Otroci v Gazi nimajo varne postelje.
Danes obeležujemo Mednarodni dan miru. Dan, ko bi morali slaviti mir po svetu in zreti v prihodnost, kjer ljudje živimo v medsebojni solidarnosti, brez vojn in nasilja. Toda ta dan tudi letos prihaja v času, ko je mir daleč od resničnosti. Dočakali smo ga z bolečino v srcu – saj v Gazi še vedno vsak dan umirajo nedolžni ljudje, otroci, dojenčki, družine. Zaradi bomb, lakote, bolezni in pomanjkanja zdravstvene oskrbe so izbrisane celotne skupnosti.
Greenpeace izraža globoko zaskrbljenost zaradi katastrofalnih humanitarnih posledic trajajočega genocida v Gazi, ki jih še zaostrujejo nove vojaške operacije in ki jih kabinet premierja Netanjahuja opisuje z jezikom etničnega čiščenja.
Svet gleda stran, medtem ko se odvija genocid.
Mir ni abstraktna ideja – je pogoj za življenje, za dostojanstvo, za prihodnost. Na ta dan se spomnimo, da je naloga vseh nas, da izberemo človečnost pred orožjem, pravičnost pred tišino in pogum pred ravnodušnostjo.
Zato pozivamo: genocid je potrebno ustaviti z vsemi pravnimi, političnimi in drugimi sredstvi, osvoboditi je potrebno vse talce in politične zapornike, omogočiti nemoteno dostavo humanitarne pomoči in končati nezakonito okupacijo Palestine.
Greenpeace verjame v prihodnost, kjer bodo Palestinci in Izraelci živeli drug ob drugem – v miru, svobodi in enakopravnosti, znotraj priznanih meja, v skladu z mednarodnim pravom in ustreznimi resolucijami Združenih narodov.
In vendar ob vsem tem ne gre le za politične odločitve in mednarodno pravo – gre za človečnost. Gre za občutke, ki jih nosimo s seboj, ko se soočamo z grozo, ki se odvija pred našimi očmi.
Ko gledam podobe iz Gaze – obraze sestradanih, prestrašenih, ranjenih in ubitih otrok – me preplavijo občutki nemoči, žalosti. Ko svojega otroka zvečer pospremim k spanju brez strahu, da bi se njegov spanec končal v ruševinah, pa me prevzemata hvaležnost in krivda – hvaležnost, da to sploh lahko storim, in krivda, ker to ni dano vsem staršem. Zato naj nas ta hvaležnost in krivda obvezujeta, da ne ostanemo tiho, temveč dvignemo glas za tiste, ki tega sami ne morejo.
Gaza na žalost ni edini kraj, kjer mir ostaja neuresničen. Tudi v Ukrajini, Sudanu in v številnih drugih predelih sveta ljudje vsak dan izgubljajo življenja, so prisiljeni zapuščati domove, trpijo zaradi nasilja, lakote in negotovosti. Povsod tam, kjer orožje nadomesti dialog, kjer pohlep in moč poteptata človekovo dostojanstvo, je prihodnost ukradena najšibkejšim. Mir nikoli ne sme biti izjema – postati mora univerzalno pravilo.
