Odkritje Izgubljenega mesta je bil najbolj razburljiv trenutek v moji karieri in vse se je zgodilo po naključju.
Pred 20-imi leti sem bila na odpravi, kjer smo kartirali morsko dno. Tam smo bili, da bi slikali področje in jaz sem bila tista, ki je bila na straži. To je bil res popoln primer sreče – iskali nismo ničesar posebnega, preprosto smo na to naleteli.
Najprej nismo bili prepričani čemu smo priča, najdeno je testiralo naša znanstvena razumevanja in znanja, saj še nikoli nismo videli ničesar podobnega. Najprej smo videli korale, nato pa te velikanske bele strukture, hidrotermalne gejzirje, ki so v ocean oddajali vročo vodo.
Nekateri izmed gejzirjev in struktur so izgledali kot katedrale – zato so moji kolegi to področje poimenovali Izgubljeno mesto. To ime je bilo popolno, saj smo bili na raziskovalni ladji z imenom Atlantis, kartirali smo goro, ki se imenuje Atlantis Massif in je obdana s 4000 m globokim tektonskim prelomom Atlantis.
Prizor iz podvodnega Izgubljenega mesta.
Lepoto Izgubljenega mesta je težko opisati – še zdaj nisem izgubila občudovanja nad njim. Video posnetke tega področja lahko gledam tudi več ur. Težko je verjeti, da na globini 800 m obstaja barva, vse je v barvah, korale in celo raki. Mislim, v globinah je popolna tema, zakaj stvari potrebujejo barvo?
Še vedno sem vznemirjena, ko izvem, da se lahko vrnem v Izgubljeno mesto. To je tako, kot bi se vračal na priljubljeno počitniško destinacijo.
Tam sem bila 4-krat, odkar smo ga odkrili pred 20-imi leti. Z veseljem bi ga obiskala večkrat, ampak zelo drago je obiskati globoko morje. Znanstvene odprave so drage, zato potrebujemo leta in leta, da odkrijemo več o Izgubljenem mestu.
Nismo našli veliko področij kot je Izgubljeno mesto, to je edino v Atlantiku. Še vedno ne vemo, kako so se ti sistemi formirali ali kako so lahko sami sebe oskrbovali več tisoč let. Tako malo vemo in razumemo o morskem dnu, zato se pogosto vprašamo, koliko presenečenj nas še čaka tam zunaj.
Vsakič, ko potujemo v te globine, se nazaj vrnemo z več vprašanji. Mar to mesto skriva informacije o tem, kako se je formirala naša Zemlja? Je gradnik življenja? Preprosto ne vemo … še!
Več bomo vedeli čez nekaj let, a vseeno ne moremo reči “počakajmo 10 let, nato pa ga lahko uničimo.” Znanost ne pozna konca.
Zelo sem zaščitniška do Izgubljenega mesta. Še kot znanstvenico me zaboli, ko moramo za raziskovalne namene odlomiti majhen delček mesta, zato ker ga hočem zaščititi.
Ni pravil za obisk Izgubljenega mesta. Ni vlade, ni politike, od nikogar ne potrebuješ dovoljenja, da greš tja in tam počneš kar želiš. Ne pripada meni, ne pripada nikomur, jaz ga samo še naprej raziskujem. Nihče si ne lasti mesta kot je to.
Sedaj industrija črpanja nafte v globokem morju brezbrižno določa meje na morskem dnu in ga kupuje – kot da je na voljo vsem.
Drago je potovati v globine in rudariti ali kopati po morskem dnu, vendar bo to postalo zelo mamljivo, kajti mineralov je vedno manj. Ne moremo ustvariti precedensa, da lahko vsak v globine pošlje stroje za kopanje in tam počne karkoli si zaželi.
Če se bodo začele v morsko dno kopati luknje, bodo pri tem verjetno nastale velikanske količine prahu in hrupa in ne vemo, kakšne posledice bo to imelo na življenje v globinah. Ne vemo, kaj bo to pomenilo za kemično značilnost oceanov. Ne vemo, kaj uničujemo ali motimo. In zato, ker ne vemo, bi seveda morali biti pri našem početju previdni?
Varovanje naravnih čudes na morskem dnu bi bil prvi korak na poti k varovanju naših oceanov. Ni samo Izgubljeno mesto tisto, ki potrebuje zaščito. Če lahko razumemo, kaj se dogaja v našem naravnem laboratoriju, se lahko več naučimo o samem začetku življenja na Zemlji in morda tudi o drugih planetih.
Pridružite se Gretchen pri pozivu za sestavo močnega Sporazuma o svetovnem oceanu, ki bi zaščitil področja kot je Izgubljeno mesto, saj bi najranljivejše in najpomembnejše dele naših morij obvaroval pred uničujočimi industrijami. Peticijo lahko podpišete v okencu ob tekstu.