Svetovno prebivalstvo je leta 2024 doseglo približno 8,2 milijarde ljudi.1 Ob tem še vedno raste, čeprav se hitrost rasti zmanjšuje že od šestdesetih let prejšnjega stoletja.2 Po najnovejših projekcijah Združenih narodov naj bi svetovno prebivalstvo doseglo vrh pri približno 10,3 milijarde ljudi sredi 80. let tega stoletja, nato pa začelo postopoma upadati.3
Zaradi teh demografskih trendov se rast svetovnega prebivalstva pogosto izpostavlja kot eden od vzrokov za vse večje pritiske na okolje. Toda samo število ljudi ne pove dovolj o njihovem okoljskem vplivu. Ta je močno odvisen od tega, koliko energije in virov porabimo, kako se prehranjujemo, potujemo in bivamo ter kakšen je okoljski odtis dobrin in storitev, ki jih uporabljamo.
Kakšno vlogo ima rast prebivalstva pri podnebnih spremembah?
Globalno segrevanje in z njim povezane posledice so rezultat izpustov toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi načina, kako pridobivamo in uporabljamo energijo ter dobrine. Tu pa obstajajo ogromne razlike med različnimi skupinami prebivalstva.
Leta 2024 so povprečne emisije CO₂ iz fosilnih goriv in industrijskih procesov znašale približno 14,5 tone na prebivalca v Avstraliji, 6 ton v Sloveniji in 0,29 tone v Maliju. To pomeni, da povprečen prebivalec Avstralije v približno sedmih dneh povzroči toliko emisij CO₂ kot povprečen prebivalec Malija v celem letu, povprečen prebivalec Slovenije pa za enako količino potrebuje približno 18 dni.4
Največ emisij na prebivalca torej ustvarjajo države z največjo porabo, ne države, kjer prebivalstvo najhitreje raste. Če želimo resno nasloviti podnebno krizo, moramo pogledati kdo porablja največ in kdo za to nosi največjo (zgodovinsko) odgovornost.
Toda – ali več ljudi ne pomeni tudi večje porabe virov?
Da – več ljudi bi porabilo več virov. Toda število prebivalcev samo po sebi ne pove, kdo ustvarja največji okoljski pritisk.
Dober primer je Indija. Če bi bilo število prebivalcev glavni pokazatelj okoljskega pritiska, bi pričakovali, da bo najštevilčnejša država na svetu tudi med največji povzročitelj emisij. Toda leta 2024 je v Indiji živelo približno 1,45 milijarde ljudi (največ na svetu!), njen delež svetovnih emisij CO₂ pa je bil kljub temu približno za tretjino manjši kot v ZDA, kjer živi le okoli 345 milijonov ljudi.
In tu je še zgodovinski vidik: današnje podnebne krize ni ustvarilo današnje število prebivalcev, temveč desetletja in stoletja akumuliranih emisij. ZDA so od leta 1751 odgovorne za približno 23,5 % vseh kumulativnih emisij CO₂, Indija pa za približno 3,6 %.
Ni dovolj, da se vprašamo, koliko nas je; vprašati se moramo, kako so se emisije ustvarjale, kdo jih ustvarja danes in kdo jih je ustvarjal skozi zgodovino.
Bogatejši proti revnim
A morda niti ni smiselno, da se oziramo po podatkih za posamezne države. Analiza Oxfama in Stockholm Environment Institute je pokazala, da je bilo najbogatejših 10 % svetovnega prebivalstva odgovornih za približno 52 % vseh emisij med letoma 1990 in 2015, medtem ko je najrevnejša polovica prebivalstva povzročila približno 7 %.5
10 % svetovnega prebivalstva z najvišjimi dohodki pa živi na vseh celinah in so torej neporporcionalno odgovorni za emisije.
Tudi v Sloveniji ne prispevamo k podnebni krizi vsi enako. Leta 2020 je 10 % Slovencev z najvišjimi emisijami v povprečju povzročilo petkrat več emisij na osebo kot polovica Slovencev z najnižjimi emisijami.6
Zaključek
Namesto, da odgovornost za okoljsko krizo pripisujemo številu ljudi, moramo pogledati širšo sliko: na gospodarski sistem, ki temelji na nenehni rasti, na fosilne korporacije, ki na račun onesnaževanja, potratne proizvodnje in uničevanja ekosistemov, beležijo rekordne dobičke.
Manj ljudi samo po sebi ne bo rešilo podnebne krize. Rešili jo bomo lahko le s spremembo načina, kako pridobivamo energijo, kako proizvajamo in trošimo, kako ravnamo z omejenimi viri planeta – ter z zahtevanjem, da največjo odgovornost za posledice prevzamejo tisti, ki k okoljski škodi prispevajo največ.
