Covid-19 moramo v tem trenutku posvetiti vso pozornost. Vendar pa bi morali, ko bodo na vrsti ukrepi za obnovo gospodarstva, ti biti tudi del rešitve podnebne krize. Trenutno je pandemija korona virusa svetovna prioriteta. Vsi moramo sodelovati, da rešimo življenje in ohranjamo skupnosti. Toda, ko bo širjenje Covid-19 pod nadzorom, bo podnebna kriza še vedno tu. S pravim načinom obnove bi to lahko bil tudi trenutek za sprejetje ukrepov, ki bodo reševali tudi podnebno krizo.
Vsi skupaj se spoprijemamo z izzivom, ki je bil še do pred kratkim nepredstavljiv. Ljudi po vsej državi skrbi za zdravje svojih bližnjih in tudi kako bodo nahranili svojo družino, plačali najemnino ali kredite in ohranili svojo službo ali podjetje.
Naslednji dnevi in tedni bodo zahtevni. Na kratek rok morajo biti vsi ukrepi usmerjeni v varovanje tistih, ki so tega najbolj potrebni. Vendar se vsi zavedamo, da se bomo enkrat, ko bo ta neposredna nevarnost z epidemijo virusa COVID-19 razrešena, še vedno morali spoprijeti s podnebno krizo ter reševanjem oceanov in gozdov. In nekaj je gotovo – še vedo smo daleč od rešitve te krize in problemov.
V naslednjem obdobju, po koncu epidemije, bodo vlade vlagale milijarde v svetovno ekonomijo, da bi le to ohranile pri življenju. V tem trenutku bodo imele priložnost, da denar preusmerijo v čisto industrijo, ki bo omogočila razvoj bolj zelene ekonomije in vzpostavila bolj odporen gospodarski sistem, ki na prvo mesto postavlja ljudi in naravo in ne dobiček. Namesto da obnavljajo staro umazano industrijo, ki je povzročila drugo veliko krizo, ki smo ji priča – podnebno krizo.
Ko bo enkrat konec zdravstvene krize, ali vsaj pod nadzorom, bodo lahko ekonomsko krizo, v kateri se bomo znašli, reševali le delavci. Vlada gre lahko v tistem trenutku, korak dlje od obnove starega sistema, ki smo ga imeli do sedaj, s tem, ko bi omogočili ekonomski finančni paket, ki bi lahko pomagal zgraditi novi jutri. Kmalu bomo v enem tistih redkih trenutkov, ko se tako leva kot desna stran strinjata z velikim državnim posredovanjem. Vse skupaj pa se dogaja v času najhujše posledice tega tržnega sistema – podnebnih sprememb. Tukaj postane posredovanje države pomembno, ne samo za ohranitev blaginje ampak tudi za golo preživetje ljudi na tem planetu.
Zato pomembno je, da, ko bodo vlade po vsem svetu posredovale pri reševanju ekonomske krize, ki bo posledica pandemije, ta podpora ni le začasna rešitev za velike korporacije in zastarelo industrijo, ki pospešuje podnebno krizo.
Da se normalnost, ki je povzročila podnebno krizo, ne bo vrnila, moramo poriniti v pravo smer. V času epidemije postaja jasno, da bi morali do sedaj zdravstveni sistem, socialne storitve in lokalne skupnosti prejemati veliko več sredstev, podpore in javnih investicij s strani države.
Poleg vseh davčnih in sistemskih olajšav, ki jih težka industrija in dejavnosti z velikim ogljičnim odtisom že dobivajo od države, bodo v tem obdobju njihovi lobisti zelo aktivni v iskanju načinov za še več olajšav in odpisovanja dolgov.
Od tega trenutka naprej se bodo sprejemale odločitve o tem, kam bomo investirali skupno premoženje za prenovo ekonomskega in družbenega sistema in zato moramo sedaj jasno povedati, kam želimo da se ta denar investira.
Finančni ukrepi za reševanje in podporo podjetij morajo biti sedaj vezani na socialne prejemke – če jih država ponuja podjetjem, da zagotovijo nadaljnjo zaposlovanje. In v sektorjih kot sta promet, energetika in drugi, naj bodo podprti tisti, ki lahko zagotovijo nizko-ogljične rešitve, s čemer rešujemo kar dve krizi na enkrat.
Ko oblikujemo državne sheme, ki bodo zagotovile delovna mesta za odpuščene delavce, morajo le te oblikovati tako, da bomo z njimi zagotovili delovan mesta, s prihodnostjo in ki so v skladu z ogljično nevtralnostjo, katero moramo doseči do 2050. Pred vsem pa naj vlada zagotovi delovna mesta, ki ne bodo v kratkem ogrožena še zaradi vse večjih omejitev CO2 izpustov.
V tem trenutku se na hodnikih svetovnih velesil že izvaja pritisk na odločevalce, da bi se pozornost preusmerilo stran od ukrepov za spoprijemanje s podnebnimi spremembami. Lobisti po vsem svetu že na glas govorijo, da sedaj ni čas, da spreminjamo ekonomski sistem saj s tem seveda ogrožamo obstoj velikih onesnaževalce, ki jih predstavljajo.
Navkljub travmi, ki smo ji sedaj priča, je sedaj pravi čas, ko moramo razmišljati prav o tem. Če ne bomo ukrepali mi, bodo lobisti dosegli svoje in zagotovili, da bodo šla sredstva za reševanje podjetij, ki nas bodo ujela v prihodnost, kjer se še naprej ne bo zmanjševalo izpustov. In tak potek, bo nas in generacije, ki prihajajo, stal milijarde evrov in mnogo življenj.
Če bi ukrepe usmerili v smer, ki jo je do neke mere začrtal že EU Novi zeleni dogovor, bi s tem izpeljali dvojno delo za ceno, ki jo moramo tako ali tako plačati za reševanje ekonomske krize. Iz tega temnega obdobja bi lahko izšli z novo družbeno pogodbo med vlado, podjetij, ljudmi in planetom.
Mnogi izmed nas bomo v bližnji prihodnosti izkusili nepredstavljivo izgubo. Nekateri ste jo že. Prioriteta v tem trenutku mora prav gotovo biti reševanje življenj in zagotavljanje vsakdanjega kruha. Vendar to ni konec časov. Če bodo vlade ukrepe izpeljale na napačen način, bo to še pospešilo podnebne spremembe in nas pripeljalo na rob veliko večje družbene krize. Ampak, če stopimo skupaj in na podlagi spoznanj iz trenutne izkušnje, kako krhek je naš sistem in kako soodvisni smo drug od drugega, zagotovimo, da odločevalci sprejmejo odločitve v interesu ljudi in planeta, bomo lahko v trenutku, ko stopimo iz te krize, že lahko začeli reševati podnebno krizo.
Do takrat pa poskrbimo zase in drug za drugega. Soodvisnost vseh, ki živimo na tem planetu, še nikoli ni bila tako očitna, kot je zdaj. In karkoli se bo sedaj zgodilo, smo v tem skupaj.
Avtor: John Sauven, Izvršni direktor Greenpeace UK