Uničujoči učinki, za katere so nas znanstveniki svarili, da bi se lahko zgodili v naslednjih desetletjih, so že tukaj in velika verjetnost je, da bodo postali še hujši.
Skrbi, ki jih imam sedaj, se zdijo močno oddaljene od mojega otroštva in brezskrbnih družinskih počitnic na Jersey Shoru na vzhodni obali ZDA.
Vse od mojega četrtega meseca starosti, je moja družina tja hodila vsako poletje, v kraj, ki se imenuje Long Beach Island. Spomnim se, da je imel del otoka, ki smo ga obiskali, na sredini cesto, z oceanom na eni strani in zalivom na drugi. Bil je krhek a živahen kraj, ki ga je bilo vredno obiskati.
Leta so minevala, postajali smo starejši in prenehali smo tja hoditi na počitnice – vse dokler se nismo vrnili leta 2013, po tem, ko je orkan Sandy treščil ob vzhodno obalo ZDA.
Pretresena sem bila, ko sem videla področje tako drugačno od tistega, ki sem si ga zapomnila.
Orkan Sandy, najmočnejši orkan v atlantski orkanski sezoni 2012, je zdivjal čez območje in resetiral otok. Kraji in ljudje so izginili, vse hiše so bile zabite z deskami.
Kar naprej sem premišljevala, kako je bil to včasih otok poletnih počitnic za številne ljudi. Ampak ljudje, ki živijo na otokih v drugih predelih sveta, oni ne morejo pobegniti. Njihov otok je njihov dom.
Mislim, da smo mnogi izmed nas, ki razumemo znanost o podnebnih spremembah, razvili zaščitni mehanizem, ki nam preprečuje nenehno obupavanje nad razvijajočo se podnebno tragedijo.
Težko je ohranjati upanje, ko se soočaš s takšnimi težavami, ampak vidim tako zelo veliko moči in odpornosti v ljudeh, – ki niso zgolj polni upanja, ampak hkrati tudi aktivno ukrepajo – da tudi jaz ne obupujem.
To upanje je tisto, ki poganja ukrepe proti podnebnim spremembam in jih bo tudi v prihodnje.
Ta pretvorba obupa in bolečine v upanje je dejanje poguma samo po sebi – dejanje upora, ki nam daje moč, da presežemo, kar moramo. To je ena stvar, ki me kar naprej navdihuje pri skupnostih, ki dejansko živijo v prvi bojni liniji podnebnih sprememb.
Prejšnji teden je Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) Združenih narodov v Incheonu, v Koreji, določil kaj mora biti narejeno, da bomo dosegli cilje Pariškega sporazuma in kakšne bodo grozovite posledice neuspeha.
Tudi jaz sem bila tam, polna upanja za mogoče spremembe. Moje upanje izvira iz zgodb o ljudeh, ki se aktivno spopadajo s podnebnimi spremembami.
Moj predal elektronske pošte je poln takšnih zgodb, ki prihajajo iz Greenpeaceovih pisarn iz celega sveta: babice v Švici, ki tožijo vlado zaradi podnebnih sprememb, 12 mladih Palestincev, Sircev in Libanoncev, ki so zgradili sončne celice na strehi centra Women’s Cooperative v južnem Libanonu, turška skupnost, ki je blokirala sečnjo oljk, s čimer je zaustavila elektrarno na premog, ali ljudje v Nemčiji, ki se še naprej pridružujejo hoji skozi gozd Hambach in s tem demonstrirajo proti njegovi sečnji zaradi premoga.
Preko meja Greenpeacea me prav tako navdihuje deklica s Švedske, ki bojkotira šolo, dokler politiki ne začnejo ukrepati proti podnebnim spremembam in učenci iz sklada Our Children’s Trust, ki tožijo vlado ZDA.
Vsaka izmed teh zgodb me navdaja z upanjem. V ozadju vsake izmed njih je vztrajna, predana in zagnana oseba, ki želi spremeniti svet. To so ljudje, ki so se pripravljeni zoperstaviti temu, kar ni prav. To so ljudje, ki so pripravljeni narediti to, kar je prav in ki jih vodita povezana glava in srce.
V tem trenutku krize moramo ljudem dati vedeti, da niso sami – da je moč ljudi neustavljiva in da upanje ostaja. Naša prihodnost še ni spisana in ko se IPCC sestane, nas pozivam vse, da premislimo o našem trenutnem stanju in kaj je tisto, kar nam daje upanje za ukrepe. In nato skupaj stopimo še korak naprej.
Da, obstajajo razlogi za upanje. Svoje lahko deliš tukaj: https://act.gp/RazlogiZaUpanje
Jennifer Morgan, izvršna direktorica Greenpeacea