10 mitov o GSO

Stran - september 20, 2009

1 “GSO bodo rešili problem lakote na svetu.“
Narobe! Pristaši transgenega kmetijstva se močno trudijo pojasniti, da so GS pridelki lahko odporni na sušo ali da lahko proizvedejo živila z večjo hranilno vrednostjo. Prazne obljube… Še vedno ne obstaja niti ena komercialna GS rastlina, ki bi imela višji pridelek, bila odporna na sušo ali slanost, imela boljšo prehransko vrednost ali kakršnekoli druge koristne lastnosti, ki jih biotehnološka industrija obljublja že dolgo časa.
Lakota je predvsem politična in gospodarska težava. Za boj proti lakoti in spopadanje z rastjo števila prebivalstva je najprej potrebno zagotoviti dostop do zemljišč, bolje organizirati lokalne trge in vlagati v raziskave tradicionalnih rastlin. Aprila 2008 je v Johannesburgu 59 držav podpisalo končno poročilo, ki je nastalo v procesu mednarodnega ocenjevanja znanja na področju kmetijstva, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), ki se izvaja pod pokroviteljstvom Združenih narodov. To poročilo je na področju kmetijstva primerljivo s tistim o podnebnih spremembah (IPCC). V poročilu je bilo ugotovljeno, da GSO niso rešitev za boj proti svetovni lakoti in rasti prebivalstva. Zavajanje ljudi, da je mogoče politični problem rešiti s povsem tehnološko rešitvijo, je popolnoma neodgovorno.
 
2 ”GSO niso nevarni za naše zdravje.”
Pravzaprav o tem ne vemo nič! V Združenih državah Amerike, deželi izvora GSO, niso vzpostavili še nobenega sistema sledljivosti: nemogoče je vedeti, kdo jé GSO in kdo ne ter tako preučiti posledice uživanja transgenih pridelkov. Neškodljivost GSO ni bila nikoli dokazana. Nasprotno, veliko raziskav je v zadnjem času pokazalo potencialna tveganja. V Italiji so raziskovalci ugotovili, da je uživanje transgene soje pri miših povzročilo spremembe v jedrih jetrnih celic. Leta 2007 je francoska raziskava, ki jo je opravil Odbor za neodvisne raziskave in informiranje o genskem inženiringu (CRII-GEN), pokazala, da je pri podganah, ki so jih 90 dni hranili s koruzo MON863, prišlo do nepravilnosti v jetrih, ledvicah in krvi, ki bi lahko bile posledica uživanja. Zaradi takšnih tveganj bi morale vse države uvesti načelo previdnosti in zavrniti možnost prostega gojenja GSO. 
 
3 ”Ne jemo GSO.”
Narobe! Čeprav v Evropi obstaja le nekaj proizvodov, ki neposredno vsebujejo GSO (omake za žar, olja, peciva), pa jih posredno zaužijemo na milijone ton preko sekundarnih živalskih proizvodov: mesa, jajc in mleka. Pravzaprav intenzivna pridelava soje in koruze povsod po svetu služi za osnovno krmo za govedo, ovce, prašiče in perutnino. Glavni svetovni proizvajalci in izvozniki GS krme so Združene države Amerike, Brazilija in Argentina, kjer v veliki večini gojijo le gensko spremenjene poljščine. Tako so v enem desetletju v veliki meri GSO zahrbtno postali del naše prehrane. Kljub temu pa proizvajalcev nič ne obvezuje, da na deklaraciji izdelkov živalskega porekla omenijo, da so bile živali krmljene z GSO. Drugače je pri živilskih proizvodih – prag označevanja je 0,9%, kar pomeni, da če izdelek vsebuje več GSO od tega praga, mora na deklaraciji to tudi pisati. V kolikor je manj od 0,9%, tega ni potrebno označiti. Tako potrošniki, kljub temu da so tako kot v Evropi tudi drugod v večini proti GSO, nezavedno podpirajo razvoj teh kultur. Pravzaprav smo hkrati sokrivci in poskusni zajčki! 
 
4 “Možen je nadzor sproščanja GSO v okolje.“
Narobe! Sproščanje GSO v okolje je odvisno od tako velikega števila dejavnikov, da ga je nemogoče nadzirati. Ali lahko predvidimo gibanje čebel, ptic ali smer vetra? Problem ni le v prenašanju cvetnega prahu, saj se lahko sproščanje začne v semenih, kombajnih med žetvijo ali v silosih med skladiščenjem ali prevozom. Japonska, na primer, GS semena oljne ogrščice za proizvodnjo olja, gnojil in živalske hrane uvaža iz Kanade. Leta 2005 so japonski raziskovalci okrog pristanišč, kamor pridejo ta semena z ladjo, odkrili poganjke GS oljne ogrščice. Sproščanje GSO je odvisno tudi od prisotnosti rastlin v bližini transgenih kultur. Evropsko podeželje gosti mnogo divjih sorodnih vrst oljne ogrščice in posledično so v Veliki Britaniji leta 2005 v divji gorčici v naravi našli gen GS oljne ogrščice. 
 
5 “Možno je ločiti GS in ne-GS pasove.“
Narobe! Nenadzorovane transgene kulture nenadzorovano onesnažujejo polja drugih kmetov, ki ne želijo gojiti GSO, pa naj bo to preko semen, peloda, skladiščenja ali silosov… Nemogoče je ohraniti dva popolnoma nadzorovana in neprepustna pasova. Vse tovrstne raziskave so si v tem enotne. V Španiji, kjer od leta 1997 gojijo Bt koruzo, je kljub strogemu sistemu zaščite in ločevanja pasov nemogoče najti navadno koruzo, ki ne bi bila okužena. Tako je v državah, kjer so GSO dovoljeni, kršena svoboda kmetov, kot tudi svoboda potrošnika pri izbiri ne-GS proizvodov. Svoboda nekaterih tako ogroža svobodo velike večine. 
 
6 “Zavrniti GSO pomeni nasprotovati znanstvenemu napredku.”
Narobe! Greenpeace ne zavrača GSO, ki so gojeni v strogo zavarovanih območjih (v topli gredi ali v laboratoriju). Greenpeace zavrača sproščanje GSO v naravo, saj imamo zelo omejeno znanje o njihovem dolgoročnem vplivu na okolje in na zdravje ljudi ter živali. Pri določeni stopnji onesnaženja poti nazaj več ni! Smo daleč od tega, da bi nasprotovali znanstvenemu napredku, saj pričakujemo napredek v znanosti in javnih raziskavah o genomu ter njegovih interakcijah z naravo, kar bi pripomoglo k razvoju okolju prijaznega kmetijstva. 
 
7 “Človek je vedno spreminjal gene rastlin. GSO so del te tradicije.“
Pozor! Križati dve sorti vrtnic za izboljšanje njihovega vonja in ustvarjati koruzo, ki proizvaja svoj lasten insekticid, nista isti stvari. V prvem primeru velja stara logika selekcije in križanja vrst. V drugem pa se vmešavamo v genom rastline, živali ali bakterije ter manipuliramo z DNK v jedru celic, kombiniramo genski material včasih zelo različnih vrst (gen ribe se na primer vstavi v DNK jagode). Tako GSO predstavljajo tehnološko luknjo popolnoma nepredvidljivimi posledicami. 
 
8 “Z uporabo GSO bodo kmetje porabili manj pesticidov.”
Narobe! V Argentini in Združenih državah Amerike se je količina uporabljenih pesticidov povečala z razvojem kultur transgene soje. Pravzaprav kmet lahko škropi po vsej rastlini, ki je odporna na nek herbicid, kot je na primer soja na Roundup Ready (tj. pripravljena na herbicid Roundup), in to v celotnem obdobju njene rasti. Torej ga v končni fazi porabi še več! Zanimivo – podjetja, ki proizvajajo herbicide, so ista podjetja, ki razvijajo GSO. Drugi GSO, kot je na primer Bt koruza, so zasnovani tako, da so odporni na insekte. Te rastline stalno proizvajajo insekticid, tudi v svojih koreninah: kmetu ga tako ni treba nanašati, kar je sicer pozitivno za njegovo zdravje, a ne za okolje! Dejansko se beljakovine, ki imajo insekticidni učinek, neprestano proizvajajo v vsaki celici koruze in zato številni znanstveniki ocenjujejo, da je količina pesticidov na območju Bt koruze več tisočkrat večja kot na območju netransgene koruze. 
 
9 ”GSO omogočajo kmetom, da povečajo svoje pridelke.”
Narobe! To je to, s čimer agrokemijska industrija prepričuje kmete. Vendar tega ne potrjuje nobena resna raziskava. V nekaterih državah se je pridelek povečal prvo leto, potem pa se je močno zmanjšal. V drugih državah je bil enak ali manjši. Izpade indijski kmeti po nekaj letih gojenja GS bombaža štejejo v stotinah. GSO ne «izdelujejo» z namenom povečanja pridelka, ampak zaradi odpornosti proti insekticidom in herbicidom. Po več kot desetih letih obstoja proizvajalci GSO niso predstavili še nobenega dokaza, da prispevajo k boljšemu stanju kmetov ali ljudi. Iluzija se mora končati! 
 
10 ”Kmetje kupujejo semena vsako leto. Odvisni so od semenarn in GSO pri tem ne bodo spremenili ničesar.”
Narobe! Velika večina kmetov ponovno zaseje del svojega pridelka ali ga zamenja s sosedi. GSO so patentirana semena, ki prisilijo vse kmete, da jih kupujejo vsako leto. Ker se transgena semena redko uporabljajo samostojno, so kmetje prisiljeni kupovati »pakete semen GSO skupaj s spremljajočimi proizvodi» (gnojila, dodatni pesticidi...). In kdo proizvaja ta fitofarmacevtska sredstva? Monsanto, Syngenta, Bayer, …Ista podjetja, ki tržijo GSO in ki imajo nadzor nad celotnim kmetijskim gospodarstvom. Razvoj GSO je zanje poslovna priložnost brez primere.