V mesecu, ko bo Greenpeace beležil 50 let boja za zaščito našega okolja, je pravi čas, da se spomnimo preteklosti, a tudi ozremo v prihodnost.

Tukaj in zdaj mora okoljsko gibanje združiti milijardo posameznikov, če želimo preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in propad biotske raznovrstnosti. Lotiti se moramo razbijanja struktur moči in mišljenja, ki omogočajo uničevanje okolja ter zahtevati zeleno, mirno in pravično prihodnost.

Pred 50-imi leti je skupina aktivistov odplula na pot proti eksplozijam jedrskega orožja in ustvarila Greenpeace.

Irving Stowe, soustanovitelj Greenpeacea, je njihov načrt, da z majhno ladjico blokirajo teste atomske bombe na Aleutskem otoku opisal kot »izlet za življenje in za mir«. Nihče izmed 12-ih članov majhne ekipe ni vedel, da bo njihov izlet ustvaril globalno organizacijo in spremenil svet.

15. septembra letos bomo obeležili 50 let od tega prvega potovanja in se spomnili kampanj, zmag, naučenih lekcij ter izjemnih ljudi, ki so bili in so srce Greenpeacea.

Zahvaljujemo se zaposlenim, ki si dnevno prizadevajo za zaščito gozdov in oceanov, prostovoljcem, ki se borijo proti požarom v Rusiji in ki preplavljajo parlamente ter sejne sobe vsepovsod po svetu, da ljudem na pozicijah moči povejo resnico. Zahvaljujemo se donatorjem, ki vsak mesec prispevajo majhno donacijo, upokojencem, ki na protestih hodijo ob strani podnebnim aktivistom, vsem udeležencem kampanj in znanstvenikom, ki osvetljujejo problematično industrijo fosilnih goriv, ki se skriva za lažmi in tako prihodnjim generacijam krade stvari, ki so neprecenljive.

Zadnjih 50 let smo se pripravljali. Tukaj in zdaj moramo črpati iz vseh naučenih lekcij zadnjega pol stoletja in postati moramo bolj ustvarjalni, bolj nepopustljivi ter bolj združeni kot kadarkoli prej. Tukaj in zdaj je čas, da milijarda posameznikov začne ukrepati prav na meji svoje cone udobja, na mestu, kjer se začenja pogum in kjer upanje osvetli pot.


»Čudovito je, kaj lahko doseže le nekaj ljudi, zbranih okoli kuhinjske mize.«

Dorothy Stowe, ustanovna članica Greenpeacea

Leaving Vancouver - Greenpeace to Amchitka Voyage Documentation (Vancouver to Amchitka: 1971). © Greenpeace / Robert Keziere
Zdravica ladji Phyllis Cormack (ki so ji rekli tudi Greenpeace) ob odhodu iz mesta Vancouver, 15. septembra 1971, z namenom ustaviti jedrske poskuse na otoku Amchitka z vplutjem v območje omejenega gibanja. Posadka na ladji je pionir zelenega gibanja, ki je oblikoval prvotno skupino, kasneje znano pod imenom Greenpeace. Od leve proti desni v smeri urinega kazalca: Thurston, Metcalfe, Darnell, Cummings, Hunter, Bohlen, Moore, Simmons © Greenpeace / Robert Keziere

Pomembni dogodki

1971: Ustanovitveno potovanje

Prvo Greenpeaceovo potovanje se je zgodilo 15. septembra 1971, ko je ladja Phyllis Cormack (klicali so jo tudi “Greenpeace”) iz Vancouvra v Kanadi odplula proti otoku Amchitka ob obali Aljaske.

Cilj 12-ih ljudi na krovu je bil zaustavitev jedrskih testov na otoku, to pa so želeli doseči z odplutjem na prepovedano območje. Irwing Stowe, soustanovitelj Greenpeacea, je načrt opisal kot »izlet za življenje in za mir«. Nihče izmed 12-ih članov majhne skupine ni vedel, da bo njihov izlet ustvaril globalno organizacijo in spremenil svet.

Pravzaprav ladja nikoli ni prispela do otoka – prestregla jo je obalna straža ZDA. Posadka je zato svojo pot označila za neuspešno. Vse dokler se aktivisti niso vrnili domov in odkrili več sto podpornikov, ki so čakali, da jih pozdravijo ob njihovem vstopu v Vancouvrsko pristanišče.

Phyllis Cormack Crew Return to Vancouver. © Greenpeace / Robert Keziere
Podporniki so čakali v mokrem snegu, ko se je ladja Phyllis Cormack vrnila v pristanišče Vancouver s prvega protesta Greenpeacea proti jedrskim poskusom ob obali Kanade. © Greenpeace / Robert Keziere

Kljub temu, da niso dosegli svojega prvotnega cilja, je prvo dejanje Greenpeacea ustvarilo tako velik pritisk na vlado ZDA, da so bili testi posledično ustavljeni, otok Amchitka pa ostaja naravni rezervat vse do današnjega dne.

1974: Francija konča jedrske poskuse

Leta 1974 je Francija naznanila, da bodo končali svoj program atmosferskega jedrskega testiranja – odločitev, ki je efektivno odstranila atmosfersko testiranje iz celotnega Pacifika.

Testi so se izvajali od leta 1960 dalje, ogromno učinkov na ljudi in okolje pa je ostalo popolnoma spregledanih.

Na Novi Zelandiji se je leta 1972 David McTaggart odzval na Greenpeaceov oglas v časopisu in prostovoljno ponudil svojo ladjo, Vega, za uporabo v protestu proti testiranju. Po tem, ko so izvedli priprave s kanadskim Greenpeaceom, se je petčlanska posadka pod vodstvom McTaggarta, maja odpravila iz Nove Zelandije na jadrnici z novim imenom »Greenpeace III«. Posadka je spoštovala mednarodno pravo pri določitvi točk zasidranja, ampak ignorirala francosko enostransko izjavo, ki je to območje določila za prepovedano. Prisotnost ladje je prisilila francosko vlado, da ustavi testiranje. V upanju, da bi zaključili sramotno situacijo, se je Francosko plovilo vojne mornarice zaletelo v ladjo Greenpeacea.

David je ladjo popravil in leto kasneje, avgusta 1973, z Greenpeaceom ponovno odplul proti atolu Moruroa, da bi preprečil testiranje jedrskih orožij, tokrat v spremstvu še nekaterih drugih ladij. Greenpeace III je odplul na območje, ki ga je francoska vlada označila kot prepovedano, zato so se na njihov krov vkrcali francoski mornarniški specialci. Hudo so pretepli protestnika Davida McTaggarta in Neila Ingrama, posnetke napada pa je z ladje pretihotapila Ann-Marie Horne.

Incident je povzročil svetovno ogorčenje in leta 1974 je Francija naznanila, da bo ustavila svoj atmosferski program testiranja.

1982: Moratorij na kitolov

Po desetletni kampanji, ki je vključevala nešteto soočenj na morju med Greenpeaceovimi aktivisti in kitolovci, je Mednarodna komisija za kitolov (IWC – International Whaling Commisiion), končno ustavila komercialni kitolov.

Ko je se kampanja v 70-ih začela, se je skupno število sinjih kitov zmanjšalo na ocenjeno manj kot 6000. Enako zmanjšanje se je kazalo tudi pri kitih grbavcih; populacije pacifiških sivih kitov, borealnih kitov (zajvalov) in kitov glavačev so se prepolovile.

Slike Greenpeaceovih aktivistov, ki se v mednarodnih vodah soočajo s kitolovskim ladjevjem in se pri tem s svojimi telesi postavljajo na pot harpunam, so opozorile na to tematiko in nanjo usmerile tudi pozornost širše javnosti. Slike mrtvih kitov so obkrožile svet in javno mnenje se je obrnilo proti kitolovcem.

Kampanje po svetu so še naprej zbirale podporo javnosti proti tej praksi in leta 1979 je IWC ustanovila rezervat kitov v Indijskem oceanu (Indian Ocean Whale Sanctuary) kot praktični ohranitveni ukrep.

Greenpeace je še naprej izvajal pritisk vse do leta 1982, ko je IWC končno naznanil tisto, za kar so se zavzemali aktivisti in proti čemur so se borili lobiji: moratorij na komercialen kitolov. Po desetletju boja je okrnjena svetovna populacija kitov dobila možnost, da si opomore.

1985: Greenpeace vodi ‘Operacijo Exodus’ – evakuacijo prebivalcev otoka Rongelap

Otok Rongelap v Pacifiku je bil leta 1954 žrtev posledic jedrskih testov, ki so jih na tem področju izvajale ZDA.

Medtem ko so bili prebivalci otokov Bikini in Enewetaka evakuirani iz njihovih domov že pred izvajanjem testov, prebivalci otoka Rongelap – ki leži nekaj več kot 150 km stran – niso imeli te sreče.

V le štirih urah po detonaciji 15 megaton težke »Bravo« bombe, so se posledice eksplozije začele usedati na otoku. Otočani so poročali o finem, belem pepelu, ki je padal na prebivalce, ki so stali zunaj. Ta pepel se je razgradil v pitno vodo in zašel v hiše.

Leta 1957 je vlada ZDA razglasila Rongelap varen za življenje. Ampak odstotek spontanega splava med ženskami, ki so tam živele je bil kar dvakrat večji od tistega pri ženskah, ki nikoli niso bile izpostavljene takšnim visokim ravnem sevanja.

Girl with Birth Defects in Rongelap. © Greenpeace / Fernando Pereira
Deklica z okvarami pri rojstvu, domnevno zaradi jedrskega sevanja, ki so posledica jedrskih poskusov ZDA. © Greenpeace / Fernando Pereira

Otočani so na pomoč poklicali Greenpeaceove aktiviste in 17. maja je ladja Rainbow Warrior prispela na otok. V naslednjih desetih dneh je posadka Greenpeacea evakuirala več kot 300 otočanov in več kot 100 ton materiala za grajenje na varnejši otok Mejato, ki leži 180 km stran.

1985: Francoska ladja bombardira ladjo Rainbow Warrior

10. julija 1985 je bila Greenpeaceova ladja Rainbow Warrior zasidrana v Aucklandu, na Novi Zelandiji – pripravljali so se na proteste proti jedrskemu testiranju na atolu Moruroa – ko so tajni agenti francoske vlade na trup ladje podtaknili dve bombi. Eksplozija, ki je sledila je potopila ladjo in ubila 35-letnega Portugalca in Greenpeaceovega aktivista Fernanda Periera.

Fernando Pereira on Rainbow Warrior. © Greenpeace
Fernando Pereira, fotograf Greenpeacea, ki je umrl v bombardiranju Mavričnega Bojevnika (ladje Rainbow Warrior). © Greenpeace

Na začetku je francoska vlada zanikala kakršnokoli védenje o tem dogodku, ampak kmalu je postalo jasno, da so bili vpleteni. Sčasoma je francoski premier Laurent Fabius na televiziji povedal pretreseni javnosti, da so agenti organizacije DGSE v izvrševanju ukazov potopili ladjo.

Svet je bil šokiran in jezen na odločitev tuje vlade, da bo na mirne proteste odgovorila s smrtonosno silo.

Greenpeace je potopljeno ladjo Rainbow Warrior nadomestil z novim plovilom in drugi Rainbow Warrior (Rainbow Warrior II) je bil 22 let del izvajanja kampanj za zeleno in mirno prihodnost. Leta 2011 je tretji Rainbow Warrior (Rainbow Warrior III) – prva ladja na svetu, ki je bila zgrajena za namene okoljevarstvenih kampanj – začel svojo pot in s sabo nosi prvotni duh.

1991: World Park Base in Antarktika

Leta 1987 je Greenpeace ustanovil World Park Base – celoletno bazo na Antarktiki, ki se nahaja na Cape Evansu na otoku Ross, znotraj ozemlja Rossove odvisnosti. Baza je bila postavljena z namenom, da si Greenpeace zagotovi svoj sedež za pogajalsko mizo med državami članicami Sporazuma o Antarktiki.

Greenpeace World Park Base, Antarctica. © Greenpeace / Steve Morgan
Greenpeace World Park Base, Antarktika © Greenpeace / Steve Morgan

Greenpeaceovi aktivisti so na enem izmed najbolj izoliranih območjih bazo vodili med letoma 1987 in 1991. Ekipa je spremljala onesnaževanje sosednjih baz in od drugih držav zahtevala sprejetje odgovornosti za njihovo ravnanje. Leta 1990 je Greenpeace prišel na naslovnice časopisov, ko je 15 protestnikov preprečilo Francozom, da zgradijo vzletno in pristajalno stezo na Dumont D’Urville-u. Gradbeno delo je bilo kontroverzno, saj naj bi z dinamitom uničili bivališča pingvinov, ki tam gnezdijo. Celo francoski znanstveniki so priznali, da gradnja te vzletne in pristajalne steze krši pravila Sporazuma o Antarktiki.

Bazo so dokončno zaprli leta 1991, ko so se člani Sporazuma o Antarktiki strinjali, da sprejmejo nov okoljski protokol, ki je vključeval minimalno 50-letno prepoved kakršnegakoli rudarjenja mineralov. Do leta 1997 je bil protokol ratificiran od vseh držav, ki so imele baze na Antarktiki. Antarktika je bila zaščitena.

1993: Londonska konvencija sprejela prepoved odlaganja jedrskih odpadkov v morje

Po 15-letni kampanji, ki je vključevala številne ukrepe na morju, predložitev vlog in zbiranje podpore javnosti s strani Greenpeacea in zaveznikov, je Londonska konvencija sprejela dokončno prepoved odlaganja vseh jedrskih odpadkov v morje.

Konvencija je bila izreden dosežek v Greenpeaceovi dolgo trajajoči – še vedno trajajoči – kampanji za zdrave oceane.

1995: Kampanja Brent Spar vodi do izjemne zmage v boju proti odpadkom v oceanih

Eno izmed Greenpeaceovih najbolj poznanih dejanj – okupacija naftne ploščadi Brent Spar – se je leta 1995 odvijalo v Severnem morju.

Aktivisti so kot del koordinirane svetovne kampanje okupirali ploščad za več kot tri tedne, s čimer so izvajali pritisk na predlog organizacije Shell, da bi »odpadke s ploščadi odlagali v globoko morje«, kar je vključevalo tudi 11.000 ton nafte.

Kampanja je bila sčasoma uspešna in Shell je opustil svoje načrte, da bo odpadke s ploščadi spustil v ocean.

1995: Krik, ki so ga slišali po celem svetu

Junija 1995 je francoska vlada naznanila, da bo vztrajala pri osmih podzemnih jedrskih testih na atolu Moruroa, preden je končno ratificirala pogodbo o celoviti prepovedi jedrskih preskusov Združenih Narodov (ZN) in tako končala svoj izjemno nepopularen program.

Greenpeaceov odgovor je bil, da so na atol Moruroa poslali Rainbow Warrior II z misijo prvotne ladje iz leta 1973 – da protestira in javno prikaže teste in če je le mogoče, da jih tudi prekine. Rainbow Warrior II in še ena Greenpeaceova ladja sta na rob francoske izključitvene cone pripluli 1. septembra. Francoska vojna ladja Prairial je ploviloma naročila, naj se obrneta, ampak nazaj so prejeli le odgovor: »Sporočilo prejeto, brez komentarja.«

Francoski komandosi so nato preplavili ladji s kavlji in solzivcem ter aretirali vse na krovu. Govornica kampanje Stephanie Mills se je uspešno zaprla v radijsko sobo, od koder je v živo poročala medijem, medtem ko so razbili okna in v sobe vrgli granate s solzivcem. Slišalo se je lahko krike in kašljanje tistih, ki so bili v sobi.

Stephanie Mills. Greenpeace campaigner aboard the RAINBOW WARRIOR during action against French nuclear weapons testing at Moruroa. South Pacific. © Greenpeace / Steve Morgan
Stephanie Mills. Greenpeaceova vodja kampanje na krovu RAINBOW WARRIOR med akcijo proti poskusom francoskega jedrskega orožja v Moruroi. (Južni Pacifik, avgust 1995) © Greenpeace / Steve Morgan

Video posnetek racije in avdio posnetek krikov miroljubnih protestnikov sta preplavila svet in zanetila val nasprotovanja proti testiranju in januarja 1996 je francoski predsednik naznanil dokončni konec programa.

1997: Greenpeace ustvari Greenfreeze

Greenpeace revolucionira trg hladilnikov z izdelavo »Greenfreezea«, domačega hladilnika brez kemikalij, ki tanjšajo ozonski plašč in povzročajo znatno globalno segrevanje.

CFC Free Refrigerator Greenfreeze in Germany. © Manfred Scharnberg / Greenpeace
Prvi hladilnik brez klorofluoroogljikovodikov (t.i. freoni). “Greenfreeze” je bil razvit v sodelovanju z Greenpeaceom, izdelalo pa podjetje DDK Scharfenstein. © Manfred Scharnberg / Greenpeace

Greenpeace je za razvoj Greenfreeza prejel UNEP Ozone nagrado. Na podelitvi nagrad so pri ZN povedali: »Greenpeace International je igral pomembno vlogo pri povečanju dovzetnosti vlad, da morajo počasi prenehati z uporabo snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Ker s tem niso bili zadovoljni, so razvili hladilni sistem, ki ne vsebuje nobene snovi, ki bi škodovala ozonskemu plašču.«

Greenfreeze sistem je bil prosto dostopen za komercializacijo in ga sedaj prodaja nekaj velikih evropskih proizvajalcev. Na ta način je Greenpeace naredil pomemben in konstruktiven doprinos k zaščiti ozonskega plašča.

2010: Greenpeace izvede pritisk na podjetje Nestlé, da preneha z uničevanjem deževnega pragozda

Multinacionalno podjetje Nestlé, ki proizvaja hrano in pijačo, se je prvo strinjalo, da bodo nehali kupovati palmovo olje od virov, ki uničujejo indonezijski pragozd. Ta odločitev je rezultat osemtedenskega gromozanskega pritiska s strani potrošnikov na družabnih omrežjih in nenasilnih neposrednih akcij Greenpeaceovih aktivistov, po katerih se je podjetje strinjalo z zahtevami globalne kampanje proti njihovi znamki Kit Kat.

2015: Razkritje več kot tridesetletnega nezakonitega ribolova v Zahodni Afriki

Greenpeaceova ladja Esperanza je od 26. oktobra do 21. novembra 2014 plula skozi “izključne ekonomske cone” Senegala, Gvineje Bissau in Gvineje, da bi opozorila na trenutni prelov in dokumentirala nezakonite ter uničujoče ribolovne dejavnosti v Zahodni Afriki. Rezultati dokumentacije kažejo, da zahodnoafriške vode še vedno ogrožajo uničujoče in nezakonite ribolovne prakse.

Maja leta 2015 sta Greenpeace East Asia in Greenpeace Africa objavili poročilo, ki je razkrilo več kot 30 let nezakonitega ribolova v Zahodni Afriki s strani kitajskih podjetij.

Udeleženci kampanje na krovu ladje Esperanza so odkrili incidente nezakonitega, neprijavljenega, neregistriranega (IUU) ribolova s strani kitajskih ribičev z vlečno mrežo, ki jih upravljajo državna podjetja, povprečno vsake dva dneva. Še več, China National Fisheries Corporation je napačno poročala o količini ujetih rib na večini svojih ladij. Poročilo je junija prejelo mednarodno pozornost, udeleženci naše kampanje pa so bili povabljeni na Ministrstvo za kmetijstvo, da bi se o zadevi pogovorili.

Julija je inšpekcijska agencija (National Fishing Inspection Agnecy) objavila nove regulacije, ki zahtevajo novo zgrajena ribiška plovila za dolge plovbe, ki bodo lahko dokazovala, da upoštevajo mednarodne standarde o količini ujetih rib.

2021: Revolucionarna odločitev sodišča v podnebnem primeru proti podjetju Shell

V zgodovinski razsodbi je nizozemsko sodišče razsodilo, da mora Shell zmanjšati svoje CO2 emisije 45 % neto do leta 2030 – v primerjavi z letom 2019 (naročeno mu je bilo, da mora zmanjšati ogljikove emisije skozi svojo celotno dobavno verigo). To je prvič, da mora velikansko podjetje s fosilnim gorivom prevzeti odgovornost za svoj doprinos k podnebnim spremembam.

Podnebni primer je izvedla organizacija Prijatelji Zemlje Nizozemska (Friends of the Earth Netherlands (Milieudefensie)), skupaj z Greenpeace Nizozemska, drugimi NVO-ji in 17.379 posameznimi so-tožečimi strankami.

Razsodba je jasno sporočilo celotni industriji fosilnih goriv. Pravni strokovnjaki pričakujejo, da bo razsodba povod za številne podnebne tožbe po celem svetu. Različne pristojnosti pomenijo različne zakonite poti, ampak tožniki po svetu lahko in bodo uporabili temeljno načelo, da imajo proizvajalci fosilnih goriv obveznosti, da zmanjšajo emisije v skladu z znanostjo.


Greenpeace danes

Prva skupina Greenpeaceovih aktivistov je posadila seme, ki je sedaj zraslo v organizacijo s pisarnami v 57-ih državah. Skupaj z več sto milijonov podpornikov delujemo kot globalno gibanje, ki se bori za zagotovitev zelene in mirne prihodnosti za vse nas.

V tem času so isto upanje in ista dejanja, ki so navdihnila tisto prvo Greenpeaceovo potovanje, prevzeli veliko oblik: od nudenja pomoči v Amazoniji in Pacifiku do gašenja požarov v Rusiji, razkrivanje nezakonitega ribolova v Zahodni Afriki in izvajanje kampanj za zmanjševanje emisij po celem svetu.

Ampak osnovni principi so ostali enaki: brez nasilja, popolna neodvisnost od podjetij in politike, upanje in ukrepanje.

V teh letih se je Greenpeace razvil od naslavljanja simptomov do izvorov – sooča se z mišljenji in strukturami moči, ki poganjajo uničevanje našega okolja in podnebja. Prepoznati je potrebno, da je to uničevanje neločljivo povezano z neenakostjo in nepravičnostjo. Kot mednarodna organizacija zato sodelujemo z zavezniki in gibanji po celem svetu, kajti vsi si želimo zagotoviti zeleno in mirno prihodnost za nas vse.


»Greenpeace je množica, podpira ga množica, delujemo za vse.«

Bill Darnell, ustanovni član Greenpeacea