Pred skoraj tridesetimi leti s(m)o vsi prostovoljci in prostovoljke dobili svoj dan v letu. Organizacija združenih narodov je namreč leta 1985 za mednarodni dan prostovoljstva razglasila 5. december.
Kaj pa preostalih 364 dni v letu?
Verjetno ni človeka, ki vsaj enkrat v svojem življenju ni prostovoljno, po svoji lastni volji in brez pričakovanja plačila ali drugih materialnih koristi, nekomu priskočil na pomoč. Pa naj gre za pomoč žabicam pri prehodu čez cesto, branja knjige v domu za ostarele ali pa nudenje inštrukcij šolarju s težavami pri učenju.
Vendar, kaj je tisto, ki posameznike oz. skupine motivira, da se vključijo v organizirano prostovoljsko (ne le prostovoljno) delo?
Najbrž gre za kombinacijo intrinzičnih (notranjih) in ekstrinzičnih (zunanjih) dejavnikov. Prostovoljenje je priložnost skozi katero pridobimo dragocene socialne veščine in izkušnje, a hkrati priložnost »vračanja«; vračanja naši družbi, lokalni skupnosti in nenazadnje vračanja okolju ter naravi. Daje nam občutek zadovoljstva, da smo s svojimi dejanji nekomu pomagali olajšati breme ali ga za trenutek celo prevzeli nase. Daje nam občutek zadovoljstva, ker smo nekomu spremenili življenje. A marsikdo pozablja, da smo ta nekdo mi sami, nemalokrat pa tudi naši zanamci.
Pomen in kritika prostovoljstva
Marko Paunović, predstavnik Evropskega prostovoljskega centra, je v okoljevarstvenem duhu nedavno dejal, da so prostovoljci kot vetrnice in v tem kontekstu prostovoljstvo kot energija potrebna za delovanje različnih sektorjev: civilne zaščite, storitev socialne varnosti, izobraževanja, okolja, športa, zdravja in kulture. [1]
Po besedah Urške Breznik iz MISC Infopeka se prostovoljstvo danes pojavlja v dveh oblikah. Ena izmed njih promovira aktivnosti, ki pripomorejo k reševanju sistemskih problemov na prej omenjenih področjih. Pogosto pa se prostovoljstvo razvija znotraj smernic, ki jih diktira kapitalistični sistem s tem, ko na pleča posameznikov in skupin prelaga breme svojih zgrešenih vrednot, pod utvaro plemenitih in spoštovanja vrednih dejanj. [2]
Zato je opravljanje prostovoljskega dela potrebno pogledati tudi z mero kritike in osvetliti problem prostovoljstva, ko ta ne vodi v družbeni aktivizem, ampak le ohranja ali še poglablja obstoječe stanje.
Naši prostovoljci
Kar druži večino okoljevarstvenikov je tudi vrednotenje narave sama po sebi, neodvisna od vrednosti, ki ji jo pripisuje potrošniška mentaliteta in tega se naši prostovoljci dobro zavedajo vsakokrat, ko mimoidoče nagovarjajo o problematikah, ki jih naslavljajo naše kampanje, vsakokrat, ko izvajajo delavnice na šolah in nenazadnje vsakokrat, ko mimo zakona preplezajo ograjo, da bi razgrnili transparent s sporočilom.
Naši prostovoljci tako s svojo aktivno participacijo ne spreminjajo le svoja življenja in življenja zanamcev, ampak preostalih 364 dni v letu spreminjajo tudi življenja neštetih drugih živih bitij s katerimi si delimo ta planet. In vedno znova sem presenečena, kako so sposobni preseči miselni okvir okoljskega gibanja ter zagovarjati stališča človekovih pravic, pravic beguncev, pravic živali ipd. Iz zavedanja, da podnebne spremembe drastično vplivajo na (če že ne povzročajo) veliko perečih problematik današnjega časa, si upam trditi, da, izhajajo tudi njihova dejanja.
Hvala vam! Popestrili ste tudi moje življenje. 🙂
Ines Kavgić, koordinatorka prostovoljcev
[1] Vir.
[2] Vir.