Pridruži se

Za začetek – kateri način prevoza je najčistejši in kateri najbolj umazan?

Najčistejša pot je tista, ki je ni potrebno opraviti. Sledita peš hoja in kolesarjenje oz. vse druge oblike “nožnega pogona”. Tak način premikanja označujemo tudi kot mehka mobilnost. Ne le okolju, to so tudi zdravju in denarnici najbolj prijazni načini premikanja.

Navzdol po piramidi se mobilnost začne “boljšati” ali “slabšati” glede na gorivo, ki posamezna prometna sredstva poganja, ter tudi glede na številčnost potnikov, ki jih lahko hkrati prepelje.

Javni potniški promet in kolesarjenje pri Naklem. (c) Dovečar / Greenpeace.

Učinkoviteje je z istim sredstvom prepeljati več ljudi. V smislu čistosti in trajnosti torej sledi javni potniški promet, pri katerem prednost dajemo železniškemu, pomembno vlogo ima tudi avtobusni. Javni potniški promet je pomemben (številnim ljudem tudi edini dostopen) način mobilnosti, pomemben tako na lokalni, kot tudi državni in mednarodni ravni, gre pa tudi za najbolj varno obliko mobilnosti.

Pri gorivu prednost dajemo elektriki, še zlasti tisti iz obnovljivih virov energije, mnogo bolj sporna so fosilna goriva (kurjenje le teh povzroča onesnaženost zraka, izpuste toplogrednih plinov, hrup). Poleg javnega potniškega prometa so v smislu števila prepeljanih potnikov učinkoviti tudi taksi ali deljeni (car-pooling) prevozi, pri individualni mobilnosti tudi deljenje vozila med več uporabniki (t.i. car-sharing). Več potnikov na eno vozilo pomeni manjšo potrebo po vozilih, manj porabljene energije za njihovo proizvodnjo, vzdrževanje, razgradnjo, to pomeni tudi bistvene prihranke v smislu infrastrukture (manj parkirnih mest, manjši zastoji), uporabnikom tudi nižje stroške.

Skoraj na dnu piramide trajnostnosti mobilnosti sledi tip prevoza, ki nam je v Sloveniji najbolj poznan in ki je najbolj v uporabi. Gre za prevoz z osebnimi avtomobili, veliko večino med njimi poganjajo tekoča fosilna goriva (bencin oz. dizel), v veliki večini vozil sedi zgolj voznik (1 potnik). V Sloveniji je stopnja motorizacije izjemno visoka – v letu 2018 smo imeli kar 1.143.150 registriranih osebnih avtomobilov (SURS) – v grobem lahko torej rečemo, da imamo v Sloveniji na 2 prebivalca (vseh starosti!) registriran več kot 1 avtomobil. Po podatkih EUROSTAT (povzetih na ARSO) slovenska gospodinjstva za mobilnost (nakup + delovanje vozil + javni prevoz) namenjajo kar okoli 16 % vseh izdatkov, kar nas uvršča na visoko drugo mesto v EU.

Nekoliko manj sporna od »fosilnih vozil« so električna vozila (EV) – ne le zaradi odsotnosti točenja goriva (ki je v idealnem primeru lahko lokalni obnovljivi vir, npr. sonce), tudi zaradi manjšega okoljskega oz. podnebnega odtisa njihove proizvodnje). V Sloveniji je po nekaterih ocenah 1.500 električnih vozil (0,1 % vseh), po drugih se že približujemo številki 3.000. Imamo tudi več kot 600 javnih polnilnic (Siol.net), število pa bi se v letu 2020 utegnilo povišati na 1.000 (Delo, 13. 6. 2020).

Na dnu mobilnostne piramide sledi najbolj energetsko potraten in okoljsko oz. podnebno najbolj sporen, to je letalski promet. Sicer hiter, za potnike udoben, v mnogih primerih tudi edini mogoč način prevoza, ki pa zahteva enormne količine energije in tudi infrastrukture. Mnoge države zato aktivno spodbujajo razvoj hitrega železniškega omrežja, ki je lahko v določenih primerih konkurenčen ali celo hitrejši od letalskega. Nekatere države (npr. Avstrija) razmišljajo o uvedbi najnižje cene letalskih vozovnic (konec krajših oz. kratkotrajnih nizkocenovnih potovanj), o omejitvi krajših lokalnih povezav in tudi o prepovedi poletov med kraji, ki so hitreje dostopni z železnico.

Bo epidemija koronavirusa spremenila naše mobilnostne navade?

Če upoštevamo raziskavo AMZS »Koronamobilnost«, potem se zdi da ja.

Predvsem opogumljajo naslednje številke: 14 % ljudi bo v prihodnje manj uporabljalo osebne avtomobile, 22 % jih bo manj uporabljalo letala, 18 % jih bo pogosteje kolesarilo in 20 % jih bo pogosteje hodilo.

V teh nekaj tednih so številni ljudje ugotovili oz. dobili priložnost, da lahko svoje delo, učenje in tudi prostočasne konjičke opravljajo od doma ali njegove neposredne bližine. Slaba polovica vprašanih ni odhajalo od doma, prav tako se je slaba polovica vprašanih vsakodnevno rekreirala v bližini svojega doma. Žal pa bo upad potnikov največji v javnem prometu, ki ga bo sedaj manj uporabljala kar petina (tako je odgovorilo 21 % vprašanih).

Ali namerava vlada spodbujati trajnostno mobilnost?

Kot vse kaže – ne.

Kolo kot način vsakodnevnega prevoza je zmagovalec po državah oz. mestih sveta. Evropska mesta, kot so Pariz, Berlin, Milano, Bruselj in London, so na izpraznjenih mestnih prometnicah čez noč razširila kolesarske steze in pešpoti. Večina ljudi si spremenjeno podobo mestnih ulic in cest želi obdržati tudi v prihodnje. Kolo postaja močno iskano blago, nekatere države za nakup novih oz. servis obstoječih namenjajo celo subvencije (MMC RTV). V Sloveniji zaenkrat posluha za kaj takega ni…

… bo pa država namenila celo manj (!) denarja za ukrepe čistejšega zraka. V naslednjih 2 letih bo na voljo 143 milijonov €, medtem ko je bil v preteklih treh letih ta sklad za 7 milijonov € večji. Poraženci novega razreza so predvsem do okolja prijaznejši avtobusi (preko 6 milijonov €) in seveda – kolesarjenje. Približno 1 milijon € manj bo namenjeno urejanju kolesarskih stez, širitvi izposoje koles in odpravljanju pomanjkljivosti za množično kolesarjenje (Dnevnik). Po drugi strani bo Vlada v kratkem objavila seznam prioritetnih projektov v Sloveniji, ki bo kot kaže vseboval številne nove cestne projekte (3. razvojna os, širitev ljubljanske obvoznice ipd.) – ljudem to jasno in glasno sporoča, da bomo še naprej vsak dan prisiljeni potovati z osebnimi vozili, izgubljati svoj čas in zdravje v zastojih, polniti naš podnebni, a hkrati prazniti naš osebni proračun. Uporabniki javnega prevoza pa bistvenih izboljšav kot kaže ne bodo deležni, prav tako jih na ta način ne bo kaj bistveno več kot do sedaj.

Zdi se torej, da se ljudje po nedavni epidemiji vse bolj zavedamo pomena zdravja, čistega okolja in pomena odpornih, povezanih lokalnih skupnosti. Prav bi bilo, da se iz pretekle krize naučimo pomembnih lekcij in z premišljenimi ukrepi “gradimo nazaj bolje”. K temu mora pristopiti tudi Vlada RS.