»Človeštvo mora korenito spremeniti svoj način razmišljanja, če hoče preživeti.« (dr. Albert Einstein)
Znani ameriški mislec in aktivist James Baldwin je nekoč zapisal: »Vseh težav, s katerimi smo se soočili, ne moremo rešiti. Toda nobene težave ne moremo rešiti, dokler se z njo ne soočimo.« Da bi se lahko uspešno spoprijeli s svetovno podnebno krizo v širšem kontekstu okoljske in razvojne krize, se moramo najprej z njo soočiti ter razumeti vzroke in posledice. Podnebna kriza je tako kompleksna in vseobsegajoča, da jo angleški filozof Timothy Morton upravičeno imenuje hiperobjekt. Hiperobjekti so nadvse vitalni kot vesolje ali internet, o katerih sicer razmišljamo kot o abstraktnih idejah, zato ker ne moremo pogledati v njihovo bistvo, čeprav so na drugi strani resnični kot »kladivo«. Pojem hiperobjektov ponazori na primer tudi z literaturo Percya Shelleya: »To je grozna senca neke nevidne moči«.
Svetovno podnebno segrevanje, ki je že pred desetletji preraslo v pregrevanje, je posledica intenzivne industrializacije ter netrajnostne razvojne in gospodarske paradigme. Podnebna kriza je posledica globalnega segrevanja. Pospešena degradacija okolja v širšem pomenu je posledica naraščajoče razvojne krize in nenasitne ter eksponentne rabe naravnih virov in surovin vključno z energijo. Razvojna kriza pa se jasno kaže v povečevanju svetovne neenakosti med ljudmi v absolutnem smislu.
Celoten članek je na voljo spodaj v pdf obliki. Prvotno je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela, 9. 11. 2019, delimo ga z dovoljenjem avtorja.
Zoran Kus, strokovnjak za podnebno krizo
