Na svetu je več kot dovolj denarja za blaginjo narave in ljudi, a kaj, ko vedno več denarja ostaja v žepih super bogate, onesnažujoče elite, ki izkorišča planet in ljudi. Zaradi nepoštenih globalnih davčnih pravil, ki z obvodi v zakonih in olajšavami za bogate dajejo prednost peščici pred večino, države izgubijo skoraj pol milijarde dolarjev na leto. Ta sredstva bi lahko uporabili za podnebne, okoljske in socialne rešitve in za javno infrastrukturo, ki čedalje bolj propada.
Ker so pozivi k pravični obdavčitvi vse glasnejši in gibanje za davčno pravičnost vse močnejše, je leto 2025 zgodovinska priložnost za spremembo davčnih pravil in reformo svetovnih finančnih sistemov. Najbogatejši odstotek Zemljanov je odgovoren za več emisij kot revnejši dve tretjini Zemljanov skupaj. A ta odstotek najbogatejših plačuje majhne davke na dohodek in premoženje, kar je nesorazmerno s škodo, ki jo povzroča okolju in ljudem. Namesto večine prebivalstva bi morali zeleni prehod financirati najbogatejši.
Z milijardami bogatašev do javnih storitev za vse
Po scenarijih, ki smo jih pripravili na Greenpeacu, bi obdavčitev tistih, katerih premoženje je vredno vsaj 100 milijonov evrov, evropskim državam prineslo od 60 do 185 milijard evrov na leto. V Sloveniji pa bi progresivna obdavčitev premoženja najbogatejših prinesla več kot pol milijarde evrov na leto, so ocenili v raziskavi Tax Justice Network iz leta 2023. Izračuni so narejeni na podlagi podatkov iz leta 2024, velja pa omeniti, da je vrednosti premoženj na Forbesovem seznamu in drugih seznamih multimiljarderjev podcenjena, kar pomeni, da bi bili dejanski davčni prihodki bistveno višji.
Za izhodišče smo vzeli raziskavo francoskega ekonomista Gabriela Zucmana, predstavljeno finančnim ministrom G20 julija 2024. Več o metodologiji si lahko preberete tukaj. Scenariji obdavčitve najbogatejših Evropejcev so razporejeni od najbolj konservativnega do najbolj ambicioznega.
Scenarij 1: To je najbolj konservativna davčna stopnja, ki jo je predlagal Gabriel Zucman za globalni davčni model in o kateri razpravljajo v skupini G20, torej v najbogatejših gospodarstvih. Predlaga 2-odstotni davek na vse premoženje, vredno več kot 100 milijonov dolarjev.
Scenarij 2: Scenarij 1 z dodatnim 1-odstotnim kazenskim davkom na premoženje, ki ne izpolnjuje okoljskih, socialnih in preglednostnih standardov (na primer premoženje, ki ne sledi strogim smernicam za razogljičenje v skladu s cilji Pariškega sporazuma, ter premoženje, povezano s fosilnimi gorivi, jedrsko energijo, orožjem in igrami na srečo). Izračun predvideva, da se ta kazen uporablja za 90 % vsega premoženja. Skupaj izračun temelji na povprečni davčni stopnji 2 + 1 %.
Scenarij 3: Scenarij 1 z zvišano davčno stopnjo z 2 % na 3 % in dodatnim 1-odstotnim kazenskim davkom na premoženje, ki ne izpolnjuje okoljskih, socialnih in preglednostnih meril. Izračun predvideva, da se ta kazen uporablja za 90 % vsega premoženja. Skupaj izračun temelji na povprečni davčni stopnji 3 + 1 %.
Scenarij 4: Scenarij 1 z zvišano davčno stopnjo z 2 % na 4 % in dodatnim 1-odstotnim kazenskim davkom na premoženje, ki ne izpolnjuje okoljskih, socialnih in preglednostnih meril. Skupaj izračun temelji na povprečni davčni stopnji 4 + 1 %.
V praksi bi bilo pravično uvesti progresivno davčno stopnjo, z nižjimi davčnimi stopnjami za premoženje med 100 milijoni in milijardo dolarjev ter višjimi stopnjami za premoženje, ki presega milijardo dolarjev. Takšen davek že poznajo v Španiji, kjer se trenutni davek na premoženje giblje med 1,7 % in 3,5 %.
Poenostavljeni izračun je namenjen prikazu obsega potencialnih prihodkov iz davka na premoženje v Evropi in ne predstavlja predloga za specifičen model davka na premoženje. Za prenos modela v prakso bi bilo treba upoštevati specifične pogoje posameznih držav. Štirje scenariji temeljijo na različnih potencialnih davčnih stopnjah za obstoječe premoženje v Evropi, vključujoč države Evropske unije, Združeno kraljestvo, Švico, Norveško in Islandijo. Scenariji ne upoštevajo specifičnih podrobnosti, kot so davčne olajšave ali stopnje odbitkov, izračuni pa temeljijo na predpostavki, da bi bil davek na premoženje uveden brez večjih vrzeli (brez skrivanja premoženja v davčnih oazah) in zakonskih izjem.
Pridružite se gibanju. Skupaj dajmo jasen poziv vladam, naj obdavčijo bogataše in financirajo zeleno in pravično prihodnost.
Kaj pa Slovenija?
S progresivno obdavčitvijo premoženja najbogatejših po španskem zgledu bi slovenska država lahko pobrala več kot pol milijarde evrov letno, so ocenili pri Tax Justice Network. Če vemo, da javni stanovanjski skladi za projekt izgradnje stanovanjske soseske z okrog 500 najemnimi stanovanji porabijo približno 50 milijonov evrov, bi lahko s pobranim davkom na premoženje najbogatejših financirali izgradnjo več kot 5000 javnih stanovanj na leto. Kot je znano, je vlada republiški stanovanjski sklad v letih 2023 in 2024 dokapitalizirala s skupno zgolj 51 milijoni evrov, premier Robert Golob pa je v prihodnje obljubil po 100 milijonov evrov na leto.
Kako bi lahko porabili denar od davkov?
Z vidika Greenpeacea je ključno, da se denar, pobran z obdavčitvijo najbogatejših, nameni reševanju okoljske krize in izboljšanju blaginje ljudi z uvedbo konkretnih politik, ki ljudem zagotavljajo dostop do univerzalnih javnih storitev, kot so javni prevoz, javno zdravstvo in stanovanja.
Spodnja tabela prikazuje deset praktičnih primerov, kako bi davek na premoženje lahko koristil ljudem in pripomogel k reševanju podnebne krize. Prikazane vsote so namenjene predstavitvi možnih stroškov in ne temeljijo na natančnih izračunih ali specifičnih ocenah stroškov. Geografski obseg primerov zajema Evropo, opredeljeno kot EU, Združeno kraljestvo, Švico in Norveško. Deset primerov vključuje domače in čezmejne ukrepe.
Drugi viri financiranja
Davki na premoženje najbogatejših bi lahko bili pomemben vir javnega financiranja in, če bi se učinkovito izvajali, bi lahko zbrali na stotine milijard letno. Vendar pa morajo države za učinkovito reševanje okoljske krize in boj proti socialni nepravičnosti sprejeti širše in ambicioznejše progresivne zelene davčne reforme. Zagotoviti moramo torej, da gredo pobrani davki za pravi namen. Oblike nujnih prerazporeditev javnih sredstev vključujejo:
Preusmeritev okolju škodljivih subvencij k rešitvam za okoljsko krizo in socialno nepravičnost. Evropska agencija za okolje je izračunala, da so subvencije za fosilna goriva v EU v obdobju 2015–2021 v povprečju znašale približno 56 milijard evrov na leto, leta 2022 pa so se zaradi vojne v Ukrajini dramatično povečale na 123 milijard evrov. S tem denarjem bi države lahko zagotovile izvedbo zelenega prehoda po meri ljudi – od skupnostnih sončnih elektrarn v lasti prebivalstva do energetske prenove bivališč najrevnejših in poceni javnega prevoza za vse. Namesto tega države podaljšujejo subvencioniranje umazanih fosilnih goriv in uničevanje planeta. Tak primer je tudi Slovenija, kjer je odprava škodljivih subvencij za fosilna goriva po posredovanju kapitala in finančnega ministrstva izpadla iz predloga Podnebnega zakona.
Ustavitev gradnje nove infrastrukture, ki onesnažuje, kot so nove avtoceste ali nova infrastruktura za plin in nafto, in preusmeritev tega denarja v zelene ukrepe. Med letoma 1995 in 2018 so države EU porabile 66 odstotkov več denarja za ceste kot za železniško infrastrukturo, skupaj približno 1,5 bilijona evrov.
Uveljaviti strožje ukrepe proti davčnim oazam, da bi zapolnili fiskalne vrzeli za najbogatejše in največje onesnaževalce ter zmanjšali davčni dumping med državami. Leta 2022 je bil približno en bilijon dolarjev svetovnih korporativnih prihodkov preusmerjen v davčne oaze.
Uvedba ali povečanje okoljskih davkov na onesnaževalne dejavnosti in podjetja, vključno z davkom na izpuste ogljikovega dioksida, davkom na kerozin ali davkom na proizvodnjo fosilnih goriv.
Uvedba, povečanje ali razširitev davkov na dobičke podjetij, zlasti za industrijo fosilnih goriv in velika kmetijska podjetja vzdolž njihove celotne vrednostne verige, vključno z nepričakovanimi prihodki, davki na povečanje dobička in njihovo navezovanje na okoljsko in družbeno uspešnostjo podjetja.
