Veselje po referendumu, na katerem so ljudje odločno zavrnili škodljive spremembe Zakona o vodah, se je hitro poleglo. Le dva dni kasneje smo bili zopet priča nedemokratičnemu sprejemanju odločitev o naši prihodnosti. Parlament je namreč sprejel Resolucijo o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 – dokument, ki je sedaj usmeril energetsko prihodnost Slovenije v »jedrski scenarij« (beri: gradnja še enega jedrskega reaktorja) in se je izkoristil za ustvarjanje podlage za izdajo energetskega dovoljenja za NEK 2.
Če je lahko (strokovna) javnost preteklo leto komentirala verzijo podnebne strategije, ki je govorila o dveh scenarijih, pa se je v zadnjih mesecih očitno za vrati Ministrstva za okolje in prostor nekaj spremenilo. Dokument, ki je po javni obravnavi prispel v parlament, se je usmeril v jedrski scenarij. A minister Vizjak niti ni skrival dejstva, da je kakršenkoli govor o možnih scenarij le formalnost. Že lani smo ga lahko slišali reči, da “moramo začeti takoj z umeščanjem drugega bloka jedrske elektrarne” [1]. In koalicijske stranke so skušale to sporno vsebino Resolucije na vse kriplje ohraniti. Nazadnje se je na predlog strank SDS, SMC in Nsi v dokumentu ohranil stavek, ki pravi, da »na področju jedrske energije Slovenija načrtuje dolgoročno rabo jedrske energije in v ta namen izvede upravne postopke in pripravo dokumentacije za investicijsko odločanje«. Predlog so podprli tudi poslanci SNS in nekateri poslanci oz. poslanke Desus in skupine nepovezanih poslancev. Kaj ta stavek pravzaprav pomeni? Znano je, da ima Ministrstvo za infrastrukturo že kakšno leto dni v predalu vlogo za energetsko dovoljenje za NEK 2 s strani Skupine Gen. [2] Na podlagi tega na videz nedolžnega stavka se bodo sedaj de facto lahko pričeli vsi formalni postopki za izgradnjo NEK 2, vključno z energetskim dovoljenjem, državnim prostorskim načrtom, integralnim gradbenim dovoljenjem ipd.
Ta odločitev se je sprejela mimo javne razprave in v nasprotju z veljavnim Nacionalnim energetsko podnebnim načrtom, ki govori le o »celoviti preučitvi možnosti dolgoročne rabe jedrske energije (ekonomske in druge strokovne analize, na podlagi katerih bo mogoče najpozneje do leta 2027 sprejeti odločitev glede izgradnje nove jedrske elektrarne).« [3] Odločitev v parlamentu pa se je tako sprejela tudi v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ki javnosti zagotavljajo sodelovanju v procesu sprejemanja odločitev na področju okolja, in določajo, da se morajo odločitve sprejemati šele ob ustreznem vrednotenju okoljskih in ekonomskih vplivov različnih energetskih scenarijev oz. projektov.
A namesto resne razprave, kako bomo v naslednjem desetletju drastično znižali naše izpuste in kako bomo vodili energetsko tranzicijo v skladu z globalnim razvojem obnovljivih decentraliziranih virov energije, smo tik pred tem, da se na podlagi nekaj (vrinjenih) stavkov v 100 stranskem dokumentu, ki jih javnost ni imela priložnost komentirati, izda energetsko dovoljenje za nov jedrski reaktor – projekt finančno težak najmanj za štiri TEŠ 6 in ki še vsaj kakšnih 15 let ne bi prav nič ne bi pomagal pri razogljičenju.
Na primeru TEŠ 6 smo videli, kaj se zgodi, ko dovolimo, da se odločitve o energetskih projektih sprejemajo stran od oči javnosti in ko partikularni interesi prevladajo nad interesi javnega dobrega. A zdi se, da smo ponovno na začetku. Sprejemanje odločitev za zaprtimi vrati, brez jasne politične odgovornosti in pod pretvezo, da se nič ne odloča. A izdaja energetskega dovoljenja ni priprava na odločanje, je že odločitev. Morda bo prva v seriji odločitev, ki bodo tiho utirale pot projektu, dokler ne bo ta na neki točki prevelik, da bi propadel? Ne glede na njegovo siceršnjo upravičenost in čeprav se zanj ni nihče nikoli zares odločil. In na tej točki se začne beležiti politična odgovornost. Če bomo čez 10 let zopet ustanavljali parlamentarne komisije o politični odgovornosti za spodleteli energetski projekt, bi morali biti na zagovor klicani vsi poslanci in poslanke, ki so potrdili sporen amandma in Resolucijo v tej obliki, kot tudi okoljski minister Andrej Vizjak, pristojen za Resolucijo, in minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, pristojen za izdajo energetskega dovoljenje, če/ko do tega pride v času njegovega ministrovanja.
Prav minister Vrtovec se je po glasovanju javno zahvalil “vsem poslancem, ki razumete pomembnost energetske neodvisnosti Slovenije ter pomen jedrske energije pri razogljičenju.« [4] Kar ti poslanci pravzaprav niso razumeli, je pomembnost tega, da se morajo odločitve o energetski prihodnosti Slovenije, ki bodo imele daljnosežne posledice, še posebej ideja o gradnji jedrskega reaktorja, tehtati transparentno, zakonito in v luči vseh obstoječih alternativ. Tega se očitno ne zavedajo navkljub boleči lekciji TEŠ 6.
*Članek je bil napisan nekaj dni pred novico o izdanem energetskem dovoljenju za JEK 2. 19. julija je minister Jernej Vrtovec povedal, da je Ministrstvo za infrastrukturo Gen energiji izdalo energetsko dovoljenje za drugi blok Jedrske elektrarne Krško (JEK 2).
[1] https://www.24ur.com/novice/slovenija/vlada-predstavila-podnebno-strategijo-do-leta-2050.html
[4] https://twitter.com/JernejVrtovec/status/1414938639067488256