Med razpravo o TEŠ 6 smo veliko govorili predvsem o zadovoljevanju energetskih potreb Slovenije pa nekaj več tudi o finančnem ozadju projekta. Javnost tako ni dobila vpogleda v še en pomemben vidik – v okoljske in zdravstvene posledice uporabe lignita.
“Kreativnih” načinov, kako zagotoviti TEŠu dodatna sredstva, očitno ni konca. Od različnih poskusov uvedbe subvencij za TEŠ, do kurjenja odpadkov s katerim bi reševali elektrarno in spodbujali kurjenje premoga. En okoljsko nesprejemljiv projekt bi napajal drugega.
Takšnim in drugačnim predlogom za reševanje TEŠa tudi ne bo konca, saj premogovno industrijo ne čakajo boljši časi. Ekonomski trendi in podnebni ukrepi dejansko govorijo v prid zapiranju premogovnih elektrarn v naslednjih 10 letih, zagotovo pa TEŠ ne bo mogel delovati do sredine stoletja kot je bilo načrtovano.
Edino odgovorno od vodstva TEŠ in HSE kot tudi od naših političnih odločevalcev, se je na predčasno zapiranje TEŠa ustrezno pripraviti. Če je vodilnim v TEŠ in HSE res mar za svoje delavce in lokalno skupnost, bi skupaj z njimi in Vlado RS oblikovali celosten načrt ekonomskega razvoja šaleške regije v prihodnosti: v katerih panogah se lahko odlikuje regija, ali bi lahko Šoštanj z okolico še naprej ostal pomemben center slovenske energetike s preusmeritvijo na priložnost, ki jih ponujajo nove obnovljive tehnologije, kakšno raziskovalno in izobraževalno dejavnost se bi v skladu s tem spodbujalo itd. To so ključna vprašanja našega časa, ki se jim zaenkrat vsi izogibajo.