Dokumentarec Seaspiracy, ki ga je prejšnji mesec predstavila produkcijska hiša Netflix, prikazuje razloge za drastično slabšanje stanja oceanov.
Dokumentarec je režiral britanski filmski ustvarjalec Ali Tabrizi, film pa sledi njegovemu popotovanju in odkrivanju prave cene, ki jo komercialni ribolov pušča na svetovnih morjih ter prikazuje, kaj vse lahko izgubimo, če še naprej dovolimo tej industriji, da divja po našem modrem planetu.
Lov na kite, ribolov industrijskega obsega s pridnenimi vlečnimi mrežami, rezanje plavuti morskim psom in ribogojnice z morskimi ušmi … ni čudno, da je Tabrizi prišel do zaključka (spoiler alert), da so oceani v velikih težavah in da je zanj najboljši način, da postane aktiven na tem področju ta, da se izogiba uživanju morske hrane. Verige svetovne oskrbe z ribami so tako zapletene in kompleksne zato sklene, da trajnostna morska hrana ne obstaja – in se zaobljubi, da ne bo več jedel morske hrane.
Ogledal_a sem si Seaspiracy, moram sedaj prenehati jesti morsko hrano, da rešim ocean?
Film je že povzročil nekaj kontroverznosti (kar ni slaba stvar), ampak prav tako kot pri svojem predhodniku Cowspiracy, je pod vprašaj postavljenih tudi nekaj informacij navedenih v Seaspiracy.
Kljub temu Seaspiracy izpostavi nekaj pomembnih točk in ni dvoma, da so oceani v velikih težavah. Ne bom naredil celostnega preverjanja dejstev dokumentarca, želim pa izzvati idejo, da je edina stvar, ki jo lahko naredite za oceane ta, da prenehate jesti ribe.
Na globalnem severu, kjer je dostop do različnih vrsti jedi večji, bi vsi morali jesti manj živalskih izdelkov. Bolje je za planet in bolje je tudi za nas.
Ampak trditi, da je to najboljša stvar, ki jo lahko naredimo oziroma najboljša pot do reševanja oceana, je problematično, saj ni dovolj, da le nekateri izmed nas spremenimo svojo dieto. Potrebujemo veliko sistematično spremembo in potrebujemo jo hitro.
Prav tako so številne skupnosti po celem svetu in tudi tukaj na Aotearoi (maorsko poimenovanje za Novo Zelandijo) odvisne od ribolova. Vsi si preprosto ne morejo privoščiti, da bi se izogibali morski hrani in veliko teh skupnosti iz morij ne vzamejo več kot potrebujejo. Splošna prepoved uživanja morske hrane bi nepravično oškodovala te skupnosti. Resnično zlo predstavlja industrijski ribolov, ne tradicionalni ribiči, ki morajo nahraniti svojo družino.
Številni ljudje globalnega juga so med najranljivejšim na svetu in se borijo s številnimi grožnjami, vključno s podnebnimi spremembami in čezmernim ribolovom – to sta dve katastrofi, ki ju je v večini povzročil privilegirani globalni sever.
Če lahko preživite brez rib je to odlično, ampak naša resnična moč prebiva v medsebojnem sodelovanju. Če želimo spremeniti stvari v dovolj hitrem času, moramo izvesti pritisk na svetovne vlade, da spremenijo naše ravnanje z oceani. Ocean nima časa, da bi čakal vsakega posameznika, da postane vegan. Preberite več o tem, zakaj veganstvo ne more biti edina rešitev.
Globalne rešitve problemov, ki jih je izpostavil dokumentarec Seaspiracy
Reševanje tako velikega problema kot je ta, ni preprosto. Obstajajo rešitve, podkrepljene s strani znanstvenikov, ki nam zvonijo alarme že leta.
Tisto, kar potrebujemo za implementacijo teh rešitev je moč ljudi. Vsakdanjih ljudi, da se združijo in ustvarijo pritisk na svoje vlade, da zaščitijo oceane za nas vse.
Tako ustvarjamo spremembe in kar nekaj smo jih dosegli že v preteklosti – iz Nove Zelandije smo pregnali naftne in plinske velikane, zaustavili smo rezanje plavuti morskim psom in pridobili več zaščite za delfine Māui.
Da bi oceane zaščitili pred kolapsom, moramo pred komercialnim ribolovom zaščititi ključna območja oceanov (npr. območja, ki so znana kot migracijske poti, središča biotske raznovrstnosti in drstišča). To je ena izmed pomembnih rešitev, ki so jo v ospredje postavili znanstveniki.
Sporazum o svetovnih oceanih pri ZN (Združenih narodih) bi nam omogočil, da zaščitimo 30 % svetovnega oceana pred ribolovom in drugimi grožnjami ter mu tako podarili možnost, da začne s svojim okrevanjem. Dobra novica je, da vemo, da je to okrevanje možno in da se lahko zgodi v nekaj desetletjih, če ukrepamo takoj.
Greenpeace si že leta aktivno prizadeva za dobrobit oceanov, zato želimo najmočnejšo in najboljši možno verzijo Sporazuma o svetovnih oceanih.
Če lahko danes naredite eno stvar za oceane, se pridružite kampanji za mednarodne morske rezervate.
Začne se lokalno
Na Aotearoi in drugod po svetu, industrija komercialnega ribolova povzroča oceanom vsesplošno škodo in sicer s tehnikami kot so npr. ribolov s pridneno vlečno mrežo, ki uničuje življenjske prostore, ubija neciljne živalske vrste in polovi preveč rib, zaradi česar se ribja populacija ne more obnoviti.
Kot je bilo izjavljeno v filmu Seaspiracy, ima takšen ribolov uničujoč učinek na delovanje oceana, ki je naš največji ponor ogljika in nudi domovanje približno osemdesetim procentom vrst na planetu.
Ne moremo se boriti proti krizi biotske raznovrstnosti niti krizi podnebnih sprememb, ne da bi pri tem zaščitili še oceane. Iz njih ne smemo jemati tako veliko in prenehati moramo škodovati njegovi sposobnosti skladiščenja ogljika.
Zato moramo kritizirati industrijo komercialnega ribolova in prisiliti vlade, da jim ne gledajo skozi prste za vso povzročeno škodo. Naše preživetje in preživetje vsega na tem planetu, je odvisno od zdravega oceana. Če umre ocean, umremo tudi mi.
Na Aotearoi že leta vemo, da imajo velika ribiška podjetja preveč vpliva pri naši vladi in odločitvah v zvezi z upravljanjem oceana in vemo, da se mora naš način ribolova spremeniti.
Vemo, da industrija komercialnega ribolova neusmiljeno lobira v vladi in je bila desetletja uspešna pri omiljevanju zaščitnih ukrepov za oceane – vse od ukrepov, ki ščitijo morske ptice do tistih ukrepov, ki so bili osnovani za zaščito koral. Sumimo, da njihov vpliv preprečuje Novi Zelandiji, da bi se zavezala močnemu Sporazumu o svetovnih oceanih pri ZN.
Spopadimo se z najbolj uničujočimi oblikami ribolova
Ribolov s pridneno vlečno mrežo – najbolj uničujoča oblika ribolova, ki obstaja – mora biti prepovedan na območjih, kjer rastejo korale, ki zagotavljajo bistvene življenjske prostore ribam in so temelj morske prehranjevalne verige.
Ko plovila s pridneno vlečno mrežo ciljajo podvodne gore, kjer lahko najdemo tudi korale, uničijo vse. Njihove velikanske mreže ujamejo vse, kar se nahaja na območju, od tistega kar želijo do vrst, ki jih ne želijo, to vključuje vse od antičnih koral do morskih psov. Kar je še hujše je to, da ribolov s pridneno vlečno mrežo uniči življenjski prostor, ga zravna, kar pomeni, da na tem območju življenje ni več mogoče in ne bo več mogoče več desetletij.
V dokumentarcu Seaspiracy navedejo podatek, da je vsako leto zaradi ribolova s pridneno vlečno mrežo uničenih 3,9 milijard akrov morskega dna v primerjavi s 25 milijonov na zemlji.
Vplivi takšnega ribolova na biotsko raznovrstnost so očitni, ampak šele prejšnji mesec je bilo razkrito, da ribolov s pridneno vlečno mrežo sprošča več emisij ogljika kot svetovno letalstvo.
Ta oblika ribolova je dvojni udarec za okolje – briše živalske vrste in habitate ter uničuje največji svetovni ponor ogljika od katerega je odvisno življenje na Zemlji.
Ribiška industrija mora odgovarjati
Komercialna ribiška industrija mora prevzeti odgovornost za to, kar delajo v naših oceanih. Ključno pa je, da njihova dejanja postanejo bolj transparentna.
Za ribiče že obstajajo pravila o tem, kako zaščititi ocean, ampak brez neodvisnih preverb je nemogoče zagotoviti, da pravila spoštujejo. Vedno znova vidimo, da komercialni ribiči, ko sami poročajo o vplivih svojega ribolova, ne razkrijejo celotne resnice.
Če želimo zagotoviti, da se bodo držali pravil in se prepričati, da komercialno ribištvo ne bo ostalo skrito daleč od oči, potrebujemo kamere na vseh komercialnih ribiških ladjah, posnetki pa morajo biti dostopni širši publiki in ne le ribiški industriji.
Spopadimo se s plastičnimi odpadki, ki jih proizvede ribolov
Gibanje za družbo brez plastike je v zadnjih petih letih eksplodiralo, saj se je milijon posameznikov zapriseglo, da se bodo odrekli plastenkam, plastičnim vrečkam in plastični embalaži. Eliminiranje plastike za enkratno uporabo je pomembno, če želimo zajeziti količino plastike, ki pride do oceana, ampak obstaja ena industrija, ki še vedno ne prevzame nič odgovornosti, prispeva pa veliko.
Fantomska ribolovna oprema, npr. ribiške vrvice in podobni pripomočki, ki so izgubljeni ali odvrženi v morje zaradi komercialnega ribolova, je vsepovsod. Ribolovni odpadki naj bi predstavljali 46 odstotkov odpadkov, ki se nahajajo na velikem tihomorskem smetišču (t.i. Great Pacific Garbage Patch).
Te reči so za življenja v oceanih še bolj smrtonosne, saj so bile že prvotno zasnovane za ubijanje. Ko so izgubljene v morjih, pobijajo naprej še leta po tem, ko so ločena od svojega prvotnega lastnika. Številni kiti, delfini, želve in ribe dele teh mrež pojejo in poginejo ali pa se vanje ujamejo in umrejo.
Nastopil je čas, da komercialni ribolov prevzame svoj delež odgovornosti in prizna svojo vlogo v krizi s plastičnim onesnaževanjem in tudi za to imamo na Novi Zelandiji kampanjo.
Ne ustavite se le pri podpisu peticije
Greenpeace si vedno prizadeva za ukrepanje. Že 50 let se borimo za oceane in za vse življenje na tej Zemlji.
Naša neodvisnost je pomembna. Ne sprejemamo denarja od vlad ali korporacij, zato lahko svobodno izvajamo kampanje proti čemur in komur koli moramo.
Prispevajte mesečno, kajti vaši prispevki so tisto, zaradi česar lahko ukrepamo.
Ellie Hooper, avtorica prispevka, je del kampanje za zaščito oceanov pri Greenpeace Nova Zelandija.