I) Zgodovina izsekavanja in krčenja Amazonskega pragozda v Braziliji
Amazonski pragozd pokriva 5.500.000 km2, kar predstavlja površino v velikosti približno 10 Španij in prečka meje 9 nacionalnih držav Južne Amerike. Skoraj dve tretjini pragozda leži v Braziliji. Prav Brazilija je med temi državami zadnja leta najbolj pod drobnogledom mednarodne skupnosti predvsem zaradi vlade Jairja Bolsonara, ki je v zadnjih treh letih vodil uničujoče okoljske politike in zaradi ekonomskih apetitov načrtno pospeševal izsekavanje pragozda.
Izsekavanje Amazonskega pragozda pa je starejše kot Bolsonarova vlada. Obsežno krčenje gozdov se je začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Leta 1964 je oblast v Braziliji prevzela vojaška diktatura. Brazilija je v tem času imela številna redko poseljena ozemlja, zaradi česar je bila oblast zaskrbljena, da je država ranljiva za tujo invazijo in tudi domači upor. V sredini šestdesetih let se je tako pričelo spodbujanje množičnega preseljevanja v Amazonijo. Vlada je ponujala subvencionirane kredite in davčne olajšave za čiščenje zemlje – do finančnih spodbud so bili upravičeni tako mali posestniki kot tudi veliki kmetovalci. Vlada je leta 1965 sprejela prvi zakon o gozdovih, ki je določal, da je treba 50 odstotkov podeželskih zemljišč vzdrževati kot gozd, vendar se je ta uredba v praksi redko izvajala. V naslednjih dveh desetletjih se je tempo krčenja Amazonskega gozda začel močno pospeševati. Državne subvencije za kmetijstvo in številni infrastrukturni projekti, kot so avtoceste, jezovi in rudniki, so v globine Amazonije pritegnili delavce in industrijo.
Satelitski posnetki proti koncu osemdesetih let so pokazali, da je Amazonija izgubila že 10 odstotkov svoje prvotne površine (*). V tem obdobju so se začeli tudi prvi zemljiški spori med velikimi kmetovalci in avtohtonimi prebivalci, vse pogosteje je prihajalo tudi do zlorab delavskih pravic, zato so se delavci začeli sindikalno organizirati. Leta 1988 je v svetovni javnosti odmeval umor okoljevarstvenika, sindikalnega vodje in delavca v gumarski industriji, Chica Mendesa. Njegova smrt je pritegnila veliko mednarodne pozornosti in je vse do danes ostala simbol aktivizma za zaščito Amazonskega pragozda in domorodnih ljudstev. Na številne pritiske, ki so takrat prihajali iz celega sveta, je vsaj deloma odgovorila tudi brazilska vlada in sprejela obsežen program za zmanjšanje krčenja gozdov v Amazoniji. Program Naša Narava (Nossa Natureza) je določal, katera območja je treba zaščititi, predvidel je vzpostavitev parkov in območij rezervatov. Leta 1989 pa je bila ustanovljena tudi zvezna agencija IBAMA, inštitut za okolje in obnovljive naravne vire, ki se je v naslednjih letih izkazal za enega pomembnejših branikov Amazona.
Naslednje desetletje je otvorila Konferenca OZN, ki se leta 1992 odvijala v Riu de Janeiru. Na njej so svetovni voditelji razpravljali o podnebnih spremembah in trajnostnem razvoju, nastavili pa so se tudi mednarodni okvirji za sodelovanje držav pri zaustavljanju globalnega segrevanja. Sprejeta je bila Okvirna konvencija o spreminjanju podnebja (predhodnica Kjotskega protokola in Pariškega sporazuma), države udeleženke pa so sprejele tudi Izjavo o gozdnih načelih, nezavezujoč dokument, ki vsebuje priporočila za ohranjanje gozdov, med podpisnicami je bila tudi Brazilija.
Kljub velikim zavezam in obljubam pa že čez nekaj let Brazilija podre neslaven rekord – zgolj v letu 1995 se brazilski del Amazonije skrči za kar za 29.059 km2 (*), kar je bila najvišja izmerjena letna stopnja deforestacije doslej. V naslednjih letih se je v Amazoniji odvijalo divje izsekavanje, ki so ga znanstveniki beležili s pomočjo satelitskih posnetkov. Kmetovalci, gozdarji, rudarji, veleposestniki in trgovci z zemljišči so v Amazoniji iskali hiter zaslužek. Izsekavanje se je povečevalo predvsem zaradi vse večjih zahtev industrijske živinoreje, tj. zaradi potreb po novih površinah za pašo živali in gojenje kultur za krmo, večinoma soje. Strašljive statistike o izgubljenih gozdnih površinah so vse bolj pretresale okoljevarstvenike in mednarodno javnost.
V letu 2004, ko se je Amazonija skrčila za kar 27.000 km2(*), je bila na mesto ministrice za okolje imenovana okoljska aktivistka, rojena v Amazoniji, Marina Silva. Silva je vodila ambiciozno in napredno okoljsko politiko in ima levje zasluge za zaščito Amazonskega pragozda – med drugim je vzpostavila skoraj 600.000 km2 zaščitenih površin v Amazoniji – to predstavlja približno desetino celotne površine pragozda. Braziliji je s strogo zakonodajo, ostrim nadzorom in finančno okrepitvijo nadzorne agencije IBAMA tako uspelo obrniti trend naraščajočega izsekavanja – v nekaj letih se je obsežno krčenje gozdov zmanjšalo za približno polovico. Po 4 letih ministrovanja je Silva – tudi zaradi političnih pritiskov – odstopila s funkcije.
Do leta 2012 se je krčenje gozdov zmanjšalo za skoraj 80 odstotkov v primerjavi z desetletjem prej (*) ali na približno 5000 km2 izsekanih površin na leto. Preobrat je bil razumljen kot ena najbolj dramatičnih zgodb o okoljskem uspehu na svetu.
Obdobje tega okoljskega uspeha ni trajalo dolgo. Brazilja je leta 2011 dobila novo vlado in že leto zatem je predsednica Dilma Rousseff sprejela zakon o prenovi gozdnega zakonika. Mnogi okoljevarstveniki so opozarjali, da so bile prav te zakonske spremembe zaslužne za novo, skoraj 30 odstotno povečanje deforestacije v naslednjih letih. Statistike o krčenju Amazonije so zopet poskočile – izsekavanje gozda se je od leta 2015 do 2018 potrojilo (*). Kljub vse bolj glasnim opozorilom znanosti, kako močna in nespregledljiva je vloga Amazonskega pragozda pri blaženju podnebnih sprememb, pa se bodo izgubljene površine gozda v naslednjih letih le še povečevale.
Januarja 2019 je mesto brazilskega predsednika prevzel Jair Bolsonaro, ki s svojimi političnimi potezami daje veter v jadra izsekavanju in nenadzorovanemu uničevanju Amazonije. Brazilija tako v naslednjih letih podira nove rekorde deforestacije, uničenje Amazonskega pragozda pa doseže ‘’točko brez povratka’’.
Se nadaljuje.
(*) https://rainforests.mongabay.com/amazon/deforestation_calculations_2018.html