktorjev in kompenzacije.

V splošnem oblasti in vzvodi za regulacijo jedrske industrije dobičke jedrske industrije postavljajo pred skrb za zaščito ljudi. Operaterji jedrskih elektrarn so skoraj vedno zaščiteni pred plačevanjem celotnih stroškov katastrof, ki jih povzročijo njihove elektrarne. Ni jim treba imeti sklenjenega zavarovanja, ki bi pokrilo celotne stroške katastrofe, delno tudi zato, ker bi to povzročilo, da bi bila jedrska energija predraga. Zneski, ki jih morajo plačati so skoraj vedno določeni na stopnji, ki je globoko pod resničnimi stroški katastrofe.

Stroški jedrskih reaktorjev

Izgradnja jedrskih reaktorjev je zelo draga. Prav tako pa lahko od začetnih načrtov do zagona preteče vsaj desetletje. Prekoračenja predvidenih stroškov in zamude so pri izgradnji reaktorjev stalnica. Francosko podjetje Areva gradi nove reaktorje na Finskem in v Franciji. Ceni vsakega posameznega projekta sta se povečali za okoli 3 milijarde €, kar pomeni skoraj podvojitev načrtovanih stroškov, reaktorja pa še nista niti blizu dokončanja. Takšni problemi spremljajo skoraj vsak projekt izgradnje reaktorja na svetu.

Radioaktivni odpadki: dolgoročni problem

Poleg nevarnosti, ki jih predstavlja samo delovanje reaktorjev, obstaja tudi znatna nevarnost, povezana z izrabljenim jedrskim gorivom in ostalimi radioaktivnimi odpadki. Tudi po 60 letih proizvajanja jedrske energije še ni rešitve, ki bi poskrbela za varno in dolgoročno shranjevanje radioaktivnih odpadkov kjerkoli na svetu. Danes so radioaktivni odpadki po svetu shranjeni v začasnih skladiščih, pogovori o dolgoročnem odlaganju pa še potekajo.

Mednarodna agencija za jedrsko energijo ocenjuje, da jedrska industrija letno »pridela« za okoli milijon sodov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in okoli 50.000 sodov še nevarnejših visoko radioaktivnih odpadkov. Po vrhu tega pri reakcijah v reaktorjih kot stranski produkt ostane tudi izrabljeno jedrsko gorivo, kar je še eden izmed visoko radioaktivnih odpadkov. Najbolj nevarne odpadke bo treba varno hraniti sto tisoče let, preden bodo postali nenevarni.

Predlagana rešitev s strani jedrske industrije, in podprta s strani veliko vlad, je, da bi se radioaktivni odpadki odlagali v globinska geološka odlagališča. Čeprav jedrska industrija to idejo preučuje že desetletja, ni bilo zgrajeno še nobeno takšno odlagališče.

Nekaj izrabljenega jedrskega goriva se predela, kar pomeni, da se plutonij in neporabljeni uran loči od ostalih odpadkov z namenom, da bi se ju ponovno uporabilo v jedrskih elektrarnah. V resnici je sta termina »predelan« in »recikliran« tu zavajajoča, saj se veliko tako pridobljenih snovi ne uporabi ponovno. Predelava iz izrabljenega jedrskega goriva ne odstrani radioaktivnosti. Proces radioaktivnost razprši preko izpustov v okolje in preko proizvodnje večje prostornine različnih odpadnih snovi.

Jedrski reaktorji in podnebne spremembe

Jedrska industrija velikokrat izpostavlja, da v boju proti podnebnim spremembam potrebujemo jedrsko energijo. Vendar pa je jedrska energija v resnici draga in nevarna stranpot od pravih rešitev za ta problem. Delovanje jedrskih elektrarn preprečuje obsežno integracijo energije iz obnovljivih virov v omrežje. Cilji za znižanje toplogrednih plinov v ozračju so dosegljivi zgolj z uporabo tehnologij pridobivanja energije iz obnovljivih virov in z energetsko učinkovitostjo. Vsak evro porabljen za jedrsko energijo je evro ukraden prizadevanjem za prave rešitve podnebnih sprememb.

Jedrska energija ne predstavlja poti za boj proti podnebnim spremembam. Enostavno doprinese premalo, prepozno in je predraga. Jedrska energija bi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v najboljšem primeru prispevala le neznatno. Tudi če bi početverili celotno število reaktorjev na svetu, kar je popolnoma nerealen scenarij, bi to prineslo kvečjemu 6-odstotno znižanje svetovnih izpustov ogljikovega dioksida. To pa bi tudi prišlo prepozno, če upoštevamo še dolge čase izgradnje, saj bi bil krepko presežen rok, za katerega so podnebni strokovnjaki določili, da se še lahko izognemo katastrofalnim spremembam podnebja.