Te slavne besede je izrekel Bob Hunter, eden izmed ustanoviteljev Greenpeacea.
O njegovih besedah razmišljam vsakič, ko se Greenpeace pripravlja na nov okoljski boj, boj tako velik, tako ambiciozen in hkrati strašljiv, da se zmaga zdi nemogoča. Boj, ki ga lahko začnemo le, če nas na dolgi rok finančno podprete vi. Prosimo, postanite naš mesečni donator.
Letos Greenpeace praznuje svoj 50. rojstni dan. In v 50-letni zgodovini so se Bobove besede mnogokrat izkazale za resnične. Naj z vami delim le en takšen primer, ki pa je meni najbolj pri srcu.
7 let trajajoča kampanja za zaščito Antarktike je bila lekcija o pomembnosti “nemogočih ambicij”.
Antarktika je res edinstven kraj na svetu. Je edini kontinent, ki ostaja relativno nedotaknjen; na nek način gre za edino pristno območje neokrnjene narave na Zemlji. Ampak na začetku 1980-ih let je na Antarktiko in njen ranljiv ekosistem pretila velika grožnja. Obstajali so namreč dokazi, da se pod površjem nahajajo nafta in mineralne snovi, zaradi česar so se vrstili močni interesi, kdo bo lahko prvi začel vrtati in izkopavati.
Možnosti, da jih ustavimo, so bile izjemno majhne. Greenpeaceova kampanja za zaščito Antarktike se je začela z zelo majhnim upanjem za uspeh. A kljub temu se je kampanja spreobrnila v prvovrstni primer tega, kaj lahko dosežemo, ko drzno ukrepanje, znanost in politični pritisk spoznajo še eno ključno sestavino – vztrajnost.
Kampanjo, da bi Antarktika postala ‘Svetovni park’ je Greenpeace prvič predlagal leta 1979. Organizacija je morala v tej pokrajini ledu postaviti trajno bazo, če je želela imeti glas pri glasovanju o Antarktičnem sporazumu, kjer se je dokončno odločila usoda tega kontinenta.
Greenpeace je svojo prisotnost tam ohranjal med letoma 1987 in 1991. Ekipa je sledila onesnaževanju iz sosednjih baz in razkrila škandale kot je npr. gradbena dejavnost, ki je vključevala razstreljevanje življenjskega prostora, kjer so gnezdili pingvini. Strokovnost Greenpeaceove odprave si je postopoma pridobila spoštovanje držav, ki so bile del odločanja pri Antarktičnem sporazumu.
4. oktobra 1991 se je zgodilo nemogoče. Podpisan je bil protokol, ki je določal minimalno 50-letno prepoved vsakršnega mineralnega izkoriščanja – kar je v resnici pomenilo zaščito kontinenta za mirne, raziskovalne namene.
V sedmih letih kampanje je Greenpeace iz “outsiderja” postal spoštovan člen pri pogajanjih o prihodnosti kontinenta. Antarktika je tako postala močan simbol, ki podpira staro Greenpeaceovo prepričanje: nič ni nemogoče.
Ta zmaga je le ena izmed številnih, ki jih je doživela naša organizacija. Z vašo podporo vemo, da lahko gremo to leto še dlje. Spopadi, ki jih izbiramo kot organizacija, niso lahki, niso mala malica. In naše kampanje trajajo več let, kar nas sili v to, da se prilagajamo na nove realnosti, ponovno ocenjujemo naše taktike in se borimo še močneje, bolj drzno.
Ampak, če želimo narediti vse to, potrebujemo ljudi kot ste vi, ki nas bodo finančno podpirali na mesečni ravni in tako preko vseh ovir, s katerimi se bomo v tem času soočali.
Ne sprejemamo financiranja od političnih strank ali korporacij, ker v tem primeru ne bi mogli izvajati dela na strateški in osredotočen način ter istočasno ostati neodvisnih misli. Ne želimo, da nas kdorkoli iz ozadja usmerja in odloča o tem, kaj moramo delati.
Zato se zanašamo na prispevke posameznikov. To pomeni, da lahko neustrašno raziskujemo in izpodbijamo odločitve tistih na pozicijah moči, ki resnično ogrožajo usodo našega okolja. In prihodnosti.
V tem mesecu smo se pridružili drugim Greenpeaceovim pisarnam v regiji, da skupaj pridobimo nove finančne podpornike. Za Slovenijo je cilj 34 novih mesečnih donatorjev.
To ni naključno izbrana številka, ampak številka za katero verjamemo, da nam bo omogočila stabilnost, ki jo potrebujemo za nadaljevanje te bitke. Bodite del tega boja!
Hvala za vse kar naredite!
Greenpeace ne sprejema finančnih sredstev inštitucij EU, vlad, korporacij ali političnih strank – naše delo je mogoče le zaradi donacij posameznikov.