Oxfordski slovar angleškega jezika definira »chemtraile« oziroma kemične sledi kot »vidno sled letala na nebu, za katero nekateri verjamejo, da namesto kondenzirane vodne pare vsebuje kemične in biološke snovi, ki jih na skrivaj spuščajo v zrak.«
Angleška stran Wikipedije o njih pravi: »V skladu s teorijo zarote o kemičnih sledeh so dolgotrajne sledi na nebu, ki jih za seboj puščajo visokoleteča letala, kemične in biološke snovi, ki jih spuščajo v zrak z zlobnimi, splošni javnosti neznanimi nameni.«
Pri Greenpeaceu še nismo videli zadostnih dokazov, ki bi upravičevali nadaljnje raziskovanje, ali gre za resničen problem. Kar zadeva nas, so kemične sledi urbani mit – teorija zarote brez zarote.
Poznamo pa različne druge, do neke mere podobne pojave:
Izpusti ogljika – letalski promet je najhitreje rastoči vir emisij ogljika, in ker do teh izpustov prihaja visoko v zraku, je njihov vpliv na podnebje še večji. Zato je po našem mnenju potrebno povečevanje letalskega prometa omejiti, da bomo ostali znotraj »varnih« mejnih vrednosti izpustov. To je še posebej velika težava v Evropi, kjer ljudje letijo pogosteje kot v kateri koli drugi državi na svetu, pa nam kljub temu še vedno govorijo, da potrebujemo več vzletno‑pristajalnih stez. CO2 je neviden in se sprošča kot neizogiben stranski proizvod gorenja kerozina.
Lufthansin Airbus med vzletom iz berlinskega letališča Tegel. V ozadju je vidna Vettenfallova elektrarna – Reuter West; oba vira povzročata veliko onesnaženost zraka.
Razprševanje oblakov – spuščanje srebrovega jodida ali drugih kemikalij v oblake povzroča, da vodna para v teh oblakih okoli srebrovega jodida kondenzira in pade na tla v obliki dežja. Na ta način je mogoče spodbujati dežne padavine na krajih, ki potrebujejo več vode, ali pa zavirati padavine z razprševanjem oblakov, preden dosežejo območje, kjer si ljudje želijo suhega vremena. Najbolj znan primer razprševanja oblakov so bile olimpijske igre v Pekingu, kjer so to tehniko uporabili za preprečevanje dežja nad olimpijskimi prizorišči. V ta namen se ne uporabljajo potniška letala, ampak rakete, kot je bilo to v Pekingu, ali pa lahka letala, in takšni postopki se ne uporabljajo pogosto.
Geoinženiring – Geoinženiring je veda o namernem spreminjanju svetovnega podnebja, ki se jo trenutno uporablja skorajda izključno v teoriji. Vse geoinženirske tehnike veljajo za potencialno nevarne, saj lahko delujejo samo tako, da zelo močno vplivajo na delovanje naše atmosfere, pri čemer so enako velika tudi s tem povezana tveganja. Obstaja veliko predlogov takšnih tehnik, med katerimi bi lahko nekatere vključevale tudi letala, ki bi v ozračje spuščala snovi za zaustavljanje sončne svetlobe, preden ta doseže Zemljo. Pri tistih nekaj zelo redkih tehnikah, ki so jih v omejenem obsegu že lokalno testirali, letal ne uporabljajo. Tudi če bi bila zarota s kemičnimi sledmi resnična, ne gre za projekt geoinženiringa, saj ta ni imel nobenega zaznavnega vpliva na podnebje.
HAARP – visokofrekvenčni raziskovalni program polarnega sija je bil program za raziskave ionosfere, ki so ga izvajale različne dvomljive skupine, povezane z vojskama ZDA in Velike Britanije. Nihče ne ve, kaj naj bi bil njegov namen, a je bil program med tem že prekinjen. Morda je ta projekt upravičeno vzbujal skrb, a zdi se, da v njegovem okviru ni bilo uporabljenih veliko letal, prav tako pa ni bil dovolj financiran, da bi to lahko opravljal v obsegu, o katerem govorijo zagovorniki domnevne zarote s kemičnimi sledmi.
Nobeden izmed teh pojavov ne pojasnjuje vidnih sledi pare, ki jih puščajo za sabo potniška letala. Na srečo pa jih je mogoče razložiti. Vidne sledi so tako imenovane kondenzacijske sledi, ki so sestavljene iz vodne pare, kondenzirane zaradi temperaturne razlike, ki jo povzroča razlika v tlaku med zgornjo in spodnjo površino kril, konicami kril ali motorji.
Dokazi
Greenpeace je prejel že ogromne količine slikovnega in video gradiva o sledeh, ki jih puščajo za sabo letala, in vse izgledajo kot običajne sledi pare – vsaj po našem mnenju. Prejeli smo tudi veliko povezav na spletne strani in bloge, kjer trdijo, da so razkrili teorijo chemtrailov. Dokaze na takšnih blogih praviloma predstavljajo slike in videoposnetki sledi, ki vse po vrsti izgledajo kot običajne sledi pare.
Da bi razmislili o podrobnejši proučitvi te domnevne zarote, bi potrebovali eno izmed obeh navedenih stvari: bodisi jasne izjave ustreznih strokovnjakov, kot so npr. profesorji atmosferske fizike, dinamike tekočin ali letalskega inženiringa, ki bi pojasnili, kako so ugotovili, da te očitne sledi dejansko niso sledi pare, ampak kemične sledi, bodisi jasne izjave delavcev v letalski industriji, ki bi podrobno opisali svoje izkušnje z nameščanjem, polnjenjem in upravljanjem sistemov za pršenje kemikalij iz letal. Ker v letalski industriji po vsem svetu dela dobesedno na milijone ljudi, med katerimi so številni precej slabo plačani, so možnosti, da bi informacije o takšni dejavnosti zadržali zase, če se ta res odvija, precej majhne.
Če bi želeli Greenpeaceu sporočiti kaj o chemtrailih, kot jih opisujeta Oxfordski slovar ali Wikipedija, prosimo prej poskrbite, da boste imeli o tem dokaze v obliki, kot jih pričakujemo – izjave bodisi ustrezno izobraženih akademikov ali dovolj izkušenih delavcev v letalstvu, ki potrjujejo vaše dvome.
Prosimo, ne domnevajte, da bo video na strani YouTube ali kakšnem izmed blogov, ki je prepričal vas, prepričal tudi nas. Veliko tovrstnih videoposnetkov smo že videli in nas niso prepričali. Prav tako ne pričakujte, da nas boste v svoj prav prepričali z obtoževanjem o našem sodelovanju v »zaroti s chemtraili«. Države in varnostne službe nas stalno obtožujejo, da smo plačanci drugih držav in varnostnih služb. Do zdaj to ni vplivalo na naše delo, in malo verjetno je, da se bo v prihodnje kaj spremenilo.
V Greenpeaceu pred kakršnimi koli kampanjami potrebujemo zanesljive dokaze o določeni temi. Do sedaj nismo videli še nobenega dokaza, ki bi podpiral hipotezo o kemičnih sledeh oz. chemtrailih.