S soglasjem uredništva Energetika.net objavljamo intervju z dr. Dejanom Savićem, Greenpeace Slovenija, ki je objavljen na njihovi spletni strani (povezava). Tam je ob brezplačni registraciji na voljo tudi celoten članek, spodaj pa objavljamo del le-tega:


»Energetika ni le stvar strokovnjakov. To, da smo jo razumeli kot strokovno temo, o kateri se govori na katedrah fakultet ali v energetskih družbah, je velika napaka, ki smo jo delali v zadnjem desetletju,« je prepričan dr. Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko za Greenpeace v Sloveniji. Trdi, da je energetika stvar družbenih razprav ter da mora družba določiti, da si želi takšno energetiko, ki bo civilizacijske cilje podpirala, ne pa jih rušila. Potrebujemo zakonodajo, ki bi jasno določila, da nekdo ne sme uničevati okolja in bi torej tudi odločno prepovedala fosilna goriva, meni Savić.

Zastopnik za energetsko politiko pri Greenpeace Slovenija, dr. Dejan Savić. (c) Greenpeace.


Pred kratkim se je Greenpeace Slovenija skupaj s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami ostro odzval na napoved države, da bo s skoraj 200 milijoni evrov subvencionirala novo plinsko napravo v Termoelektrarni toplarni Ljubljana (TE-TOL). Zakaj takšen upor? 

Časa, ko so države dajale subvencije fosilnim gorivom, je konec. Če te subvencije upravičimo kot pomoč pri prehodu iz najbolj umazanega energenta na najčistejše fosilno gorivo, to sicer pomeni nek korak naprej, a še vedno ni dober argument za podelitev subvencije. Nikakor pa ne nasprotujemo temu, da bi obstajala regulacija, ki bi dajala prednost čistejšim gorivom pred umazanimi, da bi torej potrošnike potiskala proti čistejšim fosilnim gorivom in nato k obnovljivim virom energije (OVE). 

Kaj konkretno mislite z regulacijo? 

Glavni argument, ki ga postavljajo zagovorniki plinske elektrarne je, da imamo trenutno decentralizirane sisteme ogrevanja na umazane vire, kot je na primer kurilno olje, ki so manj učinkoviti kot daljinsko ogrevanje, in da bi s subvencionirano širitvijo daljinskega ogrevanja na plin več ljudi spodbudili k priključitvi na ta sistem ter k opuščanju individualnih sistemov. 
S tem, da je daljinsko ogrevanje čistejše, četudi uporablja isti vir, se strinjam. Daljinsko ogrevanje je zagotovo energetsko najbolj učinkovit način ogrevanja urbanih središč. Če bi se več ljudi priključilo na ta sistem, bi to zagotovo imelo pomemben okoljski učinek, polega tega bi plin uporabili dvakrat – tudi za proizvodnjo električne energije. V tem smislu je premik, ki ga načrtuje TE-TOL, upravičen. A brez subvencije cena za odjemalce ne bi bila dovolj zanimiva, zato se za priključitev ne bi odločili. 
Državna podpora fosilnim gorivom ni prava smer. Država bi morala s pomočjo regulacije jasno določiti, da je uporabe fosilnih virov konec in da si morajo uporabniki v določenem obdobju zagotoviti druge vire. V nekem kratkem obdobju bi plin na tem področju lahko odigral svojo vlogo, a fosilna goriva je treba izločiti čim prej. Kako to narediti na socialno mehak način in koliko časa si je treba vzeti za to, pa je drugo vprašanje. 

Fosilna goriva je torej treba prepovedati? 

Fosilna goriva je treba umikati iz uporabe ne le s postavljanjem cen – na primer s CO2 kuponi in davki, ampak jih je res treba začeti prepovedovati. Začenši s fosilnimi gorivi, ki najbolj onesnažujejo naše okolje, kot so na primer premog, dizel, kurilno olje. Če resno mislimo z opustitvijo večine fosilnih goriv v treh desetletjih (skladno s Pariškim sporazumom), ni veliko drugih možnosti. Podoben pristop je potrebno imeti do ostalih oblik onesnaževanja okolja, kjer je na voljo ekonomsko dostopna čistejša alternativa. Če so denimo centralna kurišča na lesno biomaso v mestih problem, in vsi vemo, da so, potem jih je treba prepovedati. Potrebujemo zakonodajo, ki določi, da nekdo ne sme uničevati okolja in pika. Seveda je to treba narediti postopoma in z občutkom za potrebe prebivalstva, izogniti se moramo ustvarjanju socialnih problemov.

Bi Ljubljana lahko postala mesto, ki ne uporablja fosilnih goriv? 

Absolutno. O tem se moramo začeti resno pogovarjati. Če cel svet opušča fosilna goriva, ne more Zelena prestolnica ostati brezbrižna. Moti nas, da nimamo celostnega pogleda, kako naše glavno mesto spraviti iz obstoječega sistema na sistem, ki ne uporablja fosilnih goriv. Zato smo skeptični, da bo plin uporabljen le kot most, ampak se bojimo, da bomo z vgradnjo plinske infrastrukture Ljubljano prisilili v več desetletno odvisnost od folnih goriv.. Za tako dolgo dobo pa plin ni primerna rešitev. Plin je čistejši od premoga in kurilnega olja, a je še vedno fosilno gorivo in izpušča ogljik. Za tega pa v našem ozračju ni več prostora. O tem nihče v Ljubljani ne razpravlja in to je narobe. Pogrešam vizijo defosilizacije Ljubljane, v kateri bi TE-TOL na plin odigral neko pozitivno prehodno vlogo, ne pa da bodo ob uporabi plina še naprej kurili tudi premog. 

Kako pa bi lahko ogrevali Ljubljančane? 
Energetski strokovnjaki pravijo, da bi bilo dobro razmisliti o več centralnih enotah daljinskega ogrevanja v delih mesta z največjo zgoščenostjo prebivalstva, ki bi kot vir uporabljale biomaso. To je ena možna vizija brezogljičnega ogrevanja Ljubljane. 
Kar nas moti pri zagovoru plinske enote v Ljubljani je, da plinifikacije z omenjeno vizijo sploh niso primerjali. Če bi v primerjavi ugotovili, da bi bil sistem na daljinsko biomaso nekajkrat dražji, bi bilo potem morda smiselno počakati, da se tehnologija poceni. A te razprave nikoli ni bilo, zato je naš pogled na to, kaj Ljubljana zmore, močno izkrivljen. S plinsko enoto na subvencije smo bili postavljeni pred dejstvo, zato ostro obsojamo parcialen pristop odgovornih. 
Za 200 milijonov evrov, ki jih bo država namenila plinu, bi lahko postavili toliko malih sončnih elektrarn, da bi zagotavljale energijo za okoli 50.000 gospodinjstev, ali pa toliko vetrnic, ki bi pokrile porabo 70.000 gospodinjstev.
Ne trdim, da je to alternativa uporabi plina v TE-TOL, hočem samo pokazati, kaj bi lahko s tem denarjem naredili na drugem področju. S tem, ko država subvencionira plin, pa bolj ali manj ohranja obstoječe stanje, medtem ko smo naredili veliko luknjo v vreči financiranja OVE. 

A tudi na tem področju se premika. Eko sklad je nedavno objavil javni poziv o razdelitvi treh milijonov evrov občanom za samooskrbo z elektriko. Se vam zdi to prava pot? 
Ta korak zelo pozdravljamo, a poglejmo številke. Za TE-TOL bo šlo 200 milijonov evrov! Vsi se zavedamo, kako velik izziv predstavlja energetska tranzicija v sistem na OVE in kako malo časa imamo zanjo. In potem se igramo tako, da pošljemo 200 milijonov evrov v napačno smer!

Da bodo imeli OVE vse večjo vlogo v elektroenergetskem sistemu, ni več nobenega dvoma. Kako pa ocenjujete njegovo trenutno stanje? 
Naš nacionalni energetski sistem je dober, dobro smo povezani s soseščino, kar povečuje energetsko varnost in ekonomiko sistema. V bistvu je naš sistem tako dobro integriran, da ga lahko razumemo kot sistem večje mestne četrti v kaki večmilijonski prestolnici. In to je odlično! Zgrajen je bil z najboljšim znanjem 20. stoletja, dograjevali pa so ga še praktično celo stoletje, in sicer s termoelektrarnami, hidroelektrarnami in tudi z jedrsko elektrarno. To je dediščina, ki jo je treba spoštovati in ceniti. 
V 20. stoletju je bil izziv, kako elektrificirati državo, kako industriji zagotavljati energijo in to nalogo so predhodne generacije uspešno opravile. Hvaležni jim moramo biti, da imamo danes zanesljivo in dokaj poceni energijo. Vse so zgradili s svojim denarjem v času, ko je bila revščina velika. A zdaj smo v 21. stoletju in imamo izzive 21. stoletja.

Kakšni so torej današnji izzivi? 
Precej drugačni. Soočamo se s podnebnimi spremembami, tehnologije za pridobivanje energije iz OVE (sončne in vetrne) so končno postale poceni, imamo pa zelo malo časa, da sistem prenovimo. Zagotoviti moramo, da bo sistem omogočal opustitev fosilnih goriv in uvajanje OVE, da bo imel potrebno fleksibilnost, da bo lahko enako varen, stabilen in zanesljiv ob uporabi nihajoče razpoložljivih obnovljivih virov, kot so na primer vetrne in sončne elektrarne. Zagotovo je tu cela vrsta izzivov, ki pa jih uspešno rešujejo tam, kjer so energetsko tranzicijo že začeli.
Vse, kar pri tem sistemu kritiziramo, je vedno usmerjeno k pospeševanju tranzicije. Ko torej nekdo reče, da bi TEŠ 6 uporabljali do leta 2054, temu ne nasprotujemo z vidika stabilnosti elektroenergetskega sistema ali zaradi česarkoli energetskega, ampak s podnebnega vidika. V atmosferi ni več prostora za več milijonov ton izpustov toplogrednih plinov iz TEŠ 6. Neko obdobje si morda še lahko privoščimo, da TEŠ deluje in ima pomembno vlogo v sistemu, a za tranzicijo imamo izjemno malo časa. Včasih je kazalo, da imamo čas do leta 2050, zdaj, ko se podnebne spremembe tako pospešujejo, kaže, da moramo prehod narediti prej. 

Po nekaterih podatkih se Slovenija segreva še hitreje od povprečja.

Slovenija se segreva dvakrat hitreje od povprečja. Če nam uspe obrzdati podnebne spremembe, govorimo o 1,5 do 2 stopinji Celzija toplejšem podnebju, kar za Slovenijo pomeni 4 stopinje več. To je bistveno drugačna Slovenija, v kateri nas čakajo veliki pretresi in ki prinaša velike spremembe tudi gospodarstvu in kmetijstvu. Napoveduje se nam kopica težav, o katerih moramo razmišljati kot skupnost, na državni ravni. Energetika lahko tukaj nastopa kot nekdo, ki tako razpravo otežuje, ali pa jo pospešuje. 

Lahko gledamo na energetsko tranzicijo kot na priložnost? 
Zagotovo. Če bi nekdo v časih, ko ne vemo, kako ustvarjati nova delovna mesta, ko se zaradi robotizacije zmanjšuje število zaposlenih, dejal, da ima vizijo programa, ki zahteva pol milijarde naložb vsako leto naslednjih 30 let ter da bo ta program zagotovil zaposlovanje, gradnjo infrastrukture, odpiranje visokotehnoloških delovnih mest, razvoj industrije, ki bo osvajala znanja, ki so uporabna za cel svet, bi bili takšne vizije vsi veseli. In prav to je vizija prehoda na 100-odstotno OVE. Tako je treba to razumeti. Vsi inženirji, ki so zadržani nad to idejo, ki ne razumejo, zakaj bi bil nekdo toliko »nor«, da bi opustil premog ali jedrsko, če pa imata dobro vlogo v sistemu, ne razmišljajo na ta način – ne razmišljajo o priložnostih zase, za svoje raziskovalne projekte, o priložnostih za svoja podjetja, ki se odprejo, če se odločimo za tak »masiven« program defosilizacije Slovenije v naslednjih letih. Če bi tranzicijo razumeli na ta način, mislim, da bi našo vizijo klasični energetiki oziroma vsaj mlajši med njimi veliko bolj podpirali kot to velja danes. 

Kakšen naj bi bil naš elektroenergetski sistem v naslednjem desetletju? 

Do leta 2030 je treba poskrbeti za okrepitev omrežij in zgraditi takšne zmogljivosti OVE in shranjevalnih sistemov, da z njimi zagotovimo toliko električne energije, kot jo zdaj zagotavljata TEŠ 6 in TE-TOL, torej okoli 4,5 TWh. 
Gre za izredno ambiciozen program, saj govorimo o letnih naložbah v fotovoltaiko razreda 100 MW, vetrnic 50 do 70 MW na leto, hkrati pa potrebujemo intenzivno gradnjo hidroelektrarn oziroma, če njih ne bomo zgradili, potem bo treba postaviti toliko več sončnih in vetrnih elektrarn ter shranjevalnih tehnologij. Če nam to uspe narediti v 10 letih, potem lahko postopoma začnemo zapirati TEŠ 6. 

Zakaj postopoma? 

Z ekonomskega vidika postopnost sicer res nima smisla, saj se ekonomsko TEŠ 6 splača le ob določenem številu obratovalnih ur, z energetskega vidika pa ima postopno zapiranje smisel. Uporabljali bi ga v določenih obdobjih, na primer pozimi, ali v izrednih vremenskih razmerah. A blizu leta 2030 moramo TEŠ opustiti in energije ne smemo več pridobivati iz premoga. 

Toda realno je pričakovati, da bodo potrebe po električni energiji naraščale, tudi zaradi elektrifikacije prometa.

To, kar se bo dogajalo na področju prometa in kako hitro se bo odvijala njegova elektrifikacija, bo zagotovo vplivalo na povpraševanje po elektriki. Od tega je potem v veliki meri odvisno, ali se moramo odločiti za še bolj intenziven program postavljanja sončnih in vetrnih elektrarn. Zavedati pa se je treba, da bomo vetrnice na neki točki zgradili in potem nam ostanejo le še z energetskega vidika nezanimive lokacije. V tem smislu je vetrni potencial omejen. 
Fotovoltaika pa nima tehničnih omejitev. Glavne omejitve so, do kod je smiselno iti z vidika sistema. 1000 MW fotovoltaike lahko sistem ob nekaterih smiselnih nadgradnjah relativno dobro prenese, 3000 MW fotovoltaike pa pomeni velik šok za sistem na urni ravni vsak dan in velik vprašaj za sistem v zimskem času. 

Kar veliko izzivov, ki jih bo treba rešiti … 

To so izzivi, s katerimi se bomo ukvarjali po prvem desetletju, do takrat pa moramo intenzivno graditi sončne elektrarne in vetrnice povsod, kjer smo identificirali, da je to nesporno. Nacionalni energetski program (NEP) je identificiral 14 območij. Na vsakem od teh območij bi lahko stal vetrni park. Skupaj so predvideli okoli 700 MW vetrnic. Naše stališče je, da je teh 700 MW treba postaviti čim prej. Kajti te elektrarne bodo od trenutka, ko bodo postavljene, proizvajale čisto energijo.

Težavo bi najbrž predstavljalo njihovo vključevanje v omrežje.
Res je, zato jih ne moremo postaviti v letu dni. Toda opozoril bi na zanko, v katero se ujamemo tako tisti, ki zagovarjamo hiter scenarij prehoda na OVE, kot tudi tisti, ki so do tega scenarija zadržani. 
Druga stran dopušča, da bi bilo leta 2050 60 % elektrike iz OVE, ostalo pa bi dobili iz jedrske elektrarne. Zagovarjajo bolj ali manj klasično energetiko, v zadnjih desetletjih pa naj bi se zgodil velik pospešek OVE. Zdi se, kot da njihov scenarij ne predvideva pretresov, ampak kaže neko kontinuiteto, mehkobo … Toda tudi v tem primeru govorimo o 60 % elektrike iz OVE, tudi v tem primeru potrebujemo pametna omrežja, hranilnike energije, razmišljati moramo o nekompatibilnosti pasovne ali trapezne proizvodnje iz NEK in »žage«, ki jo povzročajo OVE. Ni samo naš scenarij tisti, ki prinaša izzive za stabilnost omrežja ...

Vsi pa se strinjate, da bodo v nekem doglednem času v energetiki prevladovali OVE.
 
Drži, ampak mislim, da je ta »dogledni čas« zelo ohlapen pojem. Zanje to lahko pomeni konec 21. stoletja; dvomim, da OVE vidijo kot resne proizvajalce električne energije. 
Zato mislim, da se je treba najresneje pogovarjati o naslednjih petih letih, zelo resno o naslednjih desetih letih, strateško pa o dvajsetih letih. Perspektiva, ki jo bo Energetski koncept Slovenije (EKS) določil do leta 2055, je skoraj nepomembna. Kaj nam pomaga, če rečemo, da bomo leta 2055 na 100 % OVE, če prvih deset let na tem področju ne bomo nič naredili. Tako kot smo pravkar priča štiriletnemu zastoju na tem področju. 
Bolj se mi zdi pomembno razmišljati o naslednjem desetletju, tudi z vidika potencialnih investitorjev, ki čakajo, da se slika izkristalizira. V zadnjem razpisu za OVE je bilo prijavljenih za več sto MW vetrne energije potencialnih projektov, ki so zainteresirani za subvencioniranje. To pomeni, da imamo investitorje, ki so začeli razvijati projekte, ki že imajo nagledane tehnologije, lokacije, izvajajo študije. Ampak zaradi negotovosti, v katero smer bo šla država, se ti projekti ne uresničijo. To pomeni, da imamo zelo velik potencial, da se začnejo stvari zelo hitro odvijati, če država jasno pove, kaj bo spodbujala v naslednjih desetih letih. 

Vlečenje "energetske" vrvi. (c) Greenpeace.