Mali priobalni ribiči in nizozemski ledolomilec morda na prvi pogled nimata preveč skupnega, toda, ko dodamo še Greenpeace in njihove prostovoljce, se rodi kampanja v podporo trajnostnemu ribolovu.

Greenpeaceova ladja Arctic Sunrise je na misiji, da obpluje Evropo in razširi glas o pomenu spremembe Skupne ribiške politike. Sama sem kot prostovoljka sodelovala pri izvedbi dogodkov v Reki na Hrvaškem ter v Kopru v Sloveniji – dveh od skupno devetih držav, kjer se bo ladja ustavila in zbirala papirnate ladjice s sporočili v podporo trajnostnemu ribolovu.

Sodelovati kot prostovoljec v takšnem projektu pomeni veliko več kot pridobivati veščine, znanja in kompetence… na nek način pomeni preko kampanje izraziti svoje ambicije in želje. V slabem tednu dni sem spoznala in se družila z ljudmi, s katerimi sem si delila več kot samo hostel, delili smo si prepričanja in načine, kako jih uresničiti. Kdo bi si mislil, da bo sklepanje prijateljstev v Greenpeaceu tako enostavno, ne le med prostovoljci, ampak tudi s posadko na krovu, pa čeprav je skoraj 30 članska posadka sestavljena iz več kot 10 različnih nacionalnosti.

Za vedno se bom spominjala tistega trenutka, ko sem na info točki v Reki ostala sama. Sumljivo sem pogledovala naokoli in upala, da se nihče vsaj 2 minuti ne približa mizi, za katero sem sedela, da si lahko vsaj malo odpočijem. Ožgana od sonca in zahripanega glasu od nagovarjanja množice, sem sedela v zavetju sence in srkala vodo, nakar se je mizi približal mladenič srednjih let. Sledila je moja polomljena hrvaščina, ko sem mu skušala razložiti cilj kampanje in namen zbiranja papirnatih ladjic. Nekaj časa je prikimaval, nato pa me je prekinil in sledila je njegova zgodba. Zgodba o malem ribiču, ki s svojim ulovom komajda preživi. To, da so morja izropana, sem že vedela, takrat pa sem spoznala in občutila stisko osebe, ki se s tem sooča dnevno. Obraz priobalnega ribiča, ki odraža skrb, se mi bo za vedno vtisnil v spomin in takrat sem se prvič resnično zavedela, kakšen pomen ima moja prisotnost na tej kampanji.

Marsikdo meni, da kot posameznik ne moreš storiti veliko, a na svetu je 7 milijard posameznikov in vsaka papirnata ladjica ima svoj glas!

Ob ribičevi zgodbi je vsa tista utrujenost nekako zbledela in izgubila pomen. Že od nekdaj vem, da je zame najboljša motivacija krivica, ki se dogaja sočloveku, in vedno sem govorila, da bi bil svet mnogo lepši, če bi vsi ljudje imeli močan čut za empatijo. Tekom te kampanje sem ugotovila, da večino prostovoljcev poganja ravno to – empatija, ne le do soljudi, ampak do slehernega živega bitja ter v končni fazi tudi do narave in okolja. 


Ines Kavgić je Greenpeaceova prostovoljka in koordinatorka skupine v Mariboru. Več informacij o prostovoljstvu je na volju na tej povezavi.