Dragi zelenoljubci!
Spet se vam javljam, toda tokrat že na poti z ladje s katero plujemo že 7 dni in smo naredili več kot 350 km.
Oče nemškega Greenpeacea
Ko sem po 15-urnem potovanju z vlakom prispela do pravega pomola v Hamburgu, je tam Beluga II samevala s spuščenimi jadri (velikonočnemu popoldnevu primerno). Kot naročen je takrat z motorjem prispel kapitan ladje Uwe, ki mi je razkazal prostore Greenpeacea (pisarne, skladišče z oblekami, skladišče za čolne itd.). V delavnici sem spoznala koga drugega kot enega od soustanoviteljev nemškega Greenpeacea, (sicer že upokojenega) Haralda Zindlerja, ki je ravno menjal gume na svojem avtomobilu. Seveda je sledila zanimiva debata o njegovem življenju, poslanstvu, pogumu, doživetjih, akcijah in še veliko več.
Naslednji dan mi je kapitan že takoj povedal, da lahko na ladji ostanem vsaj 2 meseca in nadaljujem pot od Linza proti Bratislavi in kdo ve še kam dalje. Ravno prav za mojo cigansko dušo. Posadka je prvi teden plovbe štela samo 3 ljudi- Uwe-ja, Mike-ja in mene. Mike je podkapetan in zelo izkušen pomorščak, ki pa sicer nikakor drugače ni vpleten v Greenpeace.
Pravila igre
Delovni dan šteje 8 ur dela, ki si ga sam si odmeriš in odločiš kdaj bi imel odmore. Z drugimi besedami – 8 ur piše v pogodbi, v realnosti pa tako ali tako večino dela ne šteješ pod delo v konvencionalnem pomenu besede, saj ti vse mine zelo hitro in ni obvezujoče. Na ladji je vedno še kaj za opraviti, ob večeru pa čutiš tisto prijetno utrujenost, ko bi najraje kar padel v posteljo.
Moja glavna funkcija na ladji je čiščenje, kuhanje, popravljane, sestavljanje, ‘šraufanje’, vodenje novih prostovoljcev – v glavnem opravila, ki zahtevajo vsestranskost. Od časa do časa se seveda srečam tudi s kakšno vrvjo in imam učno uro o sami plovbi.
Filmsko ribanje palube
Kar mi je pri tem načinu življenja res ljubo je, da je potrebnih samo par korakov in že si zunaj v naravi, na svežem zraku in z vetrcem v laseh. Velik del poti je skozi prečudovito naravo, mimo polj in majhnih hišk. Kadarkoli nas mimoidoči ljudje zagledajo z bregov, se ustavijo, slikajo, mahajo in občudujejo našega rečnega delfina. Ob reki je tudi ogromno (recimo kar vsaka deseta) hiš s sončnimi celicami na strehi, kar pove veliko o nemški politiki glede obnovljivih virov energije.
Ena od zanimivih misli ta teden je bila tudi, da je ladja eno redkih prevoznih sredstev z lastnim pogonom, kjer lahko tudi, ko je v gibanju uživaš na svežem zraku in ti ni treba biti v notranjosti (kar pomislite – letalo, avto…).
Vsak dan smo pluli od zore do večera, saj smo mogli biti do petka v mestu, kjer so nas pričakovali novi prostovoljci. Neko jutro nam jo je zagodla gosta megla in smo se zaradi te jutranje zamude zasidrali šele pozno v noč, kar je neprijetno tudi zaradi iskanja priveza v temi.
Seveda spada k plovbi tudi ribanje palube na kolenih s krtačo v roki, ki je v mojem primeru trajalo 7 ur. A zame je to samo še eno tistih lepih opravil pod milim soncem, ki me opomni na male radosti življenja (kot je na primer topel tuš, ki je doma samoumeven in niti ne tako potreben, kot po celodnevnem ribanju).
Tisti trenutki
To so tisti trenutki v življenju, ko sediš ob toplem sončnem zahodu na krovu s knjigo v roki, pluješ po naravi, slišiš ptice, ki žvrgolijo in si rečeš: ”No, sedaj mi pa prav nič ne manjka.”
Do prihodnjič,
prostovoljka Ines Gorkič