Zazeham, na ves glas, se pretegnem in končno ugasnem dremež na budilki. 4:00 zjutraj. Že dolgo časa se nisem tako zgodaj zbudila. Hitro se oblečem, umijem in v nahrbtnik spravim smučarske hlače, rezervne majice, nogavice (kar mi je na koncu prišlo še kako prav) in zimske rokavice. Vse sposojeno, saj na snegu nisem bila že več let. Tisti, ki smo se odpravili iz Ljubljane smo se 10 čez pet dobili pred pisarno Greenpeacea, zamudnikov ni bilo. Pot do Črne na Koroškem sem veselo prespala. Zbudil me je mraz in zaledenele šipe avta. Kaj pa če bi se kar obrnili in šli lepo nazaj proti Ljubljani ter vsak v svoj topel dom? Jaz sem poletno dekle, sonce je moja energija, vročina me ne moti.
Zdaj je prepozno, da si premislim. Stopim iz avta in se poskušam pogret z vročo črno kavo, vmes pa stopam sem in tja in razmišljam o mrazu. Nad gozdom pa se je odpiralo jasno nebo. To bo še lep dan. Bili smo zelo pridni in si že med prvimi hitro izborili najboljši prostor za gradnjo tik ob potočku, jaz pa sem hitro ugotovila, kako prav so mi prišle rezervne nogavice in majice. Priznam, preden nas je doseglo sonce in preden smo se lotili gradnje, me je precej zeblo, zato sem hitro oblekla prav vse kar sem imela s seboj. Še na čaj sem skočila, se ogrela in pripravljena sem bila tudi jaz. Fantje so pridno gradili kup snega že kakšne pol ure pred tem. Naša skupinica je kmalu dobila družbo drugih skupin in že po nekaj urah so začeli rasti mogočni gradovi in druge skulpture.
Greenpeaceovci smo seveda gradili v slogu Greenpeaceove kampanje Rešimo Arktiko. Izpod pridnih rok prostovoljcev je zrasla velika ledena gora ter mogočen mrož.
Sonce je bilo še vedno nad nami, ko smo že končali. Ines me je prosila, da posnamemo en kratek video za kampanjo Rešimo Arktiko. Usedla sem se na sanke pred mroža in povedala nekaj besed v kamero. Nisem niti dobro končala, ko me od zadaj preseneti kup snega, ki je letel naravnost name iz velikega vedra. Tako je bila krščena nova prostovoljka. Nasmejala sem se kot že dolgo ne.
Ponosno smo se slikali pred našo skulpturo v Greenpeaceovih jopičih in se odhiteli pogret na čaj. Čakali smo, da se sonce skrije in pade noč, ker se takrat na snežnih skulpturah prižgejo lučke oz. bakle in svečke. Za mano je bil prekrasen dan s prekrasnimi ljudmi na prekrasnem dogodku in prekrasnem kraju. Večerni pogled na vse skulpture me je osupnil. Na našega mroža pa sem bila še posebej ponosna.
Pot nazaj v Ljubljano se je zdela daljša. Morda zato, ker smo bili vsi tako zelo utrujeni, ampak prijetno utrujeni. Takrat je spanec najslajši.
Naslednje leto grem spet, samo upam, da zapade ogromno snega! Ne bojim se več mraza!
Živa Zidar Borja, prostovoljka