Vlada RS bo v naslednjih mesecih namenila več milijard javno finančne pomoči za ponoven zagon gospodarstva. Ti “mega paketi” državne pomoči bodo določili prioritete in smer našega razvoja še za desetletja vnaprej, ter odločili, ali bomo v boju s podnebno krizo uspešni. Podpora ukrepom, ki rešujejo samo ekonomsko krizo s tem, da zanemarijo, morda celo pospešujejo podnebno, bo nedvomno pomenila izgubljeno možnost zajezitve rasti povprečne globalne temperature pod 1.5 °C.

Zato v času, ko se pozornost počasi premešča na dolgoročno ekonomsko okrevanje, od Vlade RS zahtevamo, da zagon gospodarstva uskladi z  ukrepi, ki bodo vodili k nujnemu zniževanju emisij toplogrednih plinov in nas zaščitili pred grožnjami povezanimi s podnebnimi spremembami. Trenutno imamo priložnost, da investicije in druge ekonomske politike usmerimo tako, da bo reševanje delovnih mest hkrati pospešilo prehod v brezogljično družbo. V nasprotnem bomo priča pospešenemu razkroju vitalnih naravnih in družbenih sistemov, poglabljanje okoljske krize in neopisljivo trpljenje za človeštvo. 

Število ljudi, ki je poziv podprlo do tega trenutka:

Tudi OECD opozarja države, da bi lahko grožnje zaradi podnebnih sprememb in degradacije okolje družbo in gospodarstvo “destabilizirale tako kot COVID-19, vendar na drugačni časovni premici” ter dodaja, da je treba “ukrepe in politike za spodbujanje gospodarstva uskladiti z ambicijami glede podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti in širšega varstva okolja.”

Vsi ekonomski ukrepi v naslednjem obdobju morajo zato slediti temeljnim načelom:  

V nadaljevanju skiciramo tip ukrepov, ki predstavljajo zeleni odgovor na zdravstveno in ekonomsko krizo, med njimi: pogojevanje javno-finančne pomoči s podnebnimi ukrepi, ukinitev okolju škodljivih subvencij, povečanje kmetijske samooskrbe, predvsem z zelenjavo, sadjem in žiti, zmanjševanje vloge govedoreje v slovenskem kmetijstvu, obsežne investicije v sončno energijo in energetsko učinkovitost, železniški potniški promet in kolesarsko infrastrukturo. S takšnimi ukrepi nižamo emisije toplogrednih plinov in obnavljajo naravne ekosisteme, hkrati pa ustvarjamo delovna mesta in krepimo odpornost družbe za soočanje s krizo kot smo ji priča danes. Seznam zagotovo ni popoln. Nimamo vseh odgovorov, a v nadaljevanju se bomo trudili ter z zavezniki izpolnjevali naše predloge. Večina ukrepov zahteva strateško državno načrtovanje in tesno usklajenost različnih politik. Kot primer: če želimo zmanjšati emisije iz cestnega potniškega prometa moramo temu ustrezno voditi tudi prostorske politike, ki bodo šle v smer decentralizacije gospodarskega življenja v Sloveniji (zmanjševanje dnevnih migracij v Ljubljano, uvajanje fleksibilnih oblik dela tudi v javnih sektorjih…).

JAVNI DENAR NAJ FINANCIRA REŠITVE, NE PROBLEME

Reševanje gospodarstva z zajetnimi količinami javnega denarja ne sme biti prazen ček za podjetja. Financiranje mora imeti tudi jasne okoljske pogoje. Zlasti v energetsko intenzivnih industrijah kot so proizvodnja surovega železa, jekla, aluminija in papirja, mora biti javno-finančna pomoč pogojena s sektorsko zavezo in načrtom razogličenja v skladu z globalnim ciljem 1.5 ° ter načrtovanimi ukrepi za izboljšanjem energetske učinkovitosti in vpeljavo najboljših razpoložljivih tehnologij

Sektor gradbeništva pa je potrebno prioritetno povezati s projekti (nad)gradnje železniške infrastrukture in energetske prenove oz. novogradnje stanovanj, ki bodo sledile najvišjih standardom energetske učinkovitosti in se bodo oskrbovala s sončno energijo. 

Tako kot do sedaj mora ostati pogoj, da podjetja ne porabijo javnega denarja za izplačevanje dividend delničarjem in/ali izplačilo nagrad direktorjem ter drugim vodilnim kadrom. 

V letu 2017 so se ponovno dvignile subvencije, ki so v nasprotju z doseganjem ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Znašale so 135,2 milijonov evrov. Trenutne razmere so priložnost za preusmerjanje državnih spodbud v smeri spodbujanja okolju blagodejnih dejavnosti in ravnanj. Na podlagi poročila projekta Zelene proračunske reforme predlagamo zato najprej ukinitev naslednjih spodbud, ki škodujejo okolju: vračilo trošarine za komercialni prevoz, vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen, vračilo trošarine za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, oprostitev trošarine za energetsko intenzivna podjetja, nižja trošarina za dizelsko gorivo kot za neosvinčen bencin, oprostitev plačila okoljske dajatve za obremenjevanje okolja z emisijo CO2 nižja stopnja DDV za dobave fitofarmacevtskih sredstev. Z večjim poudarkom na okoljskih merilih je potrebna tudi posodobitev Zakon o davku na motorna vozila

HRANA ZA LJUDI 

Epidemija nas je soočila s pomenom lokalne kmetijske oskrbe in nujnostjo izrabe rodovitnih tal za prehrano ljudi. Ekonomske in druge infrastrukturne politike zato ne smejo voditi v nadaljnjo izgubo kmetijskih površin. V Sloveniji se je morala namreč v zadnjih letih rodovitna zemlje vse prevečkrat umakniti cestam, industrijskim objektom in drugim pozidavam. Od leta 2000 smo tako izgubili 42 600 ha kmetijskih površin, približno dobrih 2000 ha na leto. 

Odgovor na trenutno ekonomsko krizo mora dati prednost ukrepom, ki bodo zvišali raven samooskrbe na področju zelenjave, sadja in žit. Boj s COVID-19 je razgalil nizko raven samooskrbe v Sloveniji, zlasti z zelenjavo (39 %) in sadjem (48 %), pa tudi krompirjem (48 %) in žiti (68 %). Pri nekaterih živilih pa smo skoraj popolnoma odvisni od uvoza iz Italije. Iz Italije pride na naše police ves radič in 93 odstotkov vse pakirane zelenjave, 92 odstotkov špinače, … Krepitev lokalnih samooskrbnih verig ne veča le naše odpornosti na preživljanje kriznih situacij kot danes, temveč ima tudi ugodne okoljske vplive (manj emisij iz transporta) in spodbuja razvoj podeželja, lokalnih skupnosti in pozitivnih socialnih praks (npr. zadružništvo)

Slovensko kmetijstvo je močno oprto na živinorejo, zlasti govedorejo. Medtem ko je naša proizvodnja zelenjave in sadje močno pod potrebami prebivalstva, količine mleka in govedine celo presegajo domače potrebe. Govedoreja je okoljsko najbolj škodljiva panoga kmetijstva. V Sloveniji predstavlja največji kmetijski vir emisij TGP, potrebuje velike površine zemlje in drugih virov (za pridelavo 1 kg mesa potrebujemo kar 3 kg hrane, pretežno žit, ki bi jih lahko sicer užili ljudje), negativen vpliv ima tudi na biodiverziteto in opraševalce (zgodnja košnja travnikov). Nadaljne ekonomske in kmetijske politike morajo voditi k zmanjševanju vloge govedoreje v slovenskem kmetijstvu (zmanjševanje števila goveda, zmanjševanje površin kmetijskega zemljišča, na katerem se prideluje hrana za živali v korist povečanju površin za pridelavo hrane za ljudi, zmanjševanje količine oz. pogostosti mesa v šolski prehrani) ter povečanje podpor za okoljsko blagodejnejše oblike kmetijstva (ekološko kmetijstvo).

PREBOJ ČISTIH ENERGETSKIH REŠITEV

Vladni ukrepi lahko sinergijsko rešujejo stanovanjsko stisko, znižujejo porabo energije in pospešeno uvajajo večje količine sončne (in vetrne) energije v naš energetski sistem. Javne investicije se naj namenijo za državni program nadgradnje socialnih stanovanj, ki bi zagotovil izolacijo, toplotne črpalke, oskrbo s sončno energijo in baterije za skladiščenje energije za nekatere izmed naših najbolj ranljivih družin, ter državni program izgradnje novih, cenovno dostopnih domov, ki izpolnjujejo najvišje standarde za energetsko učinkovitost ter se napajajo s sončno energijo. Takšni celostni ukrepi namreč odpirajo možnosti za nove zaposlitve, saj zaženejo ne le sektor gradbeništva temveč cel spekter industrij povezanih z izolacijo domov in inštalacijo sončnih elektrarn. 

V Sloveniji imamo za sabo praktično izgubljeno desetletje in veliko neizkoriščenega potenciala za razvoj čistih virov energije. Zato se toliko bolj strinjamo s pozivom Mednarodne agencije za energijo da  vlade v svoje ukrepe za stabilizacijo gospodarstvo vključijo tudi obsežne naložbe v čiste vire energije kot sta sončna in vetrna.  Vlada RS naj zato zažene proces solarizacije javnih stavb, poveča financiranje in podporo projektom za skupnostne sončne in vetrne elektrarne, investicije v pametna omrežja in tehnologije shranjevanja oz. skladiščenja električne energije

IZ CEST NA ŽELEZNICE IN KOLESARSKE POTI

V preteklih desetletjih se je prebivalce in prebivalke Slovenijo z vlaganji v ceste in zapostavljanje železniške infrastrukturo priklenilo na njihove osebne avtomobile. Kot ugotavljajo tudi snovalci nove Strategije prostorskega razvoja Slovenije: “Javni potniški promet ne ustreza potrebam potnikov, po deležu  potnikov prepeljanih v javnem prometu je Slovenija na repu Evrope. Osebni potniški promet je prevladujoč način mobilnosti, ki povzroča velike prometne obremenitve, potrebe po dodatnih investicijah v cestno infrastrukturo, visoke stroške njenega vzdrževanja, okoljske obremenitve (emisije, in hrup, nočna osvetljenost), zastoje, izgubo kmetijskih zemljišč.” 

Promet je tako tudi edini edini sektor, v katerem so se emisije v obdobju 2005– 2017 povečale, in sicer kar za za 25,5 %. Glede na Resolucijo o nacionalnem programu razvoja prometa do 2030 (glej tabelo 5-1 in 5-2), bomo v obdobju med 2016 in 2030 cestam še vedno namenili več vlaganj kot železnicam (8845 milijonov evrov v primerjavi s 5391 milijoni evri). 

Državno politiko, ki daje prednost cestam za voljo nazadovanja železniške infrastrukture, moramo obrniti. Da bi ljudi osvobodili izza avtomobilskih volanov in naš prometni sistem prepeljali v 21. stoletje, potrebujemo obsežne naložbe v javni potniški promet (JPP), s poudarkom na železniški in kolesarski infrastrukturi. To ne pomeni le nadgradnje temveč tudi razširitev in novogradnja železniških potniških povezav, ter zagotavljanje cenovna dostopnosti JPP.

“NE DELAJ ŠKODE”

V skladu s prisego Evropskega zelenega dogovora “ne delaj škode”, načrti za obnovo ne bi smeli podpirati okolju škodljivih dejavnosti, s čimer bi poslabšali sedanje in prihodnje krize ali nas priklenil na onesnažujočo infrastrukturo še za desetletja v prihodnost. Natančneje, načrti za obnovo ne bi smeli podpirati škodljivih dejavnosti kot so: industrija fosilnih goriv, projekti gradnje novih jedrskih objektov, nova letališka infrastruktura, prioritiziranje cestne infrastrukture na škodo železniške, nove (so-)sežigalnice, dodatna podpora živinoreji.

Če usmerimo vladne pakete finančnih spodbud premišljeno, se lahko zaščitimo pred grožnjo podnebnega zloma, obnovimo naravne ekosisteme in spodbudimo življenjski slog, ki bo hranil, ne pa izčrpaval naravno okolje. S pravimi programi bomo tako dvignili življenjski standard prebivalk in prebivalcev Slovenije, ustvarili na tisoče dobrih delovnih mest in pospešili pravičen prehod stran od fosilnih goriv, industrijskega kmetovanja in ter drugih industrij, ki onesnažujejo okolje.

Najnovejše