Se še spominjate lanskega poletja? Ni bilo najlepše, niti pretirano toplo, včasih si moral imeti prav srečo, da si ujel lep vikend na Jadranu. A lansko leto je bilo pravzaprav najbolj vroče odkar spremljamo te podatke, od leta 1891. Vemo, da bi morali večino zalog fosilnih goriv pustiti v tleh, če želimo preprečiti najbolj uničujoče in neobvladljive posledice podnebnih sprememb. A kljub temu, v naši regiji kot gobe po dežju rastejo energetski projekti, pri katerih bi za pest evrov izkopavali novo nafto, premog in plin, poleg tega pa krhke ekosisteme in lokalne skupnosti s tem neupravičeno izpostavili tveganjem, ki imajo dolgoročne in nepovratne posledice. Žvenket kovancev, pa tudi, če moramo naša ušesa prekleto dobro napeti, da kaj slišimo, lahko očitno potepta vso razumno mišljenje in delovanje. V Sloveniji je spomenik takšni zgodbi kakopak TEŠ 6, nov takšen primer pa je tudi program Vlade Republike Hrvaške za raziskovanje in izkoriščanje nafte in plina v Jadranskem morju. Načrti hrvaške vlade prihajajo kot slaba šala v letu, ko se sprejema nov globalni podnebni sporazum, dolgo pričakovani naslednik Kjotskega protokola.
Kaj se pravzaprav dogaja čez mejo? Hrvaška je julija 2013 sprejela Zakon o raziskovanju in črpanju ogljikovodikov, ki prvič v zgodovini omogoča črpanje nafte v hrvaškem delu Jadranskega morja. Vlada je morje razdelila na 29 območij, primernih za raziskovanje in potencialno črpanje, ki skupaj obsegajo kar 90 % hrvaškega dela Jadrana. Prve koncesije za raziskovanje in črpanje so bile podeljene v začetku januarja 2015. Odločitev za podelitev koncesij je bila sprejeta brez javne razprave in še preden je bila dokončana Strateška okoljska presoja vplivov. Tudi sicer je bila študija opravljena v rekordno hitrem času – le treh mesecih. Licenco je dobilo pet podjetij, ki lahko raziščejo 10 območij, pretežno v srednjem in južnem Jadranu: Marathon Oil (ZDA) in OMV (Avstrija), ki imata skupaj licenco za 7 območij; ENI (Italija) in Medoilgas (VB) z licenco za eno območje; ter INA (Hrvaška, Madžarska) z licenco za dve območji. V primeru uspeha pri raziskovanju bodo ta podjetja lahko črpala nafto vse do 30 let. Glede na hrvaško zakonodajo bi morala vlada in podjetja podpisati pogodbo o koncesijski dejavnosti že do 2. aprila 2015, a ta rok se je zaradi pritiska skupine S.O.S za Jadran in procesov čezmejne presoje vplivov na okolje v Sloveniji in Italiji prestavil za vsaj dva meseca.
Energetska varnost je v Evropski uniji (EU), zlasti od začetka konflikta med Ukrajino in Rusijo, postala krilatica, s katero se skuša legitimirati sporne energetske projekte. Snovanje skupnega pristopa k energetski politiki EU pod nazivom »Energetska unija« se nadaljuje v nedavno objavljeni komunikaciji Evropske komisije. Evropa bo hkrati vzpodbujala dekarbonizacijo, ki je očitno primerna samo za bogate, k zelenim tehnologijam usmerjene države, ki prav s tem sektorjem ustvarjajo del zunaj trgovinskih presežkov, medtem ko so fosilni viri in moto »nič naj ne ostane v zemlji« primerni za države evropske periferije, ki so že tako na kolenih zaradi varčevalnih ukrepov in direktiv iz Bruslja. Porabiti moramo pač vse, kar imamo; le, da je naše. V luči energetske varnosti postane premog, nafta, ali celo plin iz skrilavcev, ki se pridobiva s kontroverzno metodo frackinga, kar naenkrat enako dobrodošel kot sončna, vodna in vetrna energija. Vsak projekt, ki obljublja nekaj drobiža v državni proračun in peščico delovnih mest, je tako že kar upravičen, ne glede na negativne posledice za ljudi in okolje. V Sloveniji smo takšno argumentacijo spremljali pri TEŠ 6, podobno se je sedaj začelo zagovarjati NEK II in večanje obsega izkoriščanja plina v Petišovcih, nič drugače ni pri črpanju nafte v Jadranu.
Etična vprašanja so danes praktično izbrisana iz procesa političnega odločanja in prevladujoč ekonomski diskurz nam nalaga, da vse politične odločitve argumentirati s številkami in vplivom na BDP. A zanimivo je, da je prav ekonomika velikih energetskih projektov šibka. TEŠ 6 je vreča brez dna, ki bo ustvarjal izgubo še do leta 2020, NEK II si ne moremo zamisliti brez državnega subvencioniranja, in tudi v primeru Jadrana ni računala, ki bi izpisal pozitivno cifro. Hrvaški kolegi poudarjajo, da letni prihodki Hrvaške od turizma znašajo 7,5 milijarde EUR in nenehno rastejo. Prihodki od nafte, ki bi ostali na Hrvaškem, bi bili 100-krat manjši. Morebitne ekonomske koristi tudi ne odtehtajo tveganja povezana z naftnimi razlitji in drugimi nesrečami. V tako zaprtem vodnem območju, kot je Jadransko morje, je potrebno kar 80 let za izmenjavo morske vode, in že ena sama nesreča lahko pomeni katastrofo za ekosistem in življenje lokalnih skupnosti.
A kdo bi potem koristil pri tej zgodbi? Verjetno energetski velikani kot sta Marathon Oil in OMV. Nove vrtine so vsekakor po godu paradigmi centraliziranega energetskega sistema in njenim igralcem. Alternativa je namreč nevarno demokratična: razpršena energetika v lasti posameznikov, neodvisna od oligopola velikih centrov moči in geopolitike. Med soncem in lastno sončno elektrarno ni geopolitike in ni prestižnih bojev za prevlado nad energetskimi viri. Zdaj veste, zakaj bi vsi raje sklonjenih glav vrtali v zemljo.
A vedno se najde tudi dobra novica. Na Hrvaškem se je pod imenom S.O.S za Jadran združilo več nevladnih organizacij, ki se uspešno bojujejo proti vladnim načrtom, zagovarjajo pa tudi moratorij na črpanje nafte v celotnem Jadranu. Greenpeace v Sloveniji se je pridružil kampanji naših hrvaškim kolegov in omogočil, da tudi slovenska javnost pripomore k zaščiti skupnega morja. Do 16. aprila lahko namreč posamezniki in organizacije na naši spletni strani (www.greenpeace.si) oddajo svoj podpis podpore S.O.S. za Jadran. Naš cilj je ambiciozen – zbrati 10.000 podpisov. Jadran je namreč skupna dobrina, namesto nove naftne avanture bi morali zagovarjati moratorij na črpanje nafte in plina, kar bi pomenilo tudi opuščanje črpanja na Italijanski strani, in začeti izkoriščati obilico sončne energije, ki jo Sredozemlje ponuja. Današnji energetski boji so del skupne zgodbe, boj hrvaških kolegov za zaščito Jadrana je tudi naš. S podpisom podpore lahko sedaj vsak pove, da nam ni vseeno, kaj se godi sosedom Hrvatom in kaj se dogaja s hrvaško obalo, da nam je mar za nekaj tako čudovitega. Danes je namreč zadnji čas, da začno politične odločitve v svetu ustrezati razmeram – nehajo ignorirati realnost podnebnih sprememb, ki nam jo je pripeljala doba fosilnih goriv. Saj vsi vemo, da imamo le en planet in le en Jadran. Vemo, ne?
Nina Štros, Katja Huš
Članek je bil prvotno objavljen v Večeru, 26. 3. 2015